Jedro

Če bi šlo za linearni izračun zavarovalnine, navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna oziroma smiselna in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 1.998,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za znesek 6.359,27 EUR s pp) je zavrnilo. Odločilo je še o pravdnih stroških. Sporno določilo zavarovalne pogodbe je razlagalo tako, da gre za primer progresivnega izračuna in izplačevanja zavarovalnine, kar je jasno razvidno iz tega, da sta bili dogovorjeni dve različni zavarovalni vsoti (za invalidnost do vključno 50% in za invalidnosti nad 50%). Če bi šlo za linearni izračun zavarovalnine, določitev dveh zavarovalnih vsot ne bi bil potrebna oziroma smiselna in bi zadostovala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti, ne glede na to, ali je bila ta pod ali nad 50%.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklicevalo se je na 2. točko prvega odstavka Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb toženke NE-94 (v nadaljevanju Splošni pogoji), ki določa, da mora zavarovalnica izplačati odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi, iz vseh revizijskih razlogov, s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da toženki naloži v plačilo še 5.632,14 EUR s pp, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Vztraja pri materialnopravni razlagi, da tožnici za vsak odstotek invalidnosti pripada 363,63 EUR, ne pa le polovica tega zneska. Meni, da nikjer v zavarovalni pogodbi ni zapisana zavarovalna vsota 9.084,10 EUR, prav tako ne piše, da pride v primeru trajne invalidnosti do vključno 50% v poštev zavarovalna vsota v višini 18.168,21 EUR. Dogovor, da tožnici ob izpolnjenem pogoju 50% invalidnosti pripada le 9.084,10 EUR bi moral biti jasno zapisan v polici, zato določb 7. člena Splošnih pogojih ni mogoče razlagati tako, kot je to storilo sodišče druge stopnje. Pravica zavarovalnice, da tožnici izplača nižji zavarovalno vsoto, kot je za nastali riziko dogovorjena in zapisana v pogodbi, bi bila tudi sicer nična, saj bi bilo to v nasprotju z 924. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da se sme pogodba odmakniti samo od tistih določb poglavja, v katerih je to izrecno dopustno, če to ni izrecno dopustno, pa le v primeru, če bi bil odmik v nedvoumnem interesu zavarovanca. Tako kot pogodbo razume sodišče, toženki nikoli ni treba izplačati zavarovalne vsote 18.168,21 EUR, temveč le polovico tega zneska. To zavarovancem ne zagotavlja pravne varnosti, ker nikoli ne morejo vedeti, kaj jim bo zavarovalnica izplačala. Določbe 2. točke prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev ni mogoče razlagati ločeno od določbe prvega odstavka tega člena, ki določa, da zavarovalnica v primeru nezgode izplača zavarovalno vsoto, ki je dogovorjena v zavarovalni pogodbi. Zapis, da odstotek zavarovalne vsote ustreza odstotku invalidnosti, ne pomeni, da morata biti odstotka enaka. Revident se sklicuje na odločbo II Ips 408/2004. Zavarovalno razmerje med pravdnimi strankama razlaga tako, da sta se ti dogovorili za več (dva) zavarovalna rizika in posledično več (dve) zavarovalni vsoti, ki sta vezani na posamezen zavarovalni rizik. Pomembno je, da se vsak zavarovalni rizik obravnava kot samostojna celota in se pri vsaki samostojni zavarovalni vsoti upošteva linearni način delnih obveznosti, če ni izpolnjen pogoj za izplačilo celotne zavarovalne vsote. Sodba sodišča druge stopnje je obremenjena tudi z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka. Višje sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa sporna pravno pomembna dejstva, pravilno uporabilo materialno pravo in da ni storilo postopkovnih kršitev, vendar pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja, katera dejstva so pravno pomembna in zakaj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Samo je odločilo, da bi tožnici pri 50% trajni invalidnosti pripadala zavarovalnina v višini 9.084,10 EUR in da se 31% invalidnost odmerja od tega zneska, medtem ko je sodišče prve stopnje štelo kot pravno pomembno dejstvo, da je bil med strankama dosežen dogovor o progresivnem obračunavanju zavarovalnine. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da to sploh ni pomembno. Protispisen in nerazumljiv je zato zaključek sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje vsa pravna pomembna dejstva ugotovilo pravilno, zlasti pa je protispisna ugotovitev sodišča, da tožnica tako ugotovljenim dejstvom v pritožbi ni ugovarjala, saj je bilo prav prerekanje dejstva o progresivnem obračunavanju zavarovalnine temeljna pritožbena trditev. Poleg absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge stopnje zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker se o pritožbenih trditvah tožnice ni opredelilo.

4. Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 505/2011 z dne 20. 3. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanj: 1) Ali je na podlagi police št. ... in Splošnih pogojev ob nastopu 50% invalidnosti zavarovalnica dolžna plačati 50%, torej v konkretnem primeru 18.168,21 EUR ali le polovico zavarovalne vsote oziroma znesek 9.084,15 EUR; 2) Ali na podlagi istih Splošnih pogojev tožnici pri pogodbeno dogovorjeni invalidnosti do vključno 50% v znesku 18.168,21 EUR pripada ustrezni del zavarovalne vsote za vsak odstotek invalidnosti v znesku 363,36 EUR ali v znesku 181,68 EUR. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v okviru pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena, in v mejah razlogov, ki se nanj nanašajo (prvi in drugi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zgrešeno je revizijsko stališče, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Razlogi sodišča druge stopnje so jasni in konsistentni in jih je vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče opredelilo o bistvenem, namreč o razlagi police št. 164-1051505. 8. Prav tako ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost obstaja le, kadar sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Česa takega sodišče druge stopnje ni storilo oziroma tožnica v reviziji niti ne konkretizira, v katerih točkah naj bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov. Postopkovne kršitve ni, če sodišče listine ali zapisnike napačno dokazno tolmači, če se na listino sploh ne sklicuje, ali če določeno dejstvo ugotovi drugače, kot to izhaja iz listine ali je izpovedala stranka. V tem primeru gre lahko le zmotno dokazno oceno, ki, če tudi je nepravilna, ne pomeni protispisnosti. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja ne more prerasti v postopkovno kršitev. Vprašanje, ali sta se stranki dogovorili za tako imenovano progresivno zavarovanje ali ne, se nanaša na razlago zavarovalne pogodbe, zato je pravne, ne pa dejanske narave. Grajani materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, ki naj bi v nasprotju z izrecnim ugovorom tožnice, da se stranki nista dogovorili za progresivno obračunavanje zavarovalnine, ugotovilo, da tožnica s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih dejstev ni prerekala, zato ne more biti protispisen.

9. Tožnica je imela 10. 6. 2006, ko se je zgodil zavarovalni primer, zaradi katerega je nastopila 31% invalidnost, pri toženki po polici št. 164-1051505, katere sestavni del so Splošni pogoji, sklenjeno nezgodno zavarovanje z naslednjo opredelitvijo zavarovalne vsote za invalidnost „za trajno invalidnost do vključno 50% 18.168,21 EUR in nad 50% 36.336,42 EUR“.

10. Določilu v polici, ki se na nanaša na nezgodno zavarovanje, pravdni stranki pripisujeta različen pomen, zato je sporno. Ker pa je njegov pomen mogoče enopomensko opredeliti z uporabo ustaljenih metod razlage oziroma razlagalnega pravila iz drugega odstavka 82. člena OZ, ni nejasno. Jezikovna razlaga spornega določila dopušča dve razlagi, in sicer, 1) da mora zavarovalnica zavarovancu za trajno invalidnost ne glede na odstotek invalidnosti izplačati ustrezen odstotek zavarovalne vsote v višini 36.336,42 EUR; 2) da mora zavarovalnica zavarovancu za trajno invalidnost do 50% izplačati ustrezen odstotek zavarovalne vsote v višini 18.168,21 EUR, za trajno invalidnost nad 50% pa ustrezen odstotek zavarovalne vsote v višini 36.336,42 EUR.

11. Izpodbijana razlaga nižjih sodišč je skladna z merili iz drugega odstavka 82. člena OZ, ki določajo, da se pri razlagi sporni določb ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen oziroma sporno določilo razumeti tako, da ustreza načelom obligacijskega prava. Revizijsko sodišče pritrjuje prepričljivi argumentaciji sodišča prve stopnje, ki temelji na uporabi logične razlagalne metode in ki kot nelogičen izključuje prvi možen pomen spornega besedila, torej, da mora zavarovalnica zavarovancu za trajno invalidnost ne glede na odstotek invalidnosti izplačati ustrezen odstotek zavarovalne vsote v višini 36.336,42 EUR. Če bi šlo za linearni izračun zavarovalnine, navedba dveh zavarovalnih vsot ne bi bila potrebna oziroma smiselna in bi zadoščala določitev enotne zavarovalne vsote, od katere bi se nato odmeril odstotek ugotovljene invalidnosti, ne glede na to, ali je bila pod ali nad 50%. V prid takšni razlagi govori tudi umeščenost spornega pogodbenega določila med druge pogodbene določbe, ki vsebujejo zapis o izplačilu za trajno invalidnost „v celoti ali v ustreznem razmerju“ oziroma Splošne pogoje, kjer je v 2. točki prvega odstavka 7. člena predvideno, da zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto, ki je dogovorjena v zavarovalni pogodbi, in sicer odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec zaradi nezgode postal delni invalid. S strani revidenta ponujena razlaga, da „zapis, da odstotek zavarovalne vsote ustreza odstotku invalidnosti, ne pomeni, da morata biti odstotka enaka“, ni sprejemljiva.

12. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 208/2004 res zavzelo stališče, ki bi bilo ugodnejše za revidenta, vendar pa to temelji na argumentu, da „dogovor v polici o višini zavarovalne vsote ne vsebuje nobenih dodatnih razlagalnih določil (npr. o izplačilu zavarovalne vsote v ustreznem razmerju z invalidnostjo)“. Ta, po oceni Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 408/2004 bistvena okoliščina, je v konkretnem primeru drugačna, saj že omenjena določba 2. točke prvega odstavka 7. člena Splošnih pogojev predvideva, da zavarovalnica izplača zavarovalno vsoto, ki je dogovorjena v zavarovalni pogodbi, in sicer odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec zaradi nezgode postal delni invalid. 13. Zadeva II Ips 178/2004 z dne 30. 6. 2005, ki jo omenja sodišče v zadevi II Ips 408/2004, pa ni primerljiva iz razloga, ker Vrhovnemu sodišču v njej ni bilo treba odgovoriti na pravno vprašanje, ki je sporno v obravnavani zadevi.(1)

14. Ker sodišče ni zagrešilo nobene od očitanih kršitev določb pravdnega postopka, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno (921., 924., 926. in 966. člen OZ), je revizijsko sodišče tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

15. Toženka stroškov za odgovor na revizijo ni priglasila.

Op. št. (1): Tožnik v tej zadevi si je namreč (sicer enako) pogodbeno določbo razlagal tako, da mu v vsakem primeru pripada zavarovalna vsota, dogovorjena za 50% trajno invalidnost, in to ne glede na dejstvo, kateri odstotek trajne invalidnosti od 1% do vključno 50% je bil ugotovljen.