Jedro

Pravna oseba (zastavljalnica), ki se ukvarja z odobravanjem posojil, mora glede obresti spoštovati merila, ki veljajo na tem področju. Vežejo jo enaka moralna načela, kot vsako finančno organizacijo, ki se ukvarja s posojanjem denarja. Zato je treba ugotoviti, ali in za koliko 5-odstotne mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vse posojilno obdobje, ne glede na vračila, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravala posojila banke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ničnost dveh pogodbenih določil posojilne pogodbe z dne 5.1.1996 in sicer določila o 5-odstotni mesečni obrestni meri pogodbenih obresti in določila o 0,5-odstotni dnevni obrestni meri zamudnih obresti. Ugotovilo je, da niso podani niti subjektivni, niti objektivni elementi iz 6. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO). Po ugotovitvah sodbe je tožnik ravnal premišljeno in se je zavedal obsega obveznosti, ki jih je prevzel. Ni bil v stiski in kljub bolezni njegova poslovna sposobnost ni bila zmanjšana. Tožena stranka kot zastavljalnica pa je bila zaradi večjega tveganja pri posojanju denarja upravičena do drugačnega jamstva s pogodbenimi in zamudnimi obrestmi. S pogodbo določene obresti niso v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga proti tej sodbi revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na 6. člen ZPOMZO in navaja, da pogodbene in zamudne obresti, določene v posojilni pogodbi, bistveno presegajo zakonske zamudne obresti. Ta ugotovitev zadostuje, preostala elementa, določena v 6. členu ZPOMZO, nista pogoj za to, da je pogodbo mogoče šteti za oderuško. Sicer pa tožena stranka ni dokazala, da elementov oderuštva ni. Meni, da ni pomembno, pod kakšnimi pogoji je tožena stranka pridobivala denar. Pogodbe, ki jih je predložila, so kasnejše od sporne posojilne pogodbe. Po 6. členu ZPOMZO je treba ugotavljati sorazmerje med izgovorjenimi koristmi upnika in tistim, kar se je zavezal dati dolžniku. Vztraja, da je bolezen vplivala na njegovo razsodnost, kar je tožena stranka izkoristila. Meni, da je sodišče nudilo pravno varstvo protipravnemu in nemoralnemu ravnanju tožene stranke.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe. Meni, da revizija ni dovoljena, vsekakor pa ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je dovoljena in utemeljena.

Vrednost spornega predmeta je navedena v tožbi in znaša 2.700.000 SIT. Ta vrednost ni bila spremenjena, zato je revizija dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP).

Tožeča stranka izpodbija dve določbi iz posojilne pogodbe z dne 5.1.1996 in sicer določbo o 5-odstotni mesečni obrestni meri pogodbenih obresti, ki se obračunavajo na celotni znesek prejetega posojila za ves čas od dneva prejema posojila do dneva zapadlosti zadnjega obroka, in določbo o 0,5-odstotni dnevni obrestni meri zamudnih obresti, ki jih plačuje posojilojemalec od celotnega zneska najetega posojila. Veljavnost vsake od navedenih pogodbenih določb je treba presojati posebej. Pogodbene obresti ureja 399. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), zamudne obresti pa Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (Ur. l. RS, št. 45/95 - ZPOMZO).

Najvišjo dovoljeno obrestno mero pogodbenih obresti med posamezniki določa prvi odstavek 399. člena ZOR, glede najvišje pogodbene obrestne mere med drugimi osebami pa drugi odstavek tega člena napotuje na poseben zakon. Ta zakon ni bil sprejet in torej navišja pogodbena obrestna mera v razmerjih, v katerih so udeležene tudi pravne osebe, ni omejena z zakonom. Glede na to je treba presojati dovoljenost pogodbene obrestne mere v teh primerih na podlagi drugih zakonskih določb. V načelu velja pogodbena svoboda: stranke prosto urejajo svoja obligacijska razmerja, vendar z omejitvijo, da jih ne smejo urejati v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli (10. člen ZOR). Stranke so pri sklepanju obligacijskih razmerij zavezane tudi k spoštovanju načela vestnosti in poštenja (12. člen ZOR). Ta temeljna načela so konkretizirana v posameznih zakonskih določbah. Tako 103. člen ZOR določa, da je nična pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne napotuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega; 141. člen ZOR pa opredeljuje oderuško pogodbo s posledico ničnosti. Določba 141. člena ZOR v obravnavanem primeru ne pride v poštev, ker sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da niso podani subjektivni elementi oderuštva. Tožnik ni bil v stiski, ni bil neizkušen ali lahkomiselen, odvisnosti pa ni niti zatrjeval. Čeprav tožeča stranka v reviziji vztraja, da so podani tudi subjektivni elementi oderuštva, s tem ne more uspeti, kajti dejanskih ugotovitev z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja tudi za zatrjevani vpliv bolezni na tožnikovo sposobnost razsojanja. Za revizijsko sodišče je obvezna dejanska podlaga, ugotovljena na prvi in drugi stopnji sojenja.

Revizijski presoji pa je podvržena pravna opredelitev, ali je v skladu z moralnimi načeli (103. člen ZOR) pogodbena določba o 5-odstotni mesečni pogodbeni obrestni meri, pri čemer se obresti obračunavajo od celotnega posojila za ves čas od dneva prejema posojila do dneva zapadlosti zadnjega obroka. Sodišči prve in druge stopnje sta to vprašanje presojali pravno napačno. Šteli sta, da tožena stranka kot zastavljalnica zaradi posebnosti svojega poslovanja, ki je zanjo rizično, za posojilojemalce pa ugodno, ker dobijo posojila tudi v primeru, ko jih pri banki ne morejo dobiti, upravičena do višjih obresti od tistih, ki jih zaračunavajo banke. Takšno naziranje je napačno. Tožena stranka se je v obravnavanem primeru na zanesljiv način zavarovala za tveganje glede vrnitve danega posojila, saj je dano posojilo zavarovala s hipoteko na tožnikove nepremičnine. Zato je odveč razglabljanje o tem, ali je to lahko upravičen razlog za višjo pogodbeno obrestno mero. Poslovni predmet sam po sebi pa tožene stranke kot zastavljalnice ne upravičuje do nikakršnih višjih obresti. Če se tožena stranka ukvarja z odobravanjem posojil, mora glede obresti spoštovati merila, ki veljajo na tem področju. Vsekakor jo vežejo enaka moralna načela, kot vsako finančno organizacijo, ki se ukvarja s posojanjem denarja. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, ali in za koliko 5-odstotne mesečne pogodbene obresti z določilom o obrestovanju celega zneska za vse posojilno obdobje, ne glede na vračila, presegajo obresti, po katerih so v obravnavanem obdobju odobravale posojila banke. V teh okvirih je treba ugotoviti, kolikšna obrestna mera je dovoljena, morebitni presežek pa je ničen. V zvezi s tem revizijsko sodišče opozarja na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U I 202/93-17 z dne 6.10.1994 (Ur. l. RS, št. 74/94), ki je odločalo o skladnosti prvega in drugega odstavka 399. člena ZOR z ustavo. V tej odločbi je v zvezi s pogodbenimi obrestmi izraženo tudi stališče, da dogovor o obrestih, ki v razmerah razmeroma stabilne valute v kratkem času dosežejo znesek posojene glavnice, ne glede na to, da niso izkazani elementi oderuštva, očitno krši kar nekaj splošnih načel ZOR. Mišljeno je načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij z omejitvami glede na ustavo, prisilne predpise in moralna načela (10. člen ZOR) in načelo vestnosti in poštenja (12. člen ZOR).

Zaradi napačnega pravnega pristopa, da poslovni predmet zastavljanja in tveganost dajanja posojil upravičujejo toženo stranko do višje obrestne mere od tiste, ki jo uporabljajo banke, dejansko stanje o skladnosti dogovorjene obrestne mere s tisto, ki je bila tedaj v veljavi pri bankah, ni bilo ugotovljeno. Zato so podani razlogi za razveljavitev sodb po drugem odstavku 380. člena ZPP. V nadaljnjem postopku bo treba ugotoviti obrestno mero, ki so jo uporabljale banke pri odobravanju posojil v takem znesku in v takem roku vrnitve, kot sta posojilo dogovorili pravdni stranki v obravnavani zadevi. Če so obresti po predpisani obrestni meri po ZPOMZO višje, pa je treba vzeti kot dovoljene tolikšne obresti in o obrestih, določenih v 1. členu pogodbe z dne 5.1.1996, ki bi presegale te obresti, odločiti po 103. in 105. členu ZOR.

Za zamudne obresti velja ZPOMZO. Ta v 6. členu določa, da se šteje za oderuško pogodbo tista, v kateri je obrestna mera višja od predpisane, pa upnik ne dokaže, da ni izkoristil stiske, težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga tretjega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti dolžniku. ZPOMZO v 6. členu določa subjektivne in objektivne znake oderuštva alternativno, tako da eni ali drugi elementi zadoščajo za opredelitev, da gre za oderuško pogodbo. Drugače ureja oderuštvo 141. člen ZOR, ki obojne znake določa kumulativno. Na prvi in drugi stopnji sojenja je bilo ugotovljeno, da subjektivnih znakov oderuštva ni. Toda za opredelitev, da gre za oderuško pogodbo po 6. členu ZPOMZO, zadostujejo že objektivni znaki, določeni v tem členu. Pri presoji objektivnega elementa, to je nesorazmernosti koristi upnika, sodbi prve in druge stopnje pravno napačno ugotavljata korist tožene stranke glede na ceno kreditov, določeno z obrestmi, ki jo je morala plačati za pridobivanje sredstev, s katerimi je sama svojim dolžnikom odobravala posojila. To je napačno, kajti 6. člen ZPOMZO jasno določa, da je sorazmernost koristi treba ugotavljati glede na to, kar je upnik, torej tožena stranka, dala dolžniku, tožeči stranki. Ali je ta korist sorazmerna ali ne, pa je odvisno od primerjave z zamudnimi obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (2. člen ZPOMZO), in od morebitnih drugih okoliščin, ki bi se izkazale v nadaljevanju postopka. Tudi v tem primeru je treba ugotoviti, koliko realno vpliva na višino obrestne mere določilo, da se obrestuje celoten znesek, ne glede na zneske, ki bi morali biti vrnjeni v skladu s pogodbo. Učinke pogodbenih določil je treba ugotovljati glede na razmere ob sklenitvi pogodbe in ob predpostavki izpolnjevanja pogodbe. Učinki, ki so nastali zaradi tožnikove zamude glede vračila prejetega posojila, pri presoji veljavnosti pogodbenih določil niso upoštevni niti v korist, niti v škodo pravdnih strank.

Tudi glede odločitve o zamudnih obrestih je revizijsko sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP.

Morebitni ničnostni razlogi se v obravnavanem primeru nanašajo samo na sporna pogodbena določila, ne pa na celo pogodbo (105. člen ZOR). Dejstev, zaradi katerih bi lahko bila nična pogodba v celoti, tožnik ne zatrjuje. Posojilo, zavarovano s hipoteko, samo po sebi ne more biti vprašljivo. Sporni sta lahko le določbi o pogodbenih in zamudnih obrestih in o obračunavanju obresti od celega posojila.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.