Jedro

Obveznost iz pogodbe nastane s podano izjavo volje pogodbenih strank (26. in 28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, veljavnem v času sklenitve sporne pogodbe). Kdo lahko poda ustrezno izjavo volje za stranko, ki je pravna oseba, urejajo substančni predpisi materialnega prava.

Trditveno in dokazno breme glede dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajala pristojnost slovenskega sodišča, je na strani nasprotne tožeče stranke. Ker le-ta s tem v zvezi ni ponudila konkretnih trditev, ob ugovoru nasprotne tožene stranke ni podane pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o tem zahtevku.

Ko pa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na pogodbeno klavzulo o pristojnosti sodišča v Beogradu v pogodbi med S. Beograd in J. Zagreb, je pri tem očitno mišljena pogodba z dne 18.4.1991 (B24), na katero se je sklicevala nasprotna tožeča stranka pri utemeljitvi tega dela tožbenega zahtevka (27. točka vloge na list.št. 109).

Navedena pogodba je bila podpisana v času, pred razpadom bivše skupne države, v času veljavnosti zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 z dopolnitvami) na območju celotne državne skupnosti.

Pogodbeno klavzulo iz 5. člena citirane pogodbe z dne 18.4.1991 (B24) je tako potrebno razumeti zgolj kot sporazum o krajevni pristojnosti sodišča v smislu 70. člena ZPP/77. Po nastanku novih držav na območju bivše državne skupnosti, med drugim tudi Republike Slovenije, pa takšne pogodbene klavzule ni mogoče razlagati kot izključitev pristojnosti sodišča Republike Slovenije, da v pravdnem postopku, v kolikor so podane druge procesne predpostavke, odloča o tožbenem zahtevku, katerega materialna podlaga se utemeljuje na citirani pogodbi iz leta 1991.

Izrek

1.Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - spremeni v točki I. izreka tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo tolarske protivrednosti po prodajnem tečaju LB PB d.d. Krško, v višini 1.767.159,70 EUR z zamudnimi obrestmi, kot jih ta banka priznava za nevezane devizne vloge za EUR od 1.1.1993 do plačila in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, zavrne; - razveljavi v točki II.1. in II.3. izreka in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

2. Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točkah I.3 in II.2. razveljavi in se v tem delu zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del izpodbijane sodbe (točka II.2. izreka) in sklepa (točke I.1., I.2.,

II.1. in III. izreka) potrdita.

4. Odločitev o pritožbenih stroški se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke po tožbi in toženi stranki naložilo plačilo tolarske protivrednosti po prodajnem tečaju LB PB d.d. Krško v višini

1.767.159,70 EUR z zamudnimi obrestmi, kot jih ta banka priznava za nevezane vloge za EUR, ki tečejo od 1.1.1993 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov v znesku 4.618.673,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (tč.I izreka izpodbijane sodbe).

V zvezi s tožbenimi zahtevki tožene stranke kot tožeče stranke po nasprotni tožbi pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo: - 26.529.322,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 do plačila,

- 416.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 do plačila,

- stroškov tožeče stranke tega postopka (točka II. izreka izpodbijane sodbe).

Hkrati je sklenilo, da se del tožbenega zahtevka tožene stranke po nasprotni tožbi zavrže. Pritožbeno sodišče v tem delu odločitev prvostopenjskega sodišča razume kot zavrženje tožbe v delu, ki se nanaša na tako opredeljen tožbeni zahtevek. Prvostopenjsko sodišče je tako tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na: - ugotovitev, da je tožeča stranka po nasprotni tožbi lastnik poslovne zgradbe V. na A. v Zagrebu, ki stoji na parceli št. 599/26 in 599/70 k.o. K. (tč. I.1 izreka izpodbijanega sklepa), - naložitev toženi stranki po nasprotni tožbi, izstavitev tožeči stranki po nasprotni tožbi za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo lahko vknjižila kot lastnica nepremičnin, parc.št. 599/26 in parc.št. 599/70 k.o. K. (tč. I.2. izreka izpodbijanega sklepa), - plačilo 1.676.356.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.10.2000 do plačila (tč. I.3. izreka izpodbijanega sklepa), - podrejen tožbeni zahtevek na plačilo 3.860.329,00 v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila (tč.II.1. izreka izpodbijanega sklepa), - podrejen zahtevek na povrnitev stroškov pravdnega postopka (tč.II.2. izreka izpodbijanega sklepa).

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče tudi zavrnilo predlog tožene stranke za določitev tožniške varščine (tč. III.

izreka izpodbijanega sklepa).

Zoper sodbo in sklep je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano odločbo potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede na stanje, razvidno iz informatizirane podatkovne baze registrskega sodišča, ugotavlja, da je bil v času odločanja prvostopenjskega sodišča z izpodbijano odločbo sedež tožene stranke registriran na naslovu S., P. cesta 109. V tem delu gre v izpodbijani odločbi za odpravljivo pomanjkljivost v smislu 328. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pa hkrati ugotavlja, da je bila tožena stranka v času po izvedbi potrebnih procesnih dejanj prvostopenjskega sodišča po vložitvi pritožbe (344. in 345. člen ZPP) izbrisana iz sodnega registra na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, v posledici česar je nastopila prekinitev postopka po 3. točki 1. odst. 250. člena ZPP. Ob smiselni uporabi 2.odst. 207. člena ZPP pa navedena okoliščina ni ovira za odločanje pritožbenega sodišča o pritožbi, ki je bila vložena pred prekinitvijo postopka. Prvostopenjsko sodišče pa bo moralo v skladu z

2. odst. 205. člena ZPP še pred vročitvijo te odločbe z ustreznim sklepom postopek prekiniti in ga nadaljevati s pravnimi nasledniki izbrisane družbe, skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-U-135/00-77 z dne 9.10.2002. Glede pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje v sporu Ker je tožeča stranka pravna oseba s sedežem izven Republike Slovenije, gre za spor z mednarodnim elementom, za katerega je potrebno uporabiti pravila, ki so urejena z Zakonom o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS 56/99- v nadaljevanju ZMZPP) oziroma pred njegovo uveljavitvijo z zveznim Zakonom o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Ur.l.SFRJ 43/82 - v nadaljevanju zvezni zakon o koliziji). V zvezi s tožbenim zahtevkom po tožbi je glede na sedež tožene stranke v Republiki Sloveniji podana splošna pristojnost slovenskega sodišča po

48.čl. ZMZPP. Tožbena podlaga zahtevkov po nasprotni tožbi ne izkazuje neposredne zveze s tožbenim zahtevkom tožeče stranke po tožbi, zato ni podana posebna pristojnost slovenskega sodišča po

3.odst. 49.čl. ZMZPP. Ali je podana podlaga za pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o zahtevkih po nasprotni tožbi na drugih določbah ZMZPP, bo pojasnjeno v okviru obravnavanja pritožbe zoper odločitev o posameznih tožbenih zahtevkih.

Glede tožbenega zahtevka po tožbi: Prvostopenjsko sodišče je podlago za tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljilo na sklenjeni pogodbi o kratkoročnem kreditu št. 1, sklenjeni med pravdnima strankama dne 19.4.1991 (priloga A4). Za obstoj obveznosti tožene stranke po mnenju prvostopenjskega sodišča zadostuje ugotovitev, da sta navedeno pogodbo podpisala za pravnega prednika tožeče stranke kot kreditodajalca M.R. in za toženo stranko kot koristnika kredita A.B..

Obveznost iz pogodbe nastane s podano izjavo volje pogodbenih strank (26. in 28. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, veljavnem v času sklenitve sporne pogodbe). Kdo lahko poda ustrezno izjavo volje za stranko, ki je pravna oseba, urejajo substančni predpisi materialnega prava. Za stranki pogodbe (A4) je to vprašanje v času sklenitve pogodbe urejal Zakon o podjetjih (Ur.l. SFRJ št. 77/88-Ur.l. RS, št. 31/2000), ki je delniško družbo, v obliki katere je bila organizirana tožena stranka, opredeljeval kot obliko podjetja v mešani lastnini.

Za takšno podjetje je kot zakonitega zastopnika opredeljeval direktorja (1. odst. 132. člena Zakona o podjetjih), ki je zastopal podjetje nasproti tretjim osebam. Na konkretizirane ugovore tožene stranke v postopku naj tožeča stranka opredeli, kdo so podpisniki sporne pogodbe (glej pripravljalna vloga tožene stranke z dne

25.3.1999), je tožeča stranka glede tožene stranke zgolj podala trditev, da je pogodbo v njenem imenu podpisal A.B. (glej pripravljalni spis z dne 27.9.2000), čemur je v svojih dejanskih ugotovitvah sledilo tudi prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi.

Da pa bi tožeča stranka uspela izkazati nastanek obveznosti za toženo stranko iz pogodbe z dne 19.4.1991, bi morala podati ustrezne trditve in predlagati dokaze, da je podpisnik pogodbe A.B. imel pooblastilo, da nastopa v imenu tožene stranke in za njen račun pri podpisu pogodbe. Takšnih trditev tožeča stranka ni podala niti v smeri, da je imel podpisnik pogodbe položaj zakonitega zastopnika tožene stranke, niti da je pri tem nastopal kot pooblaščenec na podlagi izrecnega pooblastila v smislu 89. člena ZOR. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi tožeče stranke in ob konkretiziranih ugovorih tožene stranke, v smeri nenastanka pogodbene obveznosti tožene stranke, se tako izkaže tožbeni zahtevek tožeče stranke za nesklepčen, saj zgolj iz trditve, da je v imenu tožene stranke pogodbo podpisal A.B., ni mogoče sklepati, da je s tem nastala pogodbena obveznost za toženo stranko. Do takšnega sklepanja ni mogoče priti zgolj na podlagi dejstva, da je podpis na pogodbi opremljen z žigom tožene stranke.

Pravno zmotno pa je tudi stališče tožeče stranke, da vprašanje upravičenosti podpisnikov za sklepanje pogodbe in s tem nastanek pogodbenih obveznosti ni relevantno glede na realizacijo pogodbe (glej navedbe tožeče stranke na naroku dne 3.10.2000). Z realizacijo pogodbe je mogoče nadomestiti zgolj pomanjkljivosti v obliki pogodbe (73. člen ZOR), ne pa izjave volje za sklenitev pogodbe kot predpostavke za nastanek pogodbe.

Iz navedenih razlogov se tako izkaže, da je prvostopenjsko sodišče materialnopravno zmotno sklepalo na nastanek pogodbene obveznosti za toženo stranko zgolj na podlagi ugotovitve, da je pogodbo za tožečo stranko podpisala R.M. in za toženo stranko A.B.. Prvostopenjsko sodišče se v okviru svojih dejanskih ugotovitev ni ukvarjalo niti z vprašanjem pooblastila R.M. za sklepanje pogodbe v imenu tožeče stranke, glede česar so si bile trditve pravdnih strank nasprotujoče. Glede na zgoraj navedeno pomanjkljivo trditveno podlago tožeče stranke, ki se nanaša na nastanek pogodbene obveznosti na strani tožene stranke, pa se izkaže neugotavljanje obstoja pooblastila za sklepanje pogodbe na strani tožeče stranke za neodločilnega.

Pritožbeno sodišče je tako na podlagi zgoraj opredeljene nesklepčnosti trditev tožeče stranke glede nastanka pogodbene obveznosti tožene stranke pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo (3. točka 358. člena ZPP).

Glede sodbe o nasprotnem tožbenem zahtevku: Nasprotno tožena stranka v zvezi z zahtevkoma po nasprotni tožbi, o katerih je prvostopenjsko sodišče razsojalo z izpodbijano sodbo, ni podala konkretnega ugovora sodne nepristojnosti, temveč je s tem v zvezi podala odgovor na nasprotno tožbo (1.odst. tč. II. odgovora na tožbo na list. 24), oziroma se je glede teh zahtevkov spustila v obravnavanje (glej zapisnik o naroku za glavno obravnavo dne

3.10.2000). S tem je nasprotno tožena stranka privolila v pristojnost slovenskega sodišča v smislu 2. odst. 53.čl. ZMZPP.

Neutemeljena je pritožba v delu, ko izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo

416.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2000 dalje do plačila (točka II.2. izpodbijane sodbe). Nasprotna tožeča stranka je tožbeni zahtevek v tem delu utemeljevala na sklenjeni pogodbi o cesiji, ki jo je dne 8.5.2000 sklenila z družbo S. d.d. Brežice (B19a). Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev tožbenega zahtevka utemeljilo na ugotovitvi, da nasprotna tožeča stranka ni dokazala obstoja terjatve, ki naj bi bila predmet cesijske pogodbe, na katero se sklicuje. Pritožnica v pritožbi takšne ugotovitve konkretizirano ne izpodbija. Pritožbeno sodišče tako ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tako opredeljen tožbeni zahtevek zavrnilo (353. člen ZPP).

Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka na plačilo

26.529.322,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1994 do plačila (točka II.1. izpodbijane sodbe) in posledično glede zavrnitve zahtevka na povrnitev pravdnih stroškov (točka II.3. izreka izpodbijane sodbe). Pritožnica je v tem delu s tožbenim zahtevkom uveljavljala povrnitev vrednosti 27 vozil, ki naj bi si jih tožeča stranka na nezakonit način pridobila od tožene stranke.

Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev zahtevka utemeljilo na dokazni oceni, da predložene listine (B5) izkazujejo le seznam vozil in njihovo knjigovodsko vrednost, z drugimi dokazi pa ni uspela dokazati svojih trditev. Na katere dokaze je pri tem mislilo prvostopenjsko sodišče, iz obrazložitve ni razbrati. Kot pravilno opozarja pritožnica v pritožbi, je kot nasprotna tožeča stranka v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka podajala trditveno podlago in predlagala poleg listinskih dokazov tudi druge dokazne predloge (glej 5. točka nasprotne tožbe na list. 17, 9. točka pripravljalne vloge na list.28 in 11. točka pripravljalne vloge na list. 44). Prvostopenjsko sodišče se je dokazno opredelilo zgolj do enega ponujenega listinskega dokaza nasprotno tožeče stranke (B5). Ob tem, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do ostalih dokaznih listin, ki jih je ponudila nasprotno tožeča stranka, kakor tudi ni utemeljilo razlogov, da ni sledilo predlogom nasprotno tožeče stranke glede drugih dokazov, ki jih je ponujala glede svojih trditev, odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti, saj ni pojasnjeno, kateri drugi dokazi nasprotno tožeče stranke ne dokazujejo njenih trditev. V tem delu je tako podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. člena ZPP. V posledici delne razveljavitve sodbe v delu, ki se nanaša na zahtevek nasprotne tožeče stranke, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških nasprotne tožeče stranke (točka

II.3. izreka izpodbijane sodbe).

Glede pritožbe zoper izpodbijani sklep: Pritožnica konkretizirano ne napada razlogov izpodbijanega sklepa v delu, s katerim je zavrglo tožbo nasprotno tožeče stranke glede ugotovitve lastninske pravice na poslovni zgradbi V. na A. v Zagrebu, stoječi na parceli št. 599/26 in 599/70 k.o. K. ter na izstavitev za zemljiško knjigo sposobne listine za vpis lastništva navedene nepremičnine v zemljiški knjigi (točka I.1. in 2. izreka izpodbijanega sklepa). Pritožbeno sodišče v tem delu pritrjuje utemeljitvi prvostopenjskega sodišča v smislu, da glede na lego sporne nepremičnine izven območja Republike Slovenije, ni zakonske podlage v določbah ZMZPP za odločanje slovenskega sodišča o tovrstnem tožbenem zahtevku. Ob izrecnem ugovoru nasprotne tožene stranke glede sodne jurisdikcije slovenskega sodišča ima odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tega dela tožbe podlago v 3. odst. 18.čl. ZPP.

Ker v tem delu odločitve prvostopenjskega sodišča ni podane absolutne bistvene kršitve postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Ugovor sodne jurisdikcije nasprotne tožene stranke se je nanašal tudi na podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo 1.815.162 EUR in 1.045.176 EUR v tolarski protivrednosti (glej tč. VI. pripravljalne vloge na list.52). Tudi v tem delu torej ni podane privolitve toženca v smislu

2.odst. 53.čl. ZMZPP. Nasprotna tožeča stranka je ta tožbeni zahtevek uveljavljala podrejeno zahtevku na ugotovitev lastninske pravice na poslovni zgradbi V. Zagreb, o katerem je prvostopenjsko sodišče, kot je bilo obrazloženo, pravilno odločilo v točki I.1. in

2. izreka izpodbijanega sklepa. S podrejenim zahtevkom je nasprotna tožeča stranka uveljavljala denarni zahtevek kot povrnitev tolarske protivrednosti kupljenega poslovnega objekta v Zagrebu, ki naj bi ga nasprotnotožeča stranka odkupila od nasprotne tožene stranke in družbe I. Zagreb. Glede na sklicevanje nasprotne tožeče stranke na protipravno ravnanje nasprotne tožene stranke nasprotna tožeča stranka torej zatrjuje odškodninsko podlago podrejenega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Nasprotna tožeča stranka se je v svoji trditveni podlagi sicer sklicevala na neizpolnitev pogodbene obveznosti nasprotne tožene stranke za izvedbo vpisa lastništva na nasprotnotožečo stranko (13. točka vloge na list. 45), kar kaže na uveljavljanje škode zaradi neizpolnitve pogodbe. Ker bi morala biti zatrjevana obveznost izpolnjena izven območja Republike Slovenije, ni podana pristojnost slovenskega sodišča po 56.čl. ZMZPP. Z zatrjevanjem, da je nasprotno tožena stranka nasprotno tožeči stranki onemogočila razpolaganje in upravljanje z objektom ter, da je objekt protipravno odtujila, pa je nasprotna tožeča stranka zatrjevala elemente nepogodbene odškodninske odgovornosti. Za odločanje v takšnih sporih pa je podana pristojnost slovenskega sodišča, če je bilo škodno dejanje storjeno na območju Republike Slovenije, ali če je na tem območju nastopila škodljiva posledica (1.odst. 55.čl. ZMZPP). Trditveno in dokazno breme glede dejanskih okoliščin, iz katerih bi izhajala pristojnost slovenskega sodišča, je na strani nasprotne tožeče stranke. Ker le-ta s tem v zvezi ni ponudila konkretnih trditev, ob ugovoru nasprotne tožene stranke ni podane pristojnosti slovenskega sodišča za odločanje o tem zahtevku. S tem se izkaže kot pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tega dela tožbe (tč. II.1. izreka izpodbijanega sklepa). Zato je pritožbeno sodišče tudi v tem delu izpodbijani sklep potrdilo.

Ob pomanjkanju pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče zgolj v okviru uradnega preizkusa preizkusilo tudi odločitev o zavrnitvi predloga nasprotne tožeče stranke za določitev tožniške varščine (točka III. izreka izpodbijanega sklepa). Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna, saj je plačilo varščine za pravdne stroške za osebe iz Republike Hrvaške v pravdnih postopkih pred slovenskim sodiščem izrecno izključena že v 16. členu pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7.2.1994. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na plačilo 1.676.356.530,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

18.10.2000 dalje. Prvostopenjsko sodišče je odločitev o zavrženju tega dela tožbe oprlo na 3. odst. 18. člena ZPP, ki daje sodišču podlago za zavrženje tožbe, v kolikor za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Nasprotna tožeča stranka je ta zahtevek postavila prvič v pripravljalni vlogi z dne 6.11.2000, s čimer je spremenila nasprotno tožbo (2.odst. 184.čl. ZPP).

Nasprotna tožena stranka je takšni spremembi izrecno ugovarjala (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 7.11.2000), ni pa v zvezi s tem zahtevkom podala izrecnega ugovora glede nepristojnosti slovenskega sodišča. V svoji obrazložitvi se prvostopenjsko sodišče sklicuje na trditve nasprotne tožeče stranke, da je že sprožila ustrezen sodni postopek v Beogradu. Takšna utemeljitev bi kazala na litispendenco med tem postopkom in sodnim postopkom, ki naj bi potekal pred tujim sodnim organom. Ker pa prvostopenjsko sodišče ni opravljalo poizvedb glede morebitnega teka postopka pred tujim sodnim organom, na tej podlagi odločitve prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti. Ko pa se prvostopenjsko sodišče sklicuje na pogodbeno klavzulo o pristojnosti sodišča v Beogradu v pogodbi med S. Beograd in J. Zagreb, je pri tem očitno mišljena pogodba z dne 18.4.1991 (B24), na katero se je sklicevala nasprotna tožeča stranka pri utemeljitvi tega dela tožbenega zahtevka (27. točka vloge na list.št. 109). Navedena pogodba je bila podpisana v času, pred razpadom bivše skupne države, v času veljavnosti zveznega Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 z dopolnitvami) na območju celotne državne skupnosti. Pogodbeno klavzulo iz 5. člena citirane pogodbe z dne

18.4.1991 (B24) je tako potrebno razumeti zgolj kot sporazum o krajevni pristojnosti sodišča v smislu 70. člena ZPP/77. Po nastanku novih držav na območju bivše državne skupnosti, med drugim tudi Republike Slovenije, pa takšne pogodbene klavzule ni mogoče razlagati kot izključitev pristojnosti sodišča Republike Slovenije, da v pravdnem postopku, v kolikor so podane druge procesne predpostavke, odloča o tožbenem zahtevku, katerega materialna podlaga se utemeljuje na citirani pogodbi iz leta 1991. Iz navedenih razlogov prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage za zavrženje tega dela nasprotne tožbe, sklicujoč se na 3. odst. 18. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče moralo glede na ugovor tožene stranke najprej odločiti ali bo razširitev tožbe v tem delu sploh dopustilo (1.odst. 185.čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi sklep v tč. II.2. izreka, s katerim je zavrglo tožbo glede zahtevka na povrnitev pravdnih stroškov, ki ga je nasprotna tožeča stranka uveljavljala v okviru podrejenega tožbenega zahtevka. V tem delu gre zgolj za navidezno kumulacijo, saj je isto zahtevo nasprotna tožeča stranka uveljavljala že v okviru primarnega zahtevka, o čemer je prvostopenjsko sodišče odločilo v okviru tč. II.3. izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je torej isti zahtevek meritorno obravnavalo v okviru sodbe, oziroma v okviru sklepa o zavrženju tožbe, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev iz 14.tč. 2. odst. 339.čl ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP.

Odločitev o stroških postopka temelji na 3. odst. 165. člena ZPP.