Jedro

Po tem, ko je tožena stranka že več kot mesec dni pred datumom naroka za glavno obravnavo prejela vabilo za glavno obravnavo, okoliščina, da je tožena stranka šele tik pred narokom za glavno obravnavo pooblastila kvalificiranega pooblaščenca za zastopanje, ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev naroka za glavno obravnavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr št. VL 112088/2010 z dne 17. 8. 2010 v I. in III. točki izreka in s tem toženi stranki naložilo plačilo 16.800,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.400,00 EUR od 11. 5. 2010 dalje in od znesku 8.400,00 EUR od 11. 6. 2010 dalje ter povrnitev izvršilnih stroškov v znesku 238,48 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 14.000,00 EUR (točka II. izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov v višini 1.535,52 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka sodbe).

2. Zoper sodbo je v pritožbenem roku pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča VL 112088/2010 z dne 17. 8. 2010 razveljavi tudi v še nerazveljavljenem delu in zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke s stroškovnimi posledicami oz., da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožena stranka ni imela možnosti pripraviti se na poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo, ker sodišče prve stopnje ni sledilo njenemu predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo dne 7. 5. 2012, ker se kot prava neuka stranka tožena stranka ni zavedala pomena in pomembnosti prvega naroka za glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da po tem, ko je tožena stranka že 5. 4. 2012, torej več kot mesec dni pred datumom naroka za glavno obravnavo prejela vabilo za glavno obravnavo, okoliščina, da je tožena stranka šele tik pred narokom za glavno obravnavo 3. 5. 2012 pooblastila kvalificiranega pooblaščenca za zastopanje, ne predstavlja opravičljivega razloga za preložitev naroka za glavno obravnavo. Sicer pa sodišče prve stopnje glavne obravnave niti ni zaključilo na naroku 7. 5. 2012, saj je bil narok preložen zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem strank na dne 17. 9. 2012, ko je bila glavna obravnava tudi zaključena. Tožena stranka je torej imela nedvomno zadosti časa, da bi podala ustrezne trditve tudi po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, v kolikor bi utemeljila razloge, ki izključujejo prekluzijo v smislu 1. odstavka 286. člena ZPP. Vendar tožena stranka tega očitno ni storila, saj je na naroku za glavno obravnavo 17. 9. 2012 zgolj vztrajala pri ugovoru in dotedanjih navedbah. Pritožbeni očitki glede kršitve kontradiktornosti oz. pravice do izjave se tako izkažejo kot neutemeljeni.

6. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek kršitve 22. člena Ustave RS in 5. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče T. S. direktorice kadrovske službe pri toženi stranki. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, da je dokazni predlog zavrnilo, ker za odločitev niso pomembna dejstva, o katerih naj bi predlagana priča izpovedala in sicer kaj je bilo dogovorjeno kot obveznost tožeče stranke, katero delo je tožeča stranka dejansko opravljala in katerega bi morala. Pritožbene navedbe, da je bila navedena priča predlagana, da bi izpovedala o tem, kaj je bilo dogovorjeno po prvotni pogodbi in kaj s spremembo pogodbe, je v nasprotju z zapisom dokaznega predloga tožene stranke na zapisniku o glavni obravnavi 7. 5. 2012, ko je bil ta dokazni predlog s strani tožene stranke podan. Tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni niti zatrjevala, da naj bi bila navedena priča prisotna ob sklepanju pogodbe med pravdnima strankama, na podlagi katere je sodišče prve stopnje utemeljilo podlago za zahtevek tožeče stranke. Takšno podlago je sodišče utemeljilo na prevzetih obveznostih tožene stranke s Pogodbo o svetovanju in organizaciji mreže tržnikov št. 1/2010 (priloga A4), na katere se je sklicevala tožeča stranka. Ta obveznost je definirana v 9. odstavku 9. člena pogodbe kot nadomestilo tožeči stranki zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule za obdobje 12 mesecev po prenehanju veljavnosti te pogodbe. Glede na utemeljitev dokaznega predloga s strani tožeče stranke je bila očitno predlagana za potrditev trditvenih navedb tožene stranke o nepravilnosti v izpolnjevanju pogodbe s strani tožeče stranke. Ker pa znesek, ki ga vtožuje tožeča stranka, predstavlja odmeno za 12-mesečno spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe (od aprila 2010 dalje) je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da so nerelevantni ugovori tožene stranke glede nepravilnosti v izpolnjevanju pogodbe s strani tožene stranke v času, ko se je pogodba izvajala. Glede na utemeljitev dokaznega predloga je sodišče zato pravilno zavrnilo izvedbo navedenega dokaza glede neodločilnih dejstev, na katere se je sklicevala tožena stranka.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča glede vprašanja sosledja podpisa pogodb, ki sta datirani na isti dan, vendar z različno vsebino v 9. členu glede prepovedi konkurenčne dejavnosti in v 11. členu glede trajanja pogodbe. Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da sta podpisali tako pogodbo, na katero se je sklicevala tožeča stranka (A4) kot tudi pogodbo, ki jo je v nepodpisani obliki predložila tožena stranka (B1). S tem v zvezi pa je neutemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču, da je nekritično zgolj povzemalo navedbe tožeče stranke, sledilo izpovedbi tožeče stranke in zanemarilo navedbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo, zakaj je glede na različna stališča pravdnih strank sledilo trditvam tožnika in njegovi izpovedi, v kateri je opisal okoliščine sklepanja obeh pogodb. Takšno sklepanje, kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjskega sodišča, je tudi za pritožbeno sodišče logično in edino življenjsko sprejemljivo, zato se v tem delu zgolj sklicuje na jasno argumentacijo prvostopenjskega sodišča. Zgolj nestrinjanje tožene stranke s takšno dokazno oceno sodišča še ne more omajati prepričljivost obrazložitve sodišča. 8. S tem v zvezi pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o tem, da naj bi tožeča stranka tekom postopka spreminjala podlago svojega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je namreč vse od vložitve prve pripravljalne vloge dne 6. 9. 2011, ki predstavlja dopolnitev tožbe, vseskozi vztrajala pri tam opredeljeni pravni in dejanski podlagi tožbenega zahtevka, to je na upravičenju iz 9. odstavka 9. člena sklenjene pogodbe št. 1/2010 (A4). Zgolj okoliščina, da je tožeča stranka kot vsebino vtoževanih računov opredelila storitve za mesec april in maj, še ne pomeni, da je po tem, ko je pojasnila podlago za tako izstavljena računa, spremenila njuno podlago. Sicer pa določbe 8. do 10. člena pogodbe ni mogoče razlagati drugače kot zatrjuje tožeča stranka, to je, da se je tožena stranka zavezala, da bo tudi po prenehanju izvajanja storitev tožeče stranke pri toženi stranki tožeči stranki poravnala še dva računa v višini 7.000,00 EUR, povečanih za 20 % DDV. Glede na pogodbeno dogovorjene obveznosti po pogodbi, ki jo je predložila tožena stranka (B1), ki je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje sklenjena pred pogodbo A4, sta predstavljali obe pogodbi enako finančno obremenitev za toženo stranko, to je plačilo mesečnega računa v višini 7.000,00 EUR, povečano za 20 % DDV, zapadle po izteku mesecev februar, marec, april in maj 2010. Razlika je zgolj v vsebini pogodbenih obveznosti tožeče stranke, ki se je po prvotni pogodbi (B1) zavezala štirimesečno izvajati storitev iz 4. člena pogodbe, po kasnejši pogodbi (A4) pa je tožeča stranka od prenehanja izvajanja storitev s koncem marca 2010 prevzela zgolj obvezo spoštovanja konkurenčne klavzule v enoletnem obdobju. Ker je bila odmena tožeči stranki za spoštovanje konkurenčne klavzule opredeljena kot del pogodbene cene za izvajanje pogodbe s strani tožeče stranke, so zato neutemeljeni pritožbeni očitki, da zgolj zaradi tega, ker sta pravdni stranki izplačilo navedenega dela te obveznosti dogovorili po prenehanju izvajanja storitev tožeče stranke, le-ta ne bi bila upravičena pri izstavitvi teh dveh računov obračunati tudi 20 % DDV. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek napačne uporabe materialnega prava s tem v zvezi, kakor tudi očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. Kot je že bilo pojasnjeno, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na izvedene dokaze logično in pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča o sosledju sklepanja obeh pogodb, na kateri se sklicuje posamezna stranka. Glede na obširno utemeljitev prvostopenjskega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek glede pomanjkljivih razlogov izpodbijane sodbe, še manj pa s tem v zvezi kršitve 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Prav tako je neutemeljen očitek prvostopenjskemu sodišču, da je tožeči stranki zgolj verjelo na besedo, da je konkurenčno klavzulo dejansko tudi spoštovala. Glede na pogodbeno dogovorjene pogoje konkurenčne klavzule iz 9. člena pogodbe bi morebitna kršitev konkurenčne klavzule s strani tožeče stranke dajala toženi stranki upravičenje do odškodnine v višini 50.000,000 EUR. To pa pomeni, da so neutemeljeni ugovori tožene stranke, da bi morala za utemeljitev pogodbeno dogovorjenega zneska, ki je predmet tožbenega zahtevka, izkazati, da je konkurenčno klavzulo tudi spoštovala.

10. Povsem v nasprotju s podatki v spisu so tudi pritožbeni očitki, da naj bi tožeča stranka v predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine v zvezi s prvim vtoževanim računom zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od datuma 20. 1. 2000. Iz predloga za izvršbo namreč izhaja, da je na listovni številki predloga VL 112088/2010-13 tožeča stranka zahtevek v zvezi računom št. 7/10 opredelila v obrestnem delu od datuma 11. 5. 2010 in ne z datumom, na katerega se sklicuje tožena stranka.

11. Povsem nekonkretizirani so tudi pritožbeni očitki o pristranskosti sodišča prve stopnje v predmetni zadevi, ki naj bi se kazala skozi materialno procesno vodstvo glavne obravnave. Na tako pavšalne očitke pritožbeno sodišče zato ni dolžno odgovarjati. S tem pa tudi pritožnica ni konkretizirala pritožbenih očitkov o kršitvi treh ustavnih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave RS.

12. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Iz navedenega izhaja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna glede na ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabo materialnega prava. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).