Jedro

Delodajalec je delavcu zato, ker je bil neupravičeno odsoten z dela, vročil zaključeno delovno knjižico. Pozneje, v teku individualnega delovnega spora, je delodajalec tožniku vročil dokončen sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik izpodbijal prenehanje delovnega razmerja na podlagi vpisa v delovno knjižico, in drugi zahtevek, s katerim je izpodbijal dokončni sklep delodajalca, ki je bil izdan na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR, sta dva samostojna zahtevka. Zato se za tožbo in za njeno razširitev (ki je v bistvu nova tožba) ločeno uporabljajo določbe ZTPDR, ki urejajo roke, v katerih mora delavec uveljavljati varstvo pri delodajalcu, in v katerih mora vložiti tožbo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo (čeprav bi moralo odločiti s sodbo in sklepom) zavrnilo prvotni tožbeni zahtevek, da naj ugotovi, da tožniku pri tožencu dne 26.8.1997 ni prenehalo delovno razmerje, da ga je toženec dolžan poklicati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu plačati nadomestilo plače z obrestmi.

Podrejeni tožbeni zahtevek je zavrglo (ta del tožbe - ne zahtevek, bi moralo zavreči s sklepom). V tem delu tožbenega zahtevka je tožnik zahteval, da sodišče ugotovi, da mu delovno razmerje ni prenehalo, da razveljavi sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 10.11. in 22.12.1997 in naloži tožencu, da tožnika pokliče nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja in mu plača nadomestilo plače z obrestmi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec tožniku dne 27.8.1997 izročil delovno knjižico, ki je bila zaključena s 26.8.1997. Z dopisom z dne 8.10.1997 je pooblaščenec tožnika toženo stranko pozval, da vzpostavi delovno razmerje in poravna denarne obveznosti. Dne 10.11.1997 je tožena stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja s 26.8.1997, ker je bil tožnik od takrat dalje neupravičeno odsoten z dela, torej so bili dani pogoji za izdajo sklepa po 6. točki prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93, v nadaljevanju: ZDR). Drugostopni sklep sta tožnik in njegov pooblaščenec prejela 24.12.1997, v zvezi z navedenim sklepom pa je bila tožba razširjena šele 2.2.1998, torej po izteku 15-dnevnega roka. Sodišče je zato tožbo v zvezi s podrejenim tožbenim zahtevkom zavrglo. Zaradi tega je bilo treba zavrniti tudi primarni tožbeni zahtevek, ker zanj ni bilo več podlage.

Sodišče druge stopnje je s sodbo (pravilno: s sodbo in sklepom) zavrnilo pritožbo tožnika. Ugotovilo je, da zoper tožnika ni bil voden disciplinski postopek, kot je navajal pritožnik. Tožnik je bil neupravičeno odsoten z dela in se na delo ni vrnil. Zoper sklepa o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki prvega odstavka 100. člena ZDR ni pravočasno vložil tožbe v skladu s 1. odstavkom 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90, v nadaljevanju: ZTPDR). Drugostopni sklep je prejel dne 24.12.1997, tožbo pa je vložil šele 2.2.1998. Tožniku je zakonito prenehalo delovno razmerje, zato je tudi zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka pravilna.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

Navajal je, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo dejstev, ki jih je navajal v pritožbi. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno, zato tudi ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker na dopis tožnika tožencu z dne 17.10.1997, da mu naj pošlje sklep o prenehanju delovnega razmerja, ni bilo odgovora, je tožnik vložil tožbo. Sodišči sta pri odločitvi upoštevali le sklepa o prenehanju delovnega razmerja, ne pa tudi prejšnjih ravnanj toženca. Dejstvo, da tožeča stranka po prejemu sklepa z dne 22.11.1997 ni vložila nove tožbe, ne more biti pomembno, ker je bil zahtevek oblikovan v okviru že obstoječe in potekajoče pravde, v katero se je toženec že spustil. Tožnik je ravnal pravilno, ker v dopisu tožene stranke z dne 14.10.1997 ni bilo nobenega odgovora, kako naj ravna tožnik. Sklepa o prenehanju delovnega razmerja sta bila izdana nezakonito, ker je potekel zastaralni rok za začetek disciplinskega postopka po 67. členu ZTPDR.

Iz sklepov tožene stranke ni razvidno, zakaj je tožniku prenehalo delovno razmerja.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju: ZPP) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le izjemoma in zaradi razlogov ter pod pogoji, ki so v 367. in 370. členu ZPP izrečno določeni. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Odločitev o zavrženju tožbe je sklep (prvi odstavek 274. člena ZPP). Ker je bil s sklepom, s katerim je sodišče tožbo zavrglo, postopek pravnomočno končan, je revizija v delu, ki se nanaša na podrejeni tožbeni zahtevek, dovoljena (prvi odstavek 384. člena ZPP).

Trditev v reviziji, da sodišče druge stopnje ni obravnavalo dejstev, ki jih je navedla tožeča stranka v pritožbi, bi naj bila kršitev določb postopka, ki pa je revident ni utemeljil tako, da bi bilo mogoče ugotoviti, kakšna kršitev bi naj bila podana. 371. člen ZPP revidenta zavezuje, da v reviziji navede tudi razloge, da je preizkus izpodbijane sodbe mogoč. Revident tega ni storil, zato glede bistvenih kršitev določb postopka revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkusilo sodišče druge stopnje. V delu, kjer revizija navaja dejstva (vsebina dopisov strank, ravnanje tožene stranke pri izdaji sklepov), je revizijsko sodišče ni smelo preizkusiti.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Iz določb ZTPDR (predvsem 80., 81. in 83. člen) in ZDR (predvsem 105. in 106. člen), ki urejajo postopek odločanja pri delodajalcu, izhaja, da mora delodajalec delavcu vročiti pisni sklep (odločbo), s katerim odloči o njegovi pravici oziroma obveznosti. Zoper sklep ima delavec pravico vložiti ugovor in šele zoper dokončni sklep vložiti tožbo pri sodišču. V prvem odstavku 83. člena ZTPDR je določeno, da mora delavec vložiti tožbo v roku petnajstih dni po prejemu dokončne odločbe delodajalca. Ta rok je prekluzivni rok materialnega prava, kar pomeni, da z njegovim potekom preneha pravica sama. Sodišče ga more upoštevati po uradni dolžnosti.

Tožena stranka do izdaje sklepov z dne 10.11. in 22.12.1997 ni pisno odločila o prenehanju delovnega razmerja tožnika. Potem, ko je prejel dokončni sklep delodajalca, je tožnik postavil dva tožbena zahtevka, prvega, s katerim je izpodbijal prenehanje delovnega razmerja na podlagi vpisa datuma prenehanja v delovno knjižico, in drugega, s katerim je zahteval razveljavitev sklepov delodajalca, ki sta bila izdana na podlagi 6. točke prvega odstavka 100. člena ZDR. Tožbena temelja sta torej v obeh primerih različna, kar pomeni, da je procesno dejanje tožnika z dne 2.2.1998, ko je uveljavljal nov tožbeni zahtevek, razlagati kot samostojno, od tožbe različno procesno dejanje. Ker je tožnik v bistvu spremenil tožbo, saj je spremenil istovetnost zahtevka (drugi odstavek 184. člena ZPP), ima razširitev tožbe, ki se nanaša na izpodbijanje sklepov delodajalca, dejansko značaj samostojne tožbe. To pa pomeni, da ima razširitev tožbe samostojno, od tožbe neodviso pravno usodo, kar pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe v zvezi z izpodbijanima sklepoma delodajalca.

Ker je petnajstdnevni rok za vložitev nove tožbe (zahtevka) začel teči 25.12.1997, se je iztekel znatno pred vložitvijo pripravljalnega spisa dne 2.2.1998. V zvezi z drugim tožbenim zahtevkom je torej izpodbijana sodba pravilna.

Tožnik je navajal, da je zaključeno delovno knjižico prejel dne 27.8.1997. Tega dne je torej izvedel, da mu je prenehalo delovno razmerje. V drugem odstavku 80. člena je določeno, da mora delavec v petnajstih dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, uveljavljati varstvo pravic pri delodajalcu. Iz dokazne listine (A2) je razvidno, da je tožnik šele dne 8.10.1997 zahteval od toženca varstvo pravic (plačilo plače, izraba letnega dopusta, regres za letni dopust, plačilo prispevkov, vrnitev v delovno razmerje). Tudi ta zahteva je bila prepozna.

Vse druge navedbe v reviziji, ki se ne nanašajo na prej obrazložena vprašanja, za določitev niso pomembne.

Ker niso podani razlogi, ki jih je navajala revizija, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).