Jedro

V primeru vodenja disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice in izrekanju ukrepov ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile toženi stranki podeljene z javnim pooblastilom. Torej v tem primeru (pri opravljanju teh nalog) ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1 in tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu niti po 4. členu ZUS-1. ZUS-1 jasno določa, v katerih primerih je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu in tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerikoli organ katerekoli pravne osebe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožnikovo tožbo zoper odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, Disciplinske komisije I. stopnje, št. 1886/2012 z dne 30. 6. 2014 (v zvezi z odločbo Odvetniške zbornice Slovenije, Disciplinske komisije II. stopnje, št. 1886/2012 z dne 12. 9. 2014), s katero je bilo odločeno, da je tožnik – disciplinski obdolženec odgovoren kršitve dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, zaradi česar mu je bil izrečen opomin ter naloženo plačilo povprečnine v znesku 500,00 EUR.

2. V obrazložitvi je poudarilo, da odločba disciplinske komisije Odvetniške zbornice o izrečenem disciplinskem ukrepu opomina ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Res je Odvetniška zbornica v delu svojih pristojnosti nosilka javnih pooblastil, vendar izpodbijanega akta ni izdala pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, to pa pomeni, da izpodbijani akt ni posamični akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati po 2. členu ZUS-1. 3. Pritožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, hkrati pa odloči tudi o priglašenih stroških pritožbe. V izpodbijanem sklepu sodišče celo samo navaja, da je pri opravljanju dela Odvetniške zbornice močno prisoten tudi javni vidik, saj je odvetniška služba del pravosodnega sistema in se opravlja v javnem interesu. Zakon o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv) ureja tudi disciplinsko odgovornost in zakonodajalec je Odvetniški zbornici podelil široka pooblastila na področju disciplinskega sankcioniranja odvetnikov. Tožnik pa je sprožil upravni spor prav iz razloga, ker sodno varstvo v teh primerih ni izrecno zagotovljeno, bi pa moralo biti, saj organ Odvetniške zbornice (disciplinska komisija) z avtoritativnim sprejemom za tožnika zavezujoče odločitve posega v njegov pravni položaj oziroma njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Odvetniška zbornica Slovenije deluje kot organ iz 1. člena ZUS-1 v primeru vseh disciplinskih postopkov. Pri izreku disciplinske sankcije pa ima pomembno vlogo tudi država, saj zakon določa, da se enega člana za vsak senat disciplinske komisije izbere z liste, ki jo imenuje minister, pristojen za pravosodje. Zakon določa tudi obvezno uvedbo disciplinskega postopka v določenih primerih ter celo obvestilo ministru o izrečenih disciplinskih ukrepih in to velja tudi za odločbe disciplinske komisije. Po tožnikovem mnenju je s tožbo izpodbijan akt, ki ga je tožena stranka izdala pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom, kar pomeni, da ima naravo upravnega akta, s katerim je mogoče poseči v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Sklicuje se še na pravico do sodnega varstva ter poudarja, da bi upravni spor sodišče moralo dopustiti vsaj na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj je tožena stranka z odločitvijo o izreku opomina in naložitvijo plačila povprečnine v višini 800,00 EUR (za postopek na obeh stopnjah) posegla v človekove pravice svojega člana, to je tožnika. Nadalje se sklicuje še na načelo zakonitosti, pravico do enakega varstva pravic in domnevo nedolžnosti ter enakosti pred zakonom.

4. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je imel zakonodajalec namen ločeno urediti primere, v katerih odloča disciplinska komisija, od primerov, v katerih odloča disciplinsko sodišče. Kot nosilka javnih pooblastil tožena stranka odloča, kadar so predmet presoje take kršitve odvetniških dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljati odvetniški poklic, in v takih primerih pa o njih odloča disciplinsko sodišče. Tudi pravica do sodnega varstva ni neomejena, za kršitev te pravice bi šlo, če bi bilo z disciplinskim ukrepom poseženo v določeno civilno pravico ali v pravico, po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. ZUS-1 v 1. členu določa, da se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil (v nadaljnjem besedilu: organi) na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V 2. členu določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba ali drug javnopravni enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi (to so organi, ki so natančno opredeljeni v 1. členu) posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

7. Organ iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, ki z aktom oziroma dejanjem posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, je torej organ iz 1. člena ZUS-1, to je: državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila. V obravnavani zadevi pa naj bi v tožnikove človekove pravice z očitanim dejanjem posegla Odvetniška zbornica oziroma njena disciplinska komisija.

8. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitanega dejanja, s katerim naj bi bilo poseženo v tožnikove zatrjevane pravice, ni storil organ, naveden v 1. členu ZUS-1 oziroma drugače,Odvetniške zbornice pri izdaji izpodbijanega akta (odločbe disciplinske komisije) ni mogoče uvrstiti med organe, navedene v 1. členu ZUS-1. Ni sporno, da v obravnavanem primeru ne gre za državni organ, niti za organ lokalne skupnosti. Res je sicer odvetništvo kot del pravosodja samostojna in neodvisna služba, ki jo ureja zakon in je Odvetniška zbornica kot poklicna organizacija (združenje) odvetnikov v določenih zadevah sicer lahko tudi nosilka javnega pooblastila, kar pa še ne pomeni, da deluje kot taka (torej organ z javnimi pooblastili - to je organ iz 1. člena ZUS-1) v vseh zadevah, ki jih izvaja (tudi npr. za urejanje svojih notranjih razmerij).

9. V primeru vodenja disciplinskih postopkov zoper odvetnike pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice in izrekanju ukrepov ne gre za izvrševanje nalog, ki bi bile toženi stranki podeljene z javnim pooblastilom. Torej v tem primeru (pri opravljanju teh nalog) ne gre za organ iz 1. člena ZUS-1 in tudi očitano dejanje ne more biti predmet presoje v upravnem sporu niti po 4. členu ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v več zadevah (npr. I Up 462/2012, I Up 1045/2003, I Up 37/2003).

10. Na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. V obravnavani zadevi je pomembno, da vodenje disciplinskih postopkov pred disciplinsko komisijo Odvetniške zbornice ne predstavlja tiste dejavnosti te zbornice, ki bi jo le-ta opravljala v okviru javnega pooblastila.

11. Prav tako so neutemeljeni pritožbeni ugovori glede nezagotovljenega sodnega varstva. ZUS-1 jasno določa, v katerih primerih je zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu in tudi če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, lahko sodišče odloča v upravnem sporu o zakonitosti dejanj, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine le, če je v te pravice posegel organ iz 1. člena ZUS-1 in ne katerikoli organ katerekoli pravne osebe. Zato tudi subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 ni možno.

12. Pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) je ustavna pravica, kot poudarja tožnik v pritožbi, ni pa brezpogojna, saj so dopustne omejitve, če ne posegajo v bistvo pravice, če zasledujejo legitimen cilj in če je podano razumno sorazmerje med uporabljenim sredstvom in zasledovanim ciljem. V primeru disciplinskega ukrepa, ki ga izreče Odvetniška zbornica svojim članom, bi šlo za kršitev pravice do sodnega varstva le v primeru, če bi bilo z disciplinskim ukrepom poseženo na primer v določeno civilno pravico, pravico iz tretjega odstavka 49. člena Ustave RS oziroma v pravico iz c točke 25. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah . Z 49. členom Ustave RS, na katerega se tožnik v pritožbi tudi sklicuje, je zagotovljena svoboda dela, in z izrečenim disciplinskim ukrepom (opomin in povprečnina) ni bilo poseženo v to pravico. Za primere, ko pa je lahko poseženo v to pravico, to je v disciplinskih zadevah zaradi takih kršitev odvetniške dolžnosti, zaradi katerih je mogoče odvzeti pravico opravljanja odvetniškega poklica, dela oziroma prakse v odvetniški pisarni, pa odloča disciplinsko sodišče v senatu, ki ga sestavljata dva sodnika Vrhovnega sodišča in trije odvetniki. Zoper odločitev disciplinskega sodišča je tudi dovoljena pritožba, o kateri odloča Vrhovno sodišče v senatu petih sodnikov (62. člen ZOdv), torej je zagotovljeno sodno varstvo.

13. Neutemeljeno je tudi tožnikovo zatrjevanje, da je bilo poseženo v pravico do enakega varstva pravic. Ustava RS v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Krog oseb, ki jim je zagotovljena navedena ustavna pravica, je torej omejen na postopke pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in organi, ki so nosilci javnih pooblastil. Kot je bilo že pojasnjeno, v zadevah, ki jih v okviru disciplinskih postopkov vodita disciplinski komisiji I. oziroma II. stopnje, Odvetniška zbornica ni nosilka javnih pooblastil, in zato izpodbijanega akta ni izdala pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom. Tak ukrep se tudi ne izvršuje kot oblastveni akt oziroma ukrep. Iz navedenih razlogov pri izreku disciplinskega ukrepa opomina torej ni mogoče govoriti o kršitvi 22. člena Ustave RS. Glede na obrazloženo pa po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru tudi niso kršene določbe 14. in 15. člena Ustave RS, na katere se tudi sklicuje tožnik v pritožbi, oziroma ni poseženo v pravice, ki jih varujeta.

14. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

15. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).