Jedro

Trajnejša nelikvidnost v bistvu pomeni, da dolžnik v daljšem časovnem obdobju nima zadosti likvidnih (denarnih) sredstev za plačilo zapadlih obveznosti.

Sodišče prve stopnje se je oprlo na domnevo iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Domneva, na katero je oprlo odločitev, je podana takrat, ko dolžnik zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave. Spregledano pa je, da je predlagatelj upnik novo zavarovanih terjatev (zavarovanega dela terjatve) po sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Upnik je bil udeležen v postopku prisilne poravnave, ki se je nad dolžnikom vodila po specialnih določbah oddelka 4.8 ZFPPIPP. V postopku prisilne poravnave so bile prisilno prestrukturirane tudi zavarovane terjatve. Zato je pravilna podlaga za obstoj domneve 1. alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

V sklepu o potrditvi prisilne poravnave je določena datumska zapadlost kvartalnih obrokov (in mesečna ter neodložena zapadlost obveznosti plačila rednih obresti) tako, da ni vezana na dejstvo pravnomočnosti ali ugotovitve le-te. S tem argumentom torej pritožnik ne more izpodbiti obstoja predpostavke domnevne baze.

V tem postopku se ne razsoja o tožbenem zahtevku, čeprav pritožnik sodišču to razmišljanje vseskozi vsiljuje. Višina terjatve je pomembna le za ugotovitev upnikove aktivne legitimacije, vendar le v smislu obstoja le-te, ne pa tudi glede povsem natančne višine – to je stvar faze preizkusa terjatve.

Izrek

I. Pritožba D., d. o. o., se zavrže. II. Pritožba dolžnika se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo dokazni predlog dolžnika v predhodnem postopku, razen z vpogledom v listine v spisu; (2.) začelo stečajni postopek nad dolžnikom; (3., 4.) za upravitelja imenovalo B. R., ki pristojnosti upravitelja v postopku opravlja preko pravnoorganizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: R. B. 2. Zoper sklep sta se pritožila dolžnik in D. d. o. o., ki zatrjuje, da nastopa kot stranski intervenient na dolžnikovi strani.

3. Pritožba D. d. o. o. ni dopustna, pritožba dolžnika ni utemeljena.

O pritožbi D. d. o. o. 4. Iz postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je sodišče prve stopnje očitno dopustilo udeležbo D. d. o. o., ki je zahteval, da se mu prizna status stranskega intervenienta.(1) Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče povzelo njegove navedbe (v sklepu sodišče ni pojasnilo razlogov glede pravnega interesa za udeležbo v postopku; primerjaj prvi odstavek 200. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Iz spisa nadalje tudi izhaja, da očitno med strankami ni bilo tako imenovanega intervencijskega spora. Vendar kljub temu pritožnikova udeležba ni dopustna, zato je višje sodišče pritožbo zavrglo.

5. Višje sodišče je že v več odločitvah zavzelo povsem usklajeno stališče, da v stečajnem postopku, velja tudi za predhodni stečajni postopek, stranska intervencija na dolžnikovi strani (enako velja na upnikovi) ni dopustna.(2) Kdo je upravičen opravljati procesna dejanja v predhodnem postopku (točka preloma iz predhodnega postopka v glavni postopek je pravnomočnost sklepa o začetku postopku(3)), jasno določa 55. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP. Na tej podlagi imajo v tem postopku pravico do pritožbe zoper sklep, s katerim se odloči o predlogu za začetek stečajnega postopka, le upnik predlagatelj, upnik udeleženec (C. d. d.; glej Pd 15) in dolžnik, na temelju in v okviru drugega odstavka 242. člena ZFPPIPP pa še družbenik stečajnega dolžnika. Pritožnik D. d. o. o. takega položaja nima, zato po določbi prvega odstavka 126. člena ZFPPIPP nima pravice do pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka.

O pritožbi dolžnika

6. Dolžnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti pa absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in relativne kršitve določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi z 212. in 214. ter 7. členom ZPP). Bistvo zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava pritožnik vidi v uporabi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu. Pritožnik je v dopolnitvi pritožbe obvestil sodišče, da je edini delničar dolžnika, to je družba G. d. o. o., vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Predlagal je, da višje sodišče prekine odločanje o pritožbi.

7. Upnik predlagatelj je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev.

8. Upnik je aktivno legitimacijo (terjatev) zatrjeval na podlagi pravnih poslov, na katere (terjatve) pravnomočna potrjena prisilna poravnava učinkuje. Nesporno je, da imajo terjatve po pravnomočnem sklepu o potrditvi prisilne poravnave pred Okrožnim sodiščem v Celju St 000 položaj nove zavarovane terjatve. Upnikova terjatev po temelju ni sporna. Tudi ni sporno, da gre za terjatev, ki je zajeta v končnem seznamu preizkušenih terjatev, ki je sestavni del sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Med strankama je sporna višina zapadle in neplačane terjatve, vendar le glede na pogoje pravnomočno potrjene prisilne poravnave.

9. V postopku prisilne poravnave nad dolžnikom St 000 je bil sprejet pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave, ki za novo zavarovane terjatve določa naslednje (2.1. in 2.3. točki sklepa): - od dneva začetka postopka prisilne poravnave 14. 3. 2014 do vključno 30. 6. 2015 se obresti poplačajo v obsegu 5 % letno linearno, - do 30. 6. 2015 je moratorij na odplačilo glavnice, obresti se plačujejo mesečno, - glavnica se poplača v obdobju od 1. 7. 2015 do vključno 1. 7. 2023 (8 let), v 32-ih enakomernih tromesečnih zaporednih anuitetah, s fiksno obrestno mero 5,00 %. Dolžnik mora zavarovane terjatve plačati upnikom v roku in z obrestmi, določenih v točki 2.1. (točka 2.3. sklepa o potrditvi prisilne poravnave).

10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je opravilo narok in v dokaznem postopku vpogledalo in prebralo listine v spisu, ostalih dokazov ni izvedlo (ni zaslišalo strank, prič in ni postavilo izvedenca), saj je ocenilo, da je zadeva primerna za odločitev. Pojasnilo je, da postavitev izvedenca in zaslišanje strank v zvezi s stečajnim razlogom iz 3. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP ni potrebno, ker je podan že razlog trajne nelikvidnosti iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP (v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZFPPIPP). Upnik je predlog utemeljil na domnevi, glede katere ni treba angažirati izvedenca finančne in ekonomske stroke. S tem argumentom je pojasnilo tudi zavrnitev izvedenca finančnem stroke glede ugotovitve, kdaj je nastala zamuda s plačilom. Pojasnilo je, da sta predpostavki dolžnikove zamude zapadlost obveznosti in neizpolnitev s strani dolžnika. Zapadlost obveznosti je razvidna iz sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Neizpolnitev obveznosti je sodišče prve stopnje utemeljilo že na podlagi trditev in predloženih listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na strani 9/11 navedlo, da iz listin, priloženih k predlogu za začetek stečajnega postopka (sedem pogodb, seznam terjatev, ugotovljenih v postopku prisilne poravnave za prijavljene in neprijavljene zavarovane terjatve s prilogami z dne 18. 3. 2015, sklep o potrditvi prisilne poravnave in končni seznam preizkušenih terjatev za dolžnika) izhaja resničnost upnikovih navedb o obstoju terjatve do dolžnika.

11. Glede po dolžniku zatrjevanih plačil v višini skupaj 620.021,89 EUR je sodišče prve stopnje navedlo, da dolžnik v zvezi s tem ni priložil nobenega dokaza. Dolžnik zatrjuje plačilo preko porokov, kar je sodišče napotilo k sklepanju, da dolžnega zneska sam ni sposoben plačati, pa tudi če bi držalo plačilo v tej višini, dolžnik ni uspel zatrjevati oziroma dokazati, koliko je bilo plačanega konkretnemu (temu) upniku. Upoštevalo je, da je upnik dokazal, da sta pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka zapadla dva obroka anuitet v skupnem neplačanem znesku 561.002,30 EUR. Sklenilo je, da je podan zakonski dejanski stan domneve iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

12. Insolventnost dolžnika je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost; 1. točka prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Trajnejša nelikvidnost v bistvu pomeni, da dolžnik v daljšem časovnem obdobju nima zadosti likvidnih (denarnih) sredstev za plačilo zapadlih obveznosti. ZFPPIPP v 2. točki drugega odstavka 14. člena določa dejansko domnevo trajnejše nelikvidnosti dolžnika, če je bila predhodno nad njim potrjena (poenostavljena) prisilna poravnava. Če dolžnik ne dokaže drugače, je dolžnik trajneje nelikviden, če pri dolžniku, nad katerim je tekel postopek prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil končan s pravnomočno potrditvijo prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, za več kot dva meseca zamuja: (1.) s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ali (2.) s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave, ali (3.) z izvedbo drugih ukrepov finančnega prestrukturiranja, določenih v načrtu finančnega prestrukturiranja.

13. Sodišče prve stopnje se je oprlo na domnevo iz 2. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Domneva, na katero je oprlo odločitev, je podana takrat, ko dolžnik zamuja s plačilom svojih obveznosti do ločitvenih upnikov, ki so nastale pred začetkom postopka prisilne poravnave ali poenostavljene prisilne poravnave. Spregledano pa je, da je predlagatelj upnik novo zavarovanih terjatev (zavarovanega dela terjatve) po sklepu o potrditvi prisilne poravnave. Upnik je bil udeležen v postopku prisilne poravnave, ki se je nad dolžnikom vodila po specialnih določbah oddelka 4.8 ZFPPIPP. V postopku prisilne poravnave so bile prisilno prestrukturirane tudi zavarovane terjatve. Zato je pravilna podlaga za obstoj domneve 1. alineja 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki določa, da je domneva o trajnejši nelikvidnosti podana, če dolžnik več kot za dva meseca zamuja s plačilom svojih obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave (konkretno torej obveznosti iz 2.1. točke sklepa o potrditvi prisilne poravnave).(4) Ker so bila vsa pravno pomembna dejstva po upniku zatrjevana in tudi po sodišču prve stopnje ugotovljena, drugačna pravna kvalifikacija domneve trajnejše nelikvidnosti ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje.

14. Bistvo zakonsko določenih domnev je, da olajšujejo dokazovanje (konkretno trajnejše nelikvidnosti). Takšna (dejanska) domneva se (ko so dokazane predpostavke domneve, tako imenovana domnevna baza) vzame za podlago sodne odločbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Domneva je namreč izpodbojna. Zato je mogoče izpodbijati dejansko stanje, ki ga ustvarja domneva, in dokazovati stanje, ki ustreza objektivno drugačnemu dejanskemu stanju (konkretno: trajnejšo likvidnost). Na upniku kot predlagatelju postopka je torej trditveno in dokazno breme obstoja domnevne baze (da dolžnik za več kot dva meseca zamuja s plačilom obveznosti na podlagi potrjene prisilne poravnave). Na dolžniku pa je trditveno in dokazno breme, da dokaže, da: (i) predpostavke domnevne baze ne obstajajo ali; (ii) kljub njihovemu obstoju, ne obstoji dejansko stanje, ki ustvarja domnevo – v konkretni zadevi to pomeni, da mora dolžnik dokazati trajno likvidnost.(5)

15. Višje sodišče zato ne vidi neustavnosti domneve iz (pravilno) 1. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP in ni prekinilo pritožbenega postopka, kot je predlagal pritožnik. Glede zatrjevane neustavnosti 3. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP se višje sodišče posebej ne opredeljuje, ker niti sodišče prve stopnje niti višje sodišče odločitvi nista oprli na to pravno podlago.

16. Upnik je v predlogu za začetek postopka jasno določil terjatev in pravni temelj posamezne terjatve. Neprerekano dejstvo je, da gre za novo zavarovano terjatev po potrjeni prisilni poravnavi. Navedel je, da je skupni znesek zapadlih neplačanih terjatev 561.002,30 EUR (kar zajema zapadle glavnice, zapadle redne obresti in zamudne obresti), da je zapadlost obveznosti določena v točki 2.1. sklepa o potrjeni prisilni poravnavi. Na naroku je trditev dopolnil in navedel, da kvartalni obrok glavnice znaša 164.212,23 EUR, kar pomeni, da od 1. 7. (2015) do 1. 3. (2016) znašata zapadla kvartalna obroka skupaj 328.424,46 EUR, neplačane obresti po stanju na dan 30. 6. 2015 znašajo 229.888,88 EUR. Dolžnik sedaj konkretneje zatrjevane višine zapadlih kvartalnih obrokov na naroku ni več prerekal oziroma je ostalo le njegovo predhodno, povsem pavšalno prerekanje, da terjatev ni izkazana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Dolžnik je bil kvartalne obroke glavnice zavezan plačati od 1. 7. 2015 dalje (32 kvartalnih obrokov). Poleg tega je dolžan mesečno plačati še obresti po stopnji 5% letno po linearni metodi (glej prvo in drugo alinejo II.2.1. točke sklepa o potrditvi prisilne poravnave).

17. S tem je upniku uspelo dokazati predpostavke domnevne baze. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da ga nosi tisti, ki mu dejstvo, ki ga je treba dokazati, koristi, ter tisti, ki dejstvo zatrjuje in ne tisti, ki ga zanika.(6) Na dolžniku je bilo torej trditveno in dokazno breme, da je obveznosti iz potrjene prisilne poravnave v tam določenem obsegu in zapadlosti v celoti plačal oziroma ne zamuja s plačilom teh obveznosti več kot dva meseca. Upnik ne more dokazovati negativnega dejstva (da dolžnik tako zapadlih obveznosti ni izpolnil). S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na pritožbeno navedbo, da upnikov predlog za začetek stečajnega postopka ni bil sklepčen, ter na pritožbeno zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava glede razporeditve trditvenega in dokaznega bremena.

18. Zgoraj navedeno je pomembno tudi za presojo pritožbe v delu, ki se nanaša na pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka.

19. Ne drži pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje nekritično sledilo višini obveznosti v znesku 2.620.021,89 EUR. Sodišče prve stopnje je v sklepnem delu (stran 11/11) pojasnilo, da sta pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka zapadla dva obroka anuitet v skupnem neplačanem znesku 561.002,30 EUR, dolžnik pa, razen splošnega zatrjevanja o izpolnitvi po porokih, plačila tega zneska ni uspel izkazati. Pri tem višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in upniku, da pritožnik skozi ves postopek, tudi v pritožbi, navaja le podatek, koliko je bil skupen znesek zavarovanih terjatev in koliko je plačal, v ničemer pa se konkretno ni opredelil do plačila obveznosti, ki jih ima do konkretnega upnika. Poleg tega (pavšalno) zatrjuje izpolnitev obveznosti dveh kvartalnih zneskov (2x3,38% oziroma 638.899,41 EUR), spregleda pa, da gre pri tem za odloženo izpolnitev plačila glavnice, ne pa tudi obresti, katerih izplačilo ni bilo odloženo, in jih je pritožnik dolžan plačevati redno in mesečno. Kot neutemeljena se tako izkaže tudi pritožbena navedba, da v sklepu o potrditvi prisilne poravnave ni bila določena zapadlost plačila obresti – v drugi alineji 2.1. točke je določeno, da se obresti plačujejo mesečno.

20. Kvartalna zapadlost glavnice zavarovanih terjatev je bila v sklepu o potrditvi prisilne poravnave določena z moratorijem do 30. 6. 2015 in je začela teči s 1. 7. 2015 (glej točko II.2.1 sklepa o potrjeni prisilni poravnavi). Tega ne spremeni po dolžniku zatrjevano dejstvo, da je bila pravnomočnost sklepa objavljena šele 3. 9. 2015, zato naj bi bilo po njegovem mnenju treba zamakniti zapadlost obveznosti za dobra dva meseca. Gre za prestrukturiranje zavarovanih terjatev, v sklepu o potrditvi prisilne poravnave pa je določena datumska zapadlost kvartalnih obrokov (in mesečna ter neodložena zapadlost obveznosti plačila rednih obresti) tako, da ni vezana na dejstvo pravnomočnosti ali ugotovitve le-te. S tem argumentom torej pritožnik ne more izpodbiti obstoja predpostavke domnevne baze.

21. Višje sodišče dodaja, da so povsem pravilni poudarki sodišča prve stopnje glede zatrjevanega plačevanja preko porokov. Poroštvo pomeni dogovor med upnikom in porokom, da bo porok izpolnil dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost, če ta tega ne bi storil (1012. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Zato dolžnik z izpolnjevanjem obveznosti preko porokov načeloma ne more utemeljiti lastne trajne likvidnosti. Ta okoliščina praviloma nakazuje prav obratno. Tudi kolikor je pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje govoril o zapadlih in nezapadlih terjatvah do svojih dolžnikov, ne gre za likvidnost temveč za vprašanje dolgoročne plačilne sposobnosti, kot drugega (in alternativnega) materialnega pogoja za začetek stečajnega postopka (prim. prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Iz istega razloga v tem postopku ni bila pomembna višina realiziranega prometa, ki naj bi bila v primerjavi z zadnjim obdobjem večja za 70% oziroma zatrjevani pozitivni denarni tok. Bistvo likvidnosti je zmožnost dolžnika, da redno plača zapadle obveznosti. Višje sodišče še dodaja, da pritožnik v pritožbi niti ne navaja konkretnih dejstev, s katerimi bi utemeljeval, da kljub obstoju zakonske domneve ni trajneje nelikviden in je sposoben plačati vse zapadle obveznosti po potrjeni prisilni poravnavi.

22. ZFPPIPP v petem odstavku 239. člena določa, da sodišče na naroku za začetek stečajnega postopka izvede dokaze o upnikovi procesni legitimaciji za vložitev predloga in o tem, ali je dolžnik insolventen, in odloči o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka na podlagi izida dokaznega postopka. Ta določba se uporablja skupaj z pravili ZPP o tem, katera dejstva se dokazujejo (prim. prvi, drugi in četrti odstavek 214. člena ZPP v zvezi z 2. točko drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP) in kdo nosi dokazno breme.

23. Relativna bistvena kršitev določb postopka iz 287. člena ZPP ni podana. Pritožnik v tem delu navaja naslednje. Kršitev določbe 287. člena ZPP naj bi sodišče prve stopnje storilo s tem, ko naroka ni zaključilo, temveč ga je zgolj preložilo. Sodišče si je namreč pridržalo odločanje o dokaznih predlogih, zato je dolžnik menil, da bo izvedlo še en narok, ne pa, da je zadevo kasneje zaključilo in odločilo. S tem naj bi dolžniku odvzelo možnost grajati procesno kršitev zaradi neizvedbe sicer pravočasno predlaganih dokazov (kršitev 287. člena ZPP). Navaja še, da mu je z načinom vodenja naroka odvzeta pravica do neposrednega, ustnega obravnavanja predlaganih dokazov, kar je imelo za posledico nezmožnost grajanja dokaznega sklepa o neizvedbi dokazov.

24. Obravnavani postopek se je začel na upnikov predlog, dolžnik je predlogu za začetek stečajnega postopka ugovarjal, zato je sodišče prve stopnje razpisalo in izvedlo narok za začetek stečajnega postopka (peti odstavek 239. člena ZFPPIPP). Na tem naroku se je po vrstnem redu zgodilo naslednje: (i) sodišče je z dokaznim sklepom zavrnilo dokazna predloga po zaslišanju prič G. N. in mag. I. K. in to tudi konkretno pojasnilo. Navedlo je, da sta omenjena sodelovala zgolj v procesu nastajanja NFP, kar pa ni predmet tega postopka – s tem se višje sodišče v celoti strinja; (ii) ostale dokazne predloge je pridržalo za končno odločitev; (iii) dolžnik je grajal (le) neizvedbo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič; (iv) sodišče prve stopnje pa je nato narok zaključilo in dolžniku dalo rok 15 dni, da se izjavi o potrdilih o plačilih, ki jih je upnik predložil na naroku (potrdila o plačilih so priloga zapisnika na Pd 33).

25. Sodišče prve stopnje torej naroka ni preložilo (niti za določen niti za nedoločen čas) temveč ga je zaključilo. To iz zapisnika jasno izhaja. Tudi sicer bi dolžnik, zastopan po odvetniku, morebitne nejasnosti glede nadaljevanja naroka oziroma predhodnega končanja naroka lahko izpostavil že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

26. Ni utemeljena pritožbena navedba, da pritožniku pred sodiščem prve stopnje ni bila dana možnost, da graja odločitev sodišča prve stopnje o neizvedbi posameznih dokazov. Sodišče prve stopnje lahko razloge za neizvedbo (ostalih) dokazov pojasni šele v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Gre namreč za sklep procesnega vodstva in je dopustno, da sodišče to argumentira v odločbi o glavni stvari.(7) V tem primeru ima pritožnik možnost vsebinske graje neizvedenih dokazov še v pritožbenem postopku (prvi odstavek 286.b člena ZPP).(8) Pritožnik nadalje v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje do po dolžniku predloženih dokazov vsebinsko sploh ni opredelilo. Konkretno do katerih, v pritožbi ni navedel. Kot tudi konkretno ni pojasnil, kako naj bi bili neizvedeni dokazi pomembni za odločitev (glede personalnih in izvedenca sta obe sodišči povedali razloge, prav tako glede neupoštevnosti navedb in predloženih dokazov glede domneve iz 3. alineje 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP).

27. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu natančno in na več mestih obširno obrazložilo, zakaj posameznega personalnega dokaza, predvsem pa to velja za dokazovanje z izvedencem, ni izvedlo. Iz nadaljevanja obrazložitve še izhaja, da je izvedbo dokaza zavrnilo iz utemeljenih razlogov, zato tudi ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zapadlost terjatve izhaja iz listin v spisu (zlasti iz končnega seznama preizkušenih terjatev in sklepa o potrditvi prisilne poravnave), glede konkretnih izpolnitev pa je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da že dolžnikova trditvena podlaga ni bila zadostna, pa tudi sicer dolžnik ni priložil nobenega konkretnega dokazila o plačilu predmetnemu upniku. Nasprotno, vse kar je bilo o plačilu predloženega, je predložil zgolj upnik. Pri tem je pomembno tudi, da po dolžniku ni bilo konkretno zatrjevano in dokazano plačilo celotne zapadle obveznosti po prisilni poravnavi do konkretnega upnika. Glede ugovora plačila 638.899,41 EUR kot po višini nezadostnega je višje sodišče razloge zavzelo tudi v 19. točki, ko je posebej opozorilo tudi na obveznost plačila obresti, zato jih tukaj ne ponavlja.

28. Zaradi popolne razjasnitve procesne situacije višje sodišče izrecno odgovarja še na del pritožbenih navedb, ki jih pritožnik sicer povezuje z relativno bistveno kršitvijo določb postopka iz 287. člena ZPP, saj meni, da je bila zaradi pridržanega dokaznega sklepa kršena njegova pravica, da pravočasno graja odločitev sodišča o neizvedbi dokazov. V tem kontekstu je namreč pritožnik navedel, da je bila s takim vodenjem naroka pritožniku odvzeta pravica do neposrednega, ustnega obravnavanja predlaganih dokazov, zato mu ni bilo omogočeno grajanje odločitve sodišča o neizvedenih dokazih.

29. Poudariti je, da v tem delu pritožnik sicer izrecno ne uveljavlja pritožbenega razloga iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar tudi če bi ga, ta kršitev ne bi bila podana oziroma bi bila pritožbena graja prepozna (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Sodišče je jasno zapisalo, da se ostali dokazni predlogi pridržijo za končno odločitev in (po omejeni graji procesne kršitve, ki se je nanašala le na zavrnitev izvedbe dokaza z zaslišanjem dveh prič – G. N. in mag. I. K.) nato narok končalo, dolžniku pa le še dalo 15 dni, da se izjasni o na naroku prejetih potrdilih (česar pritožnik ni grajal, nanje pa tudi ni odgovoril, čeprav je upnik na naroku izjavil, da so to edina plačila obveznosti, ki jih je prejel, dejstvo plačila pa tudi izkazal z dvema plačiloma po 50.000 EUR in enim plačilom v višini 4.000 EUR). Pritožnik bi torej takoj na naroku lahko grajal odločitev sodišča, da se listinski dokazi ne obravnavajo (izvedejo) na naroku. Ker tega ni storil takoj, pa bi to vsekakor lahko, bi bila taka pritožbena graja prepozna (glede na določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP).

30. Sicer pa ni dvoma, da so bile dolžniku pred narokom vročene vse listine, ki jih je upnik priložil kot dokaz (in na nekatere od njih je sodišče oprlo svojo odločitev). Pritožnik se je imel o njih možnost izjasniti že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kar je konkretno tudi storil. Na nekatere se je v ugovoru zoper upnikov predlog (Pd 20 in 22) izrecno skliceval, jih tudi sam predložil kot dokaz (glej na primer sklep o potrditvi prisilne poravnave in končni seznam, izpiski odprtih postavk P.) in se do njih izrecno opredelil (na primer do kreditnih pogodb na strani 3 in v prvem odstavku na strani 5 ugovora, glede potrjene prisilne poravnave in sklepa o potrditvi prisilne poravnave v drugem odstavku na strani 5, o izpisku odprtih postavk na strani 5).

31. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 214. člena ZPP, ko naj ne bi upoštevalo po upniku neprerekanega dejstva, ki ga je zatrjeval dolžnik, in sicer, da je bila obveznost izpolnjena po porokih. Resnično se upnik glede te trditve pred sodiščem prve stopnje ni opredelil v smislu izrecne trditve, da poroki obveznosti niso plačali (kot to očitno pričakuje dolžnik), saj naj bi upnik po pritožnikovemu naziranju zatrjeval le, da mu terjatve ni plačal dolžnik. S tem v zvezi očita najprej kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP, potem pa tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki je posledica dejstva, da sodišče ni zaslišalo niti strank niti prič in ni pritegnilo izvedenca finančne stroke. Vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno opozorilo, da je dolžnik le počez, pavšalno navedel, da je obveznost plačal s poroki. Vse kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje zmogel, je trditev, da je plačilo potekalo preko porokov – katerih, v kakšnem obsegu in kdaj, predvsem pa katerih obveznosti (ločitvenih upnikov je več), ni pojasnil. Upnik pa je na drugi strani navedel, da je od 30. 6. 2015 do 15. 3. 2016 dolžnik plačal upniku skupaj 104.000,00 EUR (glej navedbe v odgovoru na ugovor zoper začasno odredbo in drugo stran zapisnika naroka – Pd 33). Upnik je na naroku v spis vložil potrdila o plačilih v višini 104.000,00 EUR in zatrjeval, da navedbe dolžnika o poplačilu 620.021,89 EUR ne morejo držati. Opozoril je, da teh navedb dolžnik ni podkrepil z nobenimi dokazi. Upnik se je torej tudi po prepričanju višjega sodišča konkretno opredelil do navedbe, da obveznost ni bila izpolnjena v obsegu več kot po upniku zatrjevanih 104.000,00 EUR. Upnik v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli ni razlikoval med izpolnitvijo s strani dolžnika in izpolnitvijo s strani poroka. Tega tudi sodišče ni naredilo.

32. Ko pritožnik graja zmotno razumevanje izpolnitve po poroku, višje sodišče takega zmotnega zaključka sodišča prve stopnje ne vidi. Sodišče prve stopnje je na strani 9/11 (zadnji odstavek) zapisalo, da je treba upoštevati, da pritožnik dokaza o plačilu 638.899,41 EUR ni predložil, pa tudi sicer, kolikor naj bi bila opravljena plačila preko porokov, iz tega izhaja, da tega zneska ni bil sposoben sam plačati. Sodišče prve stopnje torej ni relativiziralo vprašanja, ali izpolnitev obveznosti na način plačila preko porokov pomeni veljavno izpolnitev dolžnikove obveznosti po pravnomočno potrjeni prisilni poravnavi, temveč je hotelo s tem argumentom opozoriti na vprašanje pritožnikove likvidnosti.

33. Pritožnik tudi ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da naj bi izpisek odprtih postavk pripravila P., ni pa pojasnjeno, v kakšni vlogi le-ta nastopa. To je pravno nepomembno dejstvo, zato se sodišču prve stopnje o tem ni bilo treba posebej opredeliti (ni podana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Navedene listine, ki jih je za potrebe upnika sestavila P., so le verodostojne listine v smislu določb ZIZ, kar pa je za ta postopek povsem nepomembno. V tem postopku gre le za listine, s katerimi je upnik dodatno razdelal, prikazal terjatev po konkretnih kreditnih pogodbah, zajetih v notarskih zapisih. Končno pa se je oprl na sklep o potrditvi prisilne poravnave nad dolžnikom, v katerem so bile te terjatve ugotovljene in (tudi) nanje prisilna poravnava učinkuje.

34. Kolikor pritožnik navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorne navedbe glede proporcionalnega načina obračuna obresti, višje sodišče odgovarja, da ta pritožbena trditev sicer drži, vendar tudi to ni moglo vplivati na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. V tem postopku se namreč ne razsoja o tožbenem zahtevku, čeprav pritožnik sodišču to razmišljanje vseskozi vsiljuje. Višina terjatve je pomembna le za ugotovitev upnikove aktivne legitimacije, vendar le v smislu obstoja le-te, ne pa tudi glede povsem natančne višine – to je stvar faze preizkusa terjatve (prim. prvo alinejo 3. točke 231. člena in četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP).

35. Do ostalih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na neizpolnjevanje obveznosti iz NFP, se višje sodišče ni opredelilo, saj gre za nepomembna dejstva. Sodišče odločitve ni oprlo na 3. alinejo 2. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

36. Prav tako so nepomembna sklepna zatrjevanja v zvezi z nedokončnostjo oziroma ireverzibilnostjo pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave. Le-ta je pravnomočen.

37. Pritožba dolžnika ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Op. št. (1): Iz spisa izhaja, da je stečajni dolžnik družbenik D. d. o. o. Op. št. (2): Primerjaj Višje sodišče v Ljubljani v sklepih Cst 116/2014 in Cst 96/2014, Cst 23/2015, Cst 616/2015, Cst 758/2015. Op. št. (3): Primerjaj Vrhovno sodišče v sklepu III Ips 56/2015 z dne 28. 10. 2015. Op. št. (4): Primerjaj VSL v sklepu III Cpg 1756/2015 z dne 4. 3. 2016 v točki 65 obrazložitve.

Op. št. (5): Primerjaj VSRS v sodbi III Ips 24/2014 in VSL v sklepu III Cpg 1756/2015 z dne 4. 3. 2016 v točki 71 obrazložitve.

Op. št. (6): Primerjaj Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu II Ips 755/2007 in II Ips 756/2007 z dne 9. 12. 2010 v 23. točki razlogov.

Op. št. (7): Primerjaj Nina Betetto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, 2010, strani 611 in 612. Op. št. (8): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 66/2014 z dne 25. 11. 2015.