Jedro

Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati sodno izvedenko oziroma izvedenki, kar je tožnik pravočasno predlagal in zoper izvedenski mnenji podal pravno relevantne ugovore. Ne drži, da tožnik zoper pisno izvedensko mnenje druge izvedenke ni imel pripomb, saj je na obravnavi pripombe podal ter predlagal njeno zaslišanje ter zaslišanje vseh prič, ki jih je v postopku predlagal, zlasti lečečega psihiatra. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo tudi na izvedensko mnenje prve izvedenke, na katero je tožnik podal obsežne pripombe v vlogi, na katere ni dobil odgovora ne v dopolnitvi izvedenskega mnenja s strani te izvedenke ne v izvedenskem mnenju druge izvedenke, nanje pa ni odgovorilo niti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ne glede na to, da tožnik odgovora na grajo izvedenskih mnenj ni dobil, sodišče prve stopnje izvedenk ni zaslišalo niti ni pojasnilo, zakaj nujni izvedenski mnenji šteje za popolni. Glede na navedeno je treba pritrditi očitku tožnika, da dokaz z izvedencem ni bil izveden v skladu z določbo 254. člena ZPP, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do izjave, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, naj tožniku plača 2.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 11. 2016 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek (18.500,00 EUR) je zavrnilo. Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne pravdne stroške 2.169,97 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka ter iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 14. in 22. ter 25. člena Ustave RS in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. Zatrjuje, da mu je sodišče prve stopnje z načinom materialnega procesnega vodstva kršilo pravico do enakega varstva pred sodiščem. Nasprotuje zavrnitvi ustnega zaslišanja izvedenke glede njenih posameznih ocen, ki so v pisnem mnenju podane arbitrarno (npr. da padec tožnika na mokrih ploščicah ni mogel prizadeti možganov). Navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izvedensko mnenje prejšnje izvedenke, na katero je imel tožnik številne vsebinske pripombe, razlike v obeh izvedenskih mnenjih ni obravnavalo, tudi nova izvedenka pa na tožnikove pripombe ni odgovorila. Sklicuje se na predlog za zaslišanje izvedenke psihiatrične stroke na naroku 15. 10. 2019. Graja izvedenski mnenji in ponavlja pripombe v zvezi z njima. Graja dejstvo, da je druga izvedenka brez diagnostičnih preiskav zaključila, da njegovo duševno stanje nedvomno ni posledica nezgode pri delu 1. 2. 2016, ker ta ni bila takšne stopnje in narave, da bi prišlo do poškodb možganovine in posledično psihičnih težav. Sklicuje se na beležke v osebnem zdravstvenem kartonu, iz katerih izhaja, da pred padcem ni bil obravnavan zaradi težav z glavo, psihičnih motenj in podobnega, po poškodbi pa se je njegovo zdravstveno stanje zelo poslabšalo. Meni, da bi izvedenka morala svoje mnenje utemeljiti na izvidih preiskav (računalniške tomografije - CT, CTA angiografije oziroma magnetne resonance - MR). V zvezi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje izvedenke se sklicuje na sodno prakso, da se zahteva za zaslišanje praviloma ne sme zavrniti (prim. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 145/2017). Sklicuje se na doktrino jajčne lupine kot podlago za prisojo odškodnine. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati pomembne okoliščine glede zdravstvenega in psihičnega stanja tožnika. Po njegovem mnenju na obstoj vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom ne vpliva morebitna večja škoda zaradi osebnih lastnosti, toženec namreč mora sprejeti oškodovanca takšnega, kot je, ta pa je upravičen do odškodnine za celotni obseg škode, ki mu je nastala zaradi posebne občutljivosti ali drugega posebnega stanja. Zatrjuje, da v okvir takšnega stanja sodi tudi njegova pestra nevrotična in osebnostna patologija, ki sta jo izpostavili izvedenki medicinske stroke, ter drugi odločilni dejavniki, ki so vplivali na tožnikov stres (sklicuje se na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 746/2017). Pojasnjuje, zakaj so njegove težave posledica udarca z glavo ob tla. Sklicuje se na dokazni predlog za imenovanje izvedenca psihiatrične stroke z izkušnjami s področja organske psihiatrije in nevrologije, ki naj se mu naloži oprava ustrezne diagnostike, k čemur naj se pritegne tudi izvedenca za klinično psihologijo. Dalje navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb v vlogah, niti ni navedlo razlogov za zavrnitev dokazov, ki jih je predlagal. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti pravilno dejansko stanje in tudi z zaslišanjem A.A., B.B. in C.C., D.D., E.E. in drugih sodelavcev ter lečečega psihiatra F.F.. Pove, da je bil po nezgodi 1. 2. 2016 hospitaliziran v Psihiatrični bolnišnici G., pred njo pa ne. Zatrjuje kršitev načela enakega varstva pravic, kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 14. in 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič. Zatrjuje, da je bil postavljen v neenakopraven položaj v razmerju do tožene stranke. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi H.H. v zvezi z zmerjanjem, pri čemer tožnik o navedenem sploh ni bil zaslišan. V zvezi s trditvami tožene stranke o tožnikovem nasilništvu opozarja na možnost, da bi lahko šlo za posledico padca in s tem povezano možgansko okvaro. Zatrjuje nepravilno uporabo 7. in 47. člena ZDR-1 ter 179. člena OZ. Tožnik je pritožbo dopolnil s predložitvijo listin, ki po njegovem mnenju dokazujeta povezanost hudega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, povezanega s poškodbo, in posledično šikaniranjem na delovnem mestu. Sklicuje se na ugotovitev druge izvedenke, da sta bila nezgoda in zatrjevano nadlegovanje na delu sprožilec. Opozarja na teorijo jajčne lupine. Prilaga izvid psihiatra z dne 7. 11. 2019 in izvid klinične psihologinje z dne 2. 9. 2019. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Utemeljena pa je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati sodno izvedenko oziroma izvedenki, kar je tožnik pravočasno predlagal in zoper izvedenski mnenji podal pravno relevantne ugovore. Ne drži, da tožnik zoper pisno izvedensko mnenje druge izvedenke ni imel pripomb, saj je na obravnavi 15. 10. 2019 pripombe podal ter predlagal njeno zaslišanje ter zaslišanje vseh prič, ki jih je v postopku predlagal, zlasti lečečega psihiatra F.F.. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju oprlo tudi na izvedensko mnenje prve izvedenke, na katero je tožnik podal obsežne pripombe v vlogi z dne 3. 4. 2019, na katere ni dobil odgovora ne v dopolnitvi izvedenskega mnenja s strani te izvedenke ne v izvedenskem mnenju druge izvedenke, nanje pa ni odgovorilo niti sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ne glede na to, da tožnik odgovora na grajo izvedenskih mnenj ni dobil, sodišče prve stopnje izvedenk ni zaslišalo niti ni pojasnilo, zakaj nujni izvedenski mnenji šteje za popolni. Glede na navedeno je treba pritrditi očitku tožnika, da dokaz z izvedencem ni bil izveden v skladu z določbo 254. člena ZPP, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do izjave, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zaradi neobrazložene zavrnitve izvedbe s tožnikove strani predlaganih dokazov. Tožnik je predlagal zaslišanje prič B.B., C.C., E.E., I.I., A.A. in F.F., sodišče prve stopnje pa je izvedbo teh dokazov zavrnilo zgolj s splošno utemeljitvijo, da ostalih predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je pravno relevantna dejstva, za ugotavljanje katerih so bili predlagani, že ugotovilo na podlagi zgoraj povzetega dokaznega postopka (točka 3 obrazložitve) ali pa zato, ker so bili predlagani za ugotavljanje pravno nerelevantnih dejstev. Taka obrazložitev pa za zavrnitev dokaznih predlogov ne zadostuje.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku zasliši sodni izvedenki psihiatrične stroke oziroma v sodbi odgovori na relevantne pripombe tožnika na navedeni izvedenski mnenji izvedenk psihiatrične stroke ter po potrebi (ponovno) izvede še druge predlagane dokaze za ugotovitev pravno pomembnih dejstev. Če bo presodilo, da za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja ni treba izvesti vseh s strani tožnika predlaganih dokazov, bo moralo v sodbi pojasniti razloge za zavrnitev vsakega izmed njih. Na podlagi celovite presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj bo nato moralo ponovno presoditi, ali je tožnikov tožbeni zahtevek v razveljavljenem delu utemeljen. V razlogih sodbe se bo moralo opredeliti do tožnikovih bistvenih trditev in ugovorov, med njimi tudi materialnopravnega naziranja o relevantnosti teorije jajčne lupine v predmetni zadevi. Pri odločanju o stroških postopka bo moralo upoštevati tudi določbo prvega odstavka 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl. – ZDSS-1)

8. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru ugotovitve, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP), pa kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti, odločbo prve stopnje s sklepom razveljaviti in zadevo vrniti istemu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo ugotovljenih kršitev (neobrazložena zavrnitev dokaznih predlogov ter zavrnitev izvedbe zaslišanja sodne izvedenke oziroma sodnih izvedenk) jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, saj kršitve kontradiktornega postopka pred sodiščem prve stopnje pritožbeno sodišče ne more sanirati v pritožbenem postopku. Tudi sicer bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in bolj ekonomična za stranki zaradi njunih bivališč ter sedežev njunih pooblaščencev v sodnem okrožju Delovnega sodišča v Kopru. Razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč ravno nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.