Jedro

Sporni sporazum je bil veljavno sklenjen med tožnikom in tedanjo zakonito zastopnico tožene stranke, ki je bila na podlagi sklepa nadzornega sveta tožene stranke imenovana za vršilko dolžnosti direktorja tožene stranke. Zato tožniku na podlagi tega sporazuma pripada odpravnina v dogovorjenem znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino v višini 20.000,00 EUR, od tega zneska odvesti davke, tožniku pa izplačati odpravnino v neto višini skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 4. 2015 dalje, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 19. 3. 2015 do 4. 4. 2015 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj povrne tožniku stroške tega postopka v višini 1.581,56 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo (njen ugodilni del) vlaga pritožbo tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da gre pri sklepu št. 19 nadzornega sveta tožene stranke in pri listini, ki so jo podpisali tožnik, A.A. in B.B. (A 6), za dve ločeni listini. Sklicuje se na trditve, da sporazum, na podlagi katerega naj bi bil tožnik upravičen do odpravnine, sploh ni bil veljavno sklenjen. Trdi, da iz razlogov izpodbijane sodbe ni jasno, ali naj bi pravne učinke med pravdnima strankama ustvarjal sporazum, "sklenjen" v zapisniku nadzornega sveta, ali listina, ki so jo podpisali tožnik, A.A. in B.B. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi o odločilnih dejstvih, kateri sporazum naj bi ustvarjal pravne učinke med pravdnima strankama, nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju. Sodišču prve stopnje očita, da je zavzelo zmotno stališče, da naj bi bil tožnik upravičen do odpravnine na podlagi sporazuma, ki ga je sprejel nadzorni svet, saj za kaj takega ni pristojen, poleg tega sporazuma ne sklene pravni subjekt sam s seboj, ampak z drugim subjektom. Navaja, da ob sprejemu sklepa št. 19 tožnik ni bil več zakoniti zastopnik oziroma direktor tožene stranke, saj je bil pred tem odpoklican (sklep št. 10), zato nadzorni svet tožene stranke oziroma njegova predsednica nista bila pristojna zastopati tožene stranke v razmerju do tožnika. Navaja, da skladno z določbami ZGD-1 družbo z omejeno odgovornostjo le v razmerju do direktorja zastopa predsednik nadzornega sveta, sicer pa jo zastopa njen direktor. Sklep št. 19 po njenem mnenju pravnih učinkov za toženo stranko ne ustvarja, saj je bil sprejet zunaj pristojnosti nadzornega sveta. Zatrjuje zmotnost stališča sodišča prve stopnje, da je tožena stranka priznala tožniku pravico do odpravnine s sporazumom, sprejetim s sklepom nadzornega sveta št. 19. Kot nesmiselno zavrača razlago v izpodbijani sodbi (7. točka obrazložitve), da je sporazum tožniku na novo priznal pravico do odpravnine in kot kasnejši dogovor v celoti nadomestil prejšnjega oziroma da so člani nadzornega sveta s tožnikom želeli sporazumno urediti zadeve glede odpoklica in odpravnine. Meni, da po kogentni ureditvi v ZGD-1 dogovor tožnika z nadzornim svetom ni bil mogoč, saj so razmerja med organi vodenja in nadzorov v kapitalskih družbah v zakonu jasno določena. Navaja, da nadzorni svet ne more direktorju naložiti sklenitve določenega posla, lahko mu le prepreči, da bi ga sklenil, tako ni mogel A.A. naložiti sklenitve sporazuma s tožnikom. Glede na navedeno nasprotuje ugotovitvam v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da so člani nadzornega sveta soglasno sprejeli tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi in sporazum, sklenjen med tožnikom in toženo stranko. Trdi, da tožnik ni bil stranka "sporazuma" iz točke 19 seje nadzornega sveta. Kot nesmiselni nasprotuje obrazložitvi v 8. točki, da je listina na listovni številki A 6 le zapis oziroma prepis sporazuma 19. točke zapisnika seje nadzornega sveta. Meni, da kasnejši zapis sporazuma ne more sanirati njegovega sprejema s strani nepristojnega organa. Po njenem mnenju je odveč pojasnjevanje, zakaj je B.B. podpisala zapis sporazuma. Meni, da so tedanji člani nadzornega sveta tožene stranke in tožnik pri sklepanju sporazuma o odpravnini ravnali površno, šlampasto in po domače, ter da sporazuma niso sklenile pristojne osebe, zaradi česar je neveljaven. Meni, da ni dolžna nositi posledic takega ravnanja tedanjih članov nadzornega sveta in tožnika. Ker je nepravilna odločitev o dajatvenem zahtevku, je po njenem mnenju posledično nepravilna tudi odločitev o stroških postopka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, prereka vse pritožbene navedbe ter predlaga, da se pritožba zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. To bistveno kršitev tožena stranka uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, vendar pa tudi to neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot direktor na podlagi individualne pogodbe z dne 24. 2. 2012 za določen čas od 18. 3. 2012 do 17. 3. 2016; - da ga je nadzorni svet tožene stranke na seji 5. 1. 2015 odpoklical z mesta direktorja in da mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 4. 2. 2015; - da je tožnik s toženo stranko po odpoklicu z mesta direktorja 5. 1. 2015 sklenil sporazum, po katerem mu pripada odpravnina v višini 20.000,00 EUR, ki se mu izplača ob izplačilu zadnje plače oziroma najkasneje do 4. 4. 2015; - da so podpisniki sporazuma o odpravnini z dne 5. 1. 2015 tožnik, A.A. in B.B. 8. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno materialnopravno stališče, da je sporazum pod list. št. A 6 veljavno sklenjen med tožnikom in tedanjo zakonito zastopnico tožene stranke A.A., ki je bila na podlagi sklepa št. 12 17. seje nadzornega sveta tožene stranke imenovana za vršilko dolžnosti direktorja tožene stranke. Glede na to je pravilen zaključek, da tožniku na podlagi tega sporazuma pripada odpravnina v dogovorjenem znesku 20.000,00 EUR.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uveljavljanje, da sklep št. 19 ni sporazum, sklenjen med tožnikom in toženo stranko, na podlagi katerega bi bil tožnik upravičen do odpravnine. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je zaveza za toženo stranko nastala s sklenitvijo sporazuma - listine A 6, ki jo je podpisala zakonita zastopnica tožene stranke v trenutku sklepanja tega sporazuma, to je A.A., ki je pred tem na isti seji nadzornega sveta postala vršilka dolžnosti direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tako zavzelo pravilno stališče, da zavezo predstavlja sporazum iz listine A 6. Zato na odločitev o pritožbi ne vpliva pravna narava sklepa št. 19 nadzornega sveta tožene stranke, razlog za podpis sporazuma na listini A 6 s strani predsednice nadzornega sveta, ipd. Ker ne gre za pravno pomembna dejstva v zadevi, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje, saj tudi kolikor bi bile utemeljene pritožbene trditve tožene stranke, to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino, ne morejo vplivati. Enako velja za trditve tožene stranke v zvezi s pristojnostjo nadzornega sveta po ZGD-1. Ker je sporazum, na podlagi katerega je tožnik upravičen do odpravnine, podpisala takratna zakonita zastopnica tožene stranke, to v zadevi ni pravno relevantno.

10. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

12. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).