Jedro

Sodišče lahko odmeri nagrado in stroške izvedenca le na podlagi Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih, tudi v primeru, če izvedenec, ki opravi izvedensko delo, ni sodni izvedenec.

Sodišče prve stopnje je naložilo gospodarski družbi izdelavo izvedenskega mnenja, ker na seznamu sodnih izvedencev ni bilo sodnega izvedenca ustrezne stroke. Ker v obrazložitvi sodbe ni navedlo, s kakšnimi strokovnimi znanji ta družba oziroma njeni člani razpolagajo oziroma ker se ni opredelilo, zakaj to družbo šteje za strokovno institucijo, v sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „1. G.S. d.o.o., se priznajo stroški izdelave izvedenskega mnenja v višini 1.076,76 EUR in se nakažejo na račun št. ..., pri ... d.d..

2. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ... pri UJP, Urad ..., sklic št. ..., plačati še razliko v višini 76,76 EUR.“ V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.

Pritožbi tožnice se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom G.S. d.o.o. priznalo stroške izdelave izvedenskega mnenja v višini 3.864,36 EUR, ki se nakažejo na račun št. ... (1. tč. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., plačati še razliko v višini 2.864,36 EUR (2. tč. izreka).

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.080,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 20,84 EUR od 11. 5. 2005 dalje do plačila; 8,76 EUR od 11. 5. 2005 dalje do plačila in 6.050,75 EUR od 16. 6. 2005 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe (1. tč. izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da tožnica trpi svoje stroške sama (2. tč. izreka), toženi stranki pa je dolžna povrniti znesek 4.166,40 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (3. tč. izreka).

Zoper izpodbijani del sklepa (za znesek 2.864,36 EUR) se iz razloga po 2. in 3. tč. prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sklepa spremeni tako, da znašajo utemeljeni stroški izdelave izvedenskega mnenja 1.021,56 EUR in ne 3.864,36 EUR, kot je to odločilo sodišče prve stopnje. Navaja, da sama odmera stroškov izvedenca ni skladna s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in njegovim delom: Tarifo za vrednotenje izvedenskega oziroma cenilskega dela. V skladu z navedenim Pravilnikom izvedenec za študij spisa, glede na obseg spisa do 200 strani, utemeljeno zahteva povrnitev stroška v višini 92,00 EUR in ne priglašenih 350,00 EUR (45. člen Pravilnika); za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije, glede na obseg slednje do 50 strani, 92,00 EUR in ne priglašenih 210,00 EUR (46. člena Pravilnika); za ogled delovnega mesta tožnice, ob upoštevanju, da je bil le-ta zelo zahteven (do 5 ur), 138,00 EUR in ne priglašenih 350,00 EUR; za pisno izdelavo izvedenskega mnenja, ocenjenega kot izjemno zahtevnega, 459,00 EUR in ne priglašenih 1.400,00 EUR. Zaračunani stroški 490,00 EUR za pisno izdelavo časovnih analiz in normativov so v celoti neutemeljeni, saj so časovne analize in normativi del izvedenskega mnenja. Izvedenec je priglasil tudi strošek 350,00 EUR za operativno delo. Tudi ta strošek tožena stranka ne priznava, ker je vključen v drugih postavkah, zato naveden Pravilnik te postavke ne pozna. Utemeljena pa je zahteva za povrnitev stroškov kilometrine v višini 70,30 EUR. Glede na navedeno izvedenec v obravnavani zadevi utemeljeno zahteva povrnitev stroškov v višini 851,30 EUR, kar ob upoštevanju 20 % povečanja na račun DDV-ja znaša 1.021,56 EUR in ne priglašenih in z izpodbijanim sklepom priznanih 3.864,36 EUR. Tožena stranka priglaša stroške svoje pritožbe v višini sodne takse za pritožbo.

Družba G.S. d.o.o. je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Navaja, da ni sodni izvedenec in da lahko strokovno mnenje izdelajo le kot svetovalno storitev. Natančno in v naprej so navedli kako bodo zaračunali storitev in tega so se tudi držali, zato vztrajajo pri obračunanih stroških in plačilu celotnega zneska po predloženem računu.

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje družbe G.S. d.o.o. ter na izpovedbe zaslišanih prič D.V., D.Š. in D.K.. Navedene priče so uslužbenci tožene stranke, zato njihove izpovedbe niso verodostojne in objektivne. Glede pridobljenega izvedeniškega mnenja navedene družbe pa navaja, da gre za dokaz, ki ne izpolnjuje standardov objektivnosti in zmožnosti podajanja izvedenskega mnenja v obravnavani pravdni zadevi. Omenjena družba namreč ni na seznamu stalnih sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje RS, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo za izvedenca postaviti osebe, ki ne izpolnjuje pogojev. Tožena stranka je sodišču prve stopnje predlagala dve poimensko določeni družbi, da podata izvedensko mnenje, zato sodišče prve stopnje že zaradi tega ne bi smelo imenovati omenjene družbe. Prav tako je tožnica v svoji zadnji vlogi z dne 28. 5. 2010 izrecno izpostavila, da z branjem izvedenskega mnenja v dokazne namene ne soglaša in je v ta namen podala dokazni predlog po pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, ki je svoje mnenje v predmetni zadevi že podal. Sodišče prve stopnje je njen dokazni predlog zavrnilo in svoje odločitve o tem ni ustrezno obrazložilo, s čimer je kršilo tožničine procesne pravice. Prav tako je kršilo načelo dispozitivnosti, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati dejanskega stanja na podlagi ugotovitev pravne osebe, ki ne izpolnjuje pogojev za podajo izvedenskega mnenja, saj ni prav z ničemer izkazano, s kakšnimi znanji omenjena družba razpolaga. Nadalje je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi iz razloga, ker je sodišče prve stopnje izpodbijano odločbo oprlo na dokaz, ki ga tožena stranka ni predlagala pravočasno. Slednja namreč vse do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo ni predlagala izvedenca v zvezi z analizo normativov za delovno mesto snemanja nosilcev pekve, prav tako s tem v zvezi ni predložila nobene dokumentacije, ki bi se nanašala na navedeno delovno mesto in to kljub temu, da je tožnica podala obširno trditveno podlago, da je treba vzrok za nastanek škodnega dogodka iskati v povečanem tempu dela. Do zaključka prvega naroka je bil le s tožničine strani predlagan dokaz z izvedencem za varstvo pri delu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje kršilo določbe o prekluziji. Sporne okoliščine bi lahko ugotavljalo le s pomočjo izvedenca za varstvo pri delu. Posledično je dejansko stanje ugotovilo zmotno, nepravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana tudi iz razloga, ker so ugotovitve, na katere se opira sodna odločba, v očitnem nasprotju z vsebino listinskih dokazil v predmetnem spisu. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj šteje ugotovitve izvedenca za varstvo pri delu D.M. za neverodostojne oziroma neuporabne. Slednji je strokovno in prepričljivo pojasnil, da v času malice pri toženi stranki delo ni bilo organizirano tako, da bi ga bilo možno s povprečno previdnostjo opraviti brez poškodb. Prav tako tožena stranka ni zagotovila ustreznih delovnih pripomočkov, saj lahke tekstilne rokavice delavk ne varujejo pred poškodbami. Izvedenec je navedel, da je delavka bila primorana v času malice opravljati delo s povečano naglico, kar je potrdila tudi nepristranska in objektivna priča F.Č.. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj mnenja izvedenca za varstvo pri delu ni upoštevalo prav tako tudi ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbi navedene priče. Po uradni dolžnosti bi moralo razčistiti diametralno nasprotujoče ugotovitve obeh izvedencev. V ta namen bi ju moralo zaslišati in po potrebi soočiti. Neutemeljeno ni pridobilo dopolnilnega izvedenskega mnenja izvedenca za varstvo pri delu, s čimer je tožnici onemogočilo dokazovanje, pri čemer je samo na naroku dne 25. 1. 2010 sprejelo dokazni sklep, da se izvedencu D.M. naloži izdelava dopolnilnega izvedenskega mnenja. Slednjemu bi moralo vsaj omogočiti, da se seznani z ugotovitvami družbe G.S. d.o.o. , ki je očitno podala mnenje po dogovoru s toženo stranko in njej v korist. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh ostalih s strani tožnice zatrjevanih kršitev njenega delodajalca oziroma o njegovi krivdni odškodninski odgovornosti in je brez ustrezne obrazložitve zahtevek zavrnilo zgolj na podlagi ugotovitve, da se delo ni izvajalo pod prisiljenim oziroma povečanim tempom. Tožnica je izkazala vse predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke, zato je izpodbijana odločitev tudi materialnopravno napačna. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

K pritožbi tožene stranke zoper sklep o izvedenini sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 454/2009 z dne 1. 6. 2010: Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje teh bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, da pa je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Za opravljeno delo je družba G.S. d.o.o. predložila račun št. 63/2010 z dne 5. 5. 2010. Sodišče prve stopnje je navedeni družbi z izpodbijanim sklepom priznalo izvedenino v priglašeni višini 3.864,36 EUR. Glede na to, da je tožena stranka dne 19. 2. 2010 predložila predujem v višini 1.000,00 EUR je hkrati odločilo, da je slednja na račun sodišča prve stopnje dolžna doplačati še razliko v višini 2.864,36 EUR.

Tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da sama odmera nagrade in stroškov izvedenca sodišča prve stopnje ni skladna s Pravilnikom o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 7/2002 in nadalj.). Sodišče lahko odmeri nagrado in stroške izvedenca le na podlagi citiranega Pravilnika, ki podrobneje določa tarifo za plačevanje nagrade za izvedensko delo in povrnitev stroškov, ki jih je izvedenec imel v zvezi z izvedenskim delom (1. člen Pravilnika). Družba G.S. d.o.o. je za potrebe tega individualnega delovnega spora izdelala izvedensko mnenje, zato je upravičena do nagrade in stroškov za izdelavo te ekspertize v skladu z navedenim Pravilnikom. Navedena družba se zato neutemeljeno sklicuje, da ni sodni izvedenec in da vztraja pri plačilu po predloženem računu št. 63/2010 z dne 5. 5. 2010, v katerem njeni stroški in nagrada za opravljeno delo niso priglašeni v skladu z navedenim Pravilnikom. Takšnega načina plačila, kot je podan v predloženem računu, citirani Pravilnik, ki je torej edina pravna podlaga za odmero nagrade in stroške izvedenca v pravdnem postopku, ne predvideva, zato so njene navedbe, podane v odgovoru na pritožbo tožene stranke, neutemeljene.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče delo navedene družbe (izvedenca) ovrednotilo v skladu z določili Pravilnika. V skladu s Pravilnikom je tako za opravljeno delo izvedencu priznalo: za študij spisa, pri obsegu nad 200 do 500 strani, 138,00 EUR namesto zahtevanih in s strani sodišča prve stopnje priznanih 350,00 EUR (3. tč. prvega odstavka 45. člena Pravilnika), za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije, pri obsegu nad 25 do 50 strani, 92,00 EUR namesto 210,00 EUR (2. tč. prvega odstavka 46. člena Pravilnika); za ogled delovnega mesta tožnice, ob upoštevanju, da je bil le-ta zelo zahteven (do 5 ur) 138,00 EUR namesto 350,00 EUR (3. tč. prvega odstavka 46.a člena Pravilnika); za pisno izdelavo izvedenskega mnenja, ocenjenega kot izjemno zahtevnega, 459,00 EUR namesto 1.400,00 EUR (4. tč. prvega odstavka 47. člena Pravilnika) in stroške kilometrine v višini 70,30 EUR, skupaj torej 897,30 EUR, kar ob upoštevanju 20 % DDV- ja znaša 1.076,76 EUR. Izvedencu pritožbeno sodišče ni priznalo priglašenega stroška 490,00 EUR za pisno izdelavo časovnih analiz in normativov in 350,00 EUR za operativno delo, ker sta ta dva stroška že zajeta v nagradi za opravljeno delo (izdelavi izvedenskega mnenja) oziroma v drugih priznanih postavkah, zato tudi Pravilnik posebej teh postavk ne predvideva. Izvedenec je tako za svoje delo upravičen do povrnitve zneska 1.076,76 EUR in ne 3.864,36 EUR, kolikor mu je priznalo sodišče prve stopnje. Posledično je tožena stranka na račun Delovnega sodišča v Celju dolžna doplačati razliko zgolj v višini 76,76 EUR in ne 2.864,36 EUR.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je priznane stroške izdelave izvedenskega mnenja v znesku 3.864,36 EUR znižalo na znesek 1.076,76 EUR, znesek 2.864,36 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna plačati na račun Delovnega sodišča v Celju pa je znižalo na znesek 76,76 EUR, v preostelem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem, izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi in tretji odstavek 365. člena ZPP), saj je ugotovilo, da v tem delu niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zaradi jasnosti izreka je odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (I. tč. izreka).

K pritožbi tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Pd 454/2009 z dne 12. 7. 2010: Sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo opr. št. Pd 104/2006 z dne 10. 3. 2008 tožničinemu zahtevku v višini 6.080,35 EUR s pripadki ugodilo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 675/2008 z dne 24. 9. 2009 ugodilni del sodbe razveljavilo in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem, ko je zavrnilni del potrdilo. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje odločilo s sedaj izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka.

Tožnica se je dne 17. 12. 2004 poškodovala pri opravljanju svojega rednega dela, ko je pri snemanju obešal s prstancem leve roke zadela v vodilo. Nezgoda se je pripetila v nočni izmeni v času malice okoli 2.15 ure, ko je delo opravljala s sodelavko F.Č., medtem ko izven odmora za malico to delo opravljajo štirje delavci. Zaradi nastale škode od tožene stranke v predmetnem postopku vtožuje odškodnino.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožničin tožbeni zahtevek v obsegu 6.080,35 EUR s pripadki zavrnilo, ker je zaključilo, da tožena stranka ni objektivno niti subjektivno odgovorna za tožnici nastalo škodo. Svojo dokazno oceno je oprlo zlasti na ekpertizo, ki jo je za potrebe te pravde izdelala družba G.S. d.o.o..

Iz obrazložitve izpodbijane odločitve izhaja, da je sodišče prve stopnje družbi G.S. d.o.o. zaupalo izdelavo izvedenskega menja na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP (pravilno 245. člena ZPP), ker na seznamu sodnih izvedencev ni bilo sodnega izvedenca ustrezne stroke, ki bi mu sodišče prve stopnje lahko naložilo izdelavo izvedenskega mnenja (stran 4. obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje pri tem ni navedlo s kakšnimi strokovnimi znanji ta družba oziroma njeni člani sploh razpolaga in se tako, s tem v zvezi tudi ni opredelilo, zakaj navedeno družbo šteje kot strokovno institucijo v smislu določila tretjega odstavka 245. člena ZPP, kjer so kot strokovna institucija primeroma našteti bolnišnica, kemični laboratorij, fakulteta ipd.. V tej smeri torej v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kršilo določilo tretjega odstavka 254. člena ZPP, na kar smiselno opozarja tudi tožnica v pritožbi. V skladu z navedenim določilom mora sodišče v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, zahtevati mnenje drugih izvedencev. Sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni razčistilo nasprotij in pomanjkljivosti v podanem izvedenskem mnenju izvedenca za varstvo pri delu D.M., na katere je opozorilo pritožbeno sodišče v prvi razveljavitveni odločbi. Angažiralo je novega izvedenca družbo G.S. d.o.o., ki je podala nasprotne ugotovitve od izvedenca D.M.. Slednji je namreč ugotovil, da tožena stranka v času malice dela ni organizirala tako, da bi ga bilo mogoče s povprečno previdnostjo opraviti brez poškodb, medtem ko je navedena družba ugotovila, da je tožničino delo potekalo umirjeno, brez vsiljenega tempa tudi v času, ko je delavka delala sama in je bila druga delavka na malici. Da se izvedenski mnenji v bistvenem razlikujeta, je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje (stran 6 obrazložitve izpodbijane sodbe), vendar kljub temu tudi teh nasprotij ni razčistilo, kar je bilo v skladu s citiranim določilom dolžno storiti po uradni dolžnosti, na kar pravilno opozarja tudi tožnica v pritožbi. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da se je oprlo na ekspertizo, ki jo je za potrebe tega postopka napravila navedena družba zato, ker je bila ekspertiza izvedenca D.M. pomanjkljiva, ker ni bila podprta s konkretnimi ugotovitvami o tožničini normi in proizvodnem procesu, da izvedenec ni raziskal bistvenih vprašanj, zato ne zadostuje. Postopati bi moralo v skladu z določilom 254. člena ZPP. Kršitev te določbe je v obravnavani zadevi zagotovo lahko vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, ker se, kot je bilo že navedeno, ugotovitve družbe G.S. d.o.o. bistveno razlikujejo od ugotovitev izvedenca D.M., zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP.

Tožnica v pritožbi prav tako utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dokazov, ki jih je v potrditev svojih nasprotnih trditev predlagala tožnica (izpovedba priče F.Č.), kar pomeni, da tudi v tem delu v izpodbijani sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

Zaradi ugotovljenih kršitev postopka in pomanjkljivosti izpodbijane sodbe, ki jih pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP tožničini pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (II. tč. izreka). Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica razveljavitve odločitve o glavni stvari.

V novem sojenju naj sodišče prve stopnje odpravi kršitve in ponovno izda sodbo, pri čemer naj upošteva navedeno izhodišče pritožbenega sodišča. V ta namen naj se zlasti opredeli do vprašanja, s kakšnimi strokovnimi znanji družba G.S. d.o.o. razpolaga in zakaj navedeno družbo šteje kot strokovno institucijo v smislu določila tretjega odstavka 245. člena ZPP; v skladu z določilom 254. člena naj odpravi pomanjkljivosti oziroma nasprotja v in med izvedenskimi mnenji; odpravi pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče in nato o tožničinem tožbenem zahtevku (glavnici 6.080,35 EUR s pripadki) ponovno odloči. V posledici razveljavitve izpodbijane sodbe, zaradi navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s presojo ostalih pritožbenih očitkov.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (III. tč. izreka).