Jedro

Tožnik je z dnem prejema posamezne plače pridobil pravico terjati razliko med dejansko izplačanim zneskom in zneskom, ki bi mu šel na podlagi določb kolektivne pogodbe dejavnosti. To pomeni, da je zastaranje vsakokratne mesečne razlike v plači začelo teči z dnem izplačila posamezne plače.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna plačati tožniku na žiro račun pooblaščenke št. 51840-620-58-05-1450115-869/16 pri LB KB Slovenj Gradec 82.069,92 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do plačila, pod pogoji prisilne poravnave, v 8 dneh pod izvršbo.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Vsaka stranka krije svoje stroške postopka." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 26.700,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v roku 8 dni pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača 164.847,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do plačila. Toženi stranki je obenem naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 115.695,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.6.2002 dalje, vse v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, z vsemi stroškovnimi posledicami. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo ugovora zastaranja in ker se je postavilo na stališče, da je tožena stranka pripoznala dolg s tem, ko je dne 17.9.1996 izdala dopis na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS št. 55/92...31/93 - v nadaljevanju: ZLPP) in uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela osnovnih plač (Ur. l. RS št. 59/93 - v nadaljevanju: uredba). Sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni upoštevalo sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 1/2000 z dne 23.5.2001, s katerim je bila nad toženo stranko pravnomočno potrjena prisilna poravnava. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP), ker ni v skladu z 205. členom ZPP prekinilo postopka, saj se je tožena stranka po lastninskem preoblikovanju organizirala kot delniška družba in spremenila firmo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in ni kršilo določb pravdnega postopka, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da je tožnik upravičen do izplačila razlike v plači med izhodiščno plačo, ki jo je v obdobju od 1.9.1990 do 31.12.1992 dejansko prejemal in izhodiščno plačo, ki bi mu pripadala na podlagi Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS št. 31/91 - v nadaljevanju: SKPg). Po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka ni dokazala, da je navedeno prikrajšanje pri plači temeljilo na določilih SKPg, ki je ob določenih pogojih dopuščala zniževanje izhodišnih plač. Po oceni sodišča prve stopnje je tožena stranka z izdajo dopisa z dne 17.9.1996 pripoznala svoj dolg, zaradi česar neutemeljeno ugovarja zastaranje terjatve.

Utemeljeno je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ni dokazala, da je prikrajšanje pri plači za sporno obdobje temeljilo na določilih 33. člena SKPg oziroma 50. člena Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 3/91 - v nadaljevanju: kolektivna pogodba dejavnosti), ki je v spornem obdobju veljala za toženo stranko. 33. člen SKPg je določal, da se v kolektivnih pogodbah dejavnosti določijo kriteriji, po katerih so lahko osnovni osebni dohodki nižji od izhodiščnih osebnih dohodkov iz 30. člena te pogodbe. Znižanje lahko znaša največ 20%, če bi izplačilo osebnih dohodkov, določenih s to pogodbo, ogrozilo poslovanje organizacije oziroma delodajalca. Odločitev na podlagi teh kriterijev sprejme poslovodni organ ob soglasju organov upravljanja. 50. člen kolektivne pogodbe dejavnosti pa je določal, da so lahko osnovni osebni dohodki do 20% nižji od izhodiščnih osebnih dohodkov, določenih s to kolektivno pogodbo, če bi izplačilo osebnih dohodkov, določenih s to pogodbo ogrozilo poslovanje organizacije oziroma delodajalca v naslednjih primerih: - če bi izplačilo osebnih dohodkov po tej pogodbi povzročilo izgubo; - če se v organizaciji izvaja sprejet sanacijski program; - če ni zagotovljene minimalne akumulacije po letnem planu organizacije. Odločitev sprejme poslovodni organ ob soglasju organa upravljanja in po poprejšnjem mnenju sindikata.

Tožena stranka ob izrecnem navodilu, ki ga je sodišča prve stopnje toženi stranki dalo s sklepom z dne 1.2.2000 ni predložila dokazov, da je znižanje izhodiščnih plač posledica odločitev njenega poslovodnega organa v skladu s 33. členom SKPg v zvezi s 50. členom kolektivne pogodbe dejavnosti, zaradi česar je prvostopenjsko sodišče utemeljeno štelo, da je bilo znižanje izhodiščnih plač nezakonito.

Utemeljeno pa tožena stranka v pritožbi (kakor že tudi tekom postopka na prvi stopnji) uveljavlja ugovor zastaranja. Zmotno je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je tožena stranka z dopisom z dne 17.9.1996 svoj dolg pripoznala. Ta dopis ne predstavlja pripoznave dolga v smislu 387. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju: ZOR). Pripoznava dolga mora biti namreč jasna in nedvoumna in se mora nanašati na dejstva, iz katerih izhaja pravno razmerje, na podlagi katerega upnik uveljavlja terjatev zoper dolžnika. Tožena stranka pa je navedeni listini izdala zgolj za namene lastninjenja in sicer na podlagi 25.a člena ZLPP in 1. člena uredbe. Zaradi navedenega je potrebno šteti, da dopis tožene stranke z dne 17.9.1996 in izstavitev izjave nista pretrgala zastaranja. Ker je sodišče prve stopnje v tem delu izpodbijane sodbe zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je ugovor zastaranja delno upoštevalo, in sicer za terjatve posameznih mesečnih razlik v plači, za katere na podlagi člena 371 ZOR velja splošni 5-letni zastaralni rok, ni pa upoštevalo 3-letnega zastaralnega roka, ki velja za zastaranje obresti (372. člen ZOR). Tožena stranka je uveljavljala ugovor zastaranja glede obresti šele v pritožbenem postopku, v postopku na prvi stopnji pa je uveljavljala ugovor zastaranja le na splošno, torej le glede glavne terjatve, saj ni izrecno uveljavljala ugovora zastaranja tudi glede zamudnih obresti. Po oceni pritožbenega sodišča je tožena stranka v zvezi z ugovorom zastaranja zamudnih obresti, katerega je podala šele v pritožbi, prekludirana. Po 1. odstavku 337. člena ZPP sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka ni izkazala, da ugovora zastaranja glede zamudnih obresti ni mogla uveljaviti v skladu z 286. členom ZPP, zato ga ne more uveljaviti niti v pritožbi.

V skladu s 361. členom ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom drugače določeno. Tožnik je z dnem prejema posamezne plače pridobil pravico terjati razliko med dejansko izplačanim zneskom in zneskom, ki bi mu šel na podlagi določb kolektivne pogodbe dejavnosti. Navedeno pomeni, da je zastaranje vsakokratne mesečne razlike v plači začelo teči z dnem izplačila posamezne plače. Ker je bila tožba vložena 16.1.1997, so zastarali zahtevki za plačilo posameznih mesečnih razlik v plači, ki so dospeli v plačilo do 15.1.1992 oziroma do vključno mesečne razlike v plači za mesec november 1991, saj zapade izplačilo posamezne plače najkasneje 18. v mesecu, ko je delodajalec na podlagi 4. odstavka 29. člena SKPg dolžan izplačati delavcu plačo. Temu ustrezno je utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo razlik v plači za obdobje od 16.1.1992 oziroma vključno za mesec december 1991 do 31.12.1992. Ker tožena stranka po posebnem opozorilu sodišča prve stopnje na glavni obravnavi z dne 6.1.2000 sodišču ni predložila listinskih dokazov o višini razlik v plači za posamezne mesece v spornem obdobju, je pritožbeno sodišče po načelu pravičnosti in načelu pospešitve in ekonomičnosti postopka (11. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 14. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - v nadaljevanju: ZDSS)) obveznost tožene stranke za leto 1991 razdelilo na enake zneske, da je lahko upoštevalo ugovor zastaranja. Tako je sodišče druge stopnje štelo, da znaša mesečna razlika v plači za leto 1991 6.257,92 SIT (75.095,00:12). Ker je tožnik upravičen do zneska razlike v plači za mesec december 1991, mu tako za ta mesec pripada 6.257,92 SIT. Poleg tega zneska mu pripada celoten znesek razlik v plači za leto 1992, kot izhaja iz izračuna tožene stranke (priloga B1). Skupaj je torej tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen do višine 82.069,92 SIT. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo in tožbenemu zahtevku v navedeni višini ugodilo, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Ker je tožena stranka prekludirana glede zastaranja zamudnih obresti, tožniku pripadajo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska 82.069,92 SIT v obsegu in za obdobje, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

Tožena stranka pa je v pritožbi utemeljeno opozorila, da je bila nad njo z dnem 23.5.2001 pravnomočno potrjena prisilna poravnava, zaradi česar je bilo tudi v tem delu potrebno izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358. člena ZPP spremeniti in odločiti, da tožena stranka tožniku dolgovani znesek izplača pod pogoji prisilne poravnave (določbe členov 59 - 65 Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. l. RS št. 67/93, 39/97).

Glede pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi lastninskega preoblikovanja tožene stranke postopati v skladu z 205. členom ZPP, sodišče druge stopnje ugotavlja, da kršitev ni take narave, da bi vplivala na pravilnost odločitve. V predmetni zadevi je namreč podana pravna kontinuiteta med P. p.o. in G. d.d., čemur tožena stranka ne oporeka. Ker je tožena stranka (sedaj G. d.d.) kot pravni naslednik P. p.o. prevzela pravdo s tem, ko je dne 27.1.2000 vložila pripravljalno vlogo, po mnenju pritožbenega sodišča ni podana taka kršitev določb pravdnega postopka, zaradi katere bi bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek.

Ker v preostalem delu izpodbijane sodbe niso podani v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je delno spremenilo odločitev prvostopenjskega sodišča o glavni stvari, zato se je spremenil tudi uspeh strank v postopku in je bilo potrebno znova odločiti o stroških postopka. Upoštevajoč načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP (tožnikov uspeh po spremenjeni sodbi sodišča druge stopnje znaša 50%), je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Tožnik je s pritožbo uspel le delno, glede na celotni izpodbijani zahtevek njegov uspeh v pritožbenem postopku znaša 50%, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kakor ga določa 154. člen ZPP, upravičen do povrnitve takšnega odstotka utemeljeno priglašenih stroškov pritožbenega postopka. Glede na vrednost spornega predmeta in glede na določbo 4. točke tarifne številke 10 Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 7/95 - 78/01 - v nadaljevanju OT) pripada pooblaščencu tožnika za sestavo pritožbe priglašenih 250 točk, kar ob vrednosti točke 110,00 SIT znaša 27.500,00 SIT, skupaj z 20% DDV pa 33.000,00 SIT. K temu je potrebno prišteti še sodno takso za pritožbo v znesku 20.400,00 SIT. Celotni tožnikovi utemeljeno priglašeni stroški pritožbenega postopka tako znašajo 53.400,00 SIT, glede na uspeh pa je tožnik upravičen do povrnitve 50% tega zneska, kar znaša 26.700,00 SIT.

Na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.