Jedro

Upravno sodišče lahko pri preizkusu utemeljenosti omejitve gibanja po drugem odstavku 79.a člena ZTuj-2 policiji naloži le, da tujca nemudoma izpusti iz centra in to le v primeru, da ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, ne more pa pri tem preizkusu po uradni dolžnosti ugotoviti, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, da omejitev gibanja ni bilo utemeljeno že od same izdaje odločbe o nastanitvi, in s tem, da je bilo tujcu nezakonito omejeno gibanje na center za tujce že od dneva izdaje navedene odločbe.

Na podlagi drugega stavka petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 ima tujec zoper odločitev upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, pravico do pritožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. Iz navedenega ter drugih določb ZTuj-2 izhaja, da je zoper odločitve upravnega sodišča, kadar to odloča po 79.a členu ZTuj-2 tudi edino pravno sredstvo, ki je v navedenem primeru izrecno in izključno pridržana le tujcu, ne pa tudi upravnemu organu in to ne niti v primeru, ko upravno sodišče ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani in policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra (drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2).

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom in sodbo je sodišče prve stopnje s sklepom odločilo, da se postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča I U 1201/2015 z dne 2. 9. 2015, nadaljuje (I. točka izreka sklepa in sodbe), s sodbo pa je na podlagi drugega odstavka 79.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) ugotovilo, da omejitev gibanja tujcu, ki trdi, da je A. A., Maroko (v nadaljevanju tujec), na Center za tujce, Postojna (v nadaljevanju center za tujce), od 14. 3. 2015 dalje ni bila utemeljena (II. točka izreka sklepa in sodbe).

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da Policijska postaja za izravnalne ukrepe Nova Gorica (v nadaljevanju PPIU NG) v odločbi, št. 2253-23/2015/5 z dne 14. 3. 2015 (v nadaljevanju odločba policije), ni upoštevala načela sorazmernosti in ni opravila tehtanja o tem, ali bi bilo možno postopek odstranitve tujca učinkovito izvesti tudi z uporabo drugih zadostnih, vendar manj prisilnih ukrepov v skladu s 16. uvodno izjavo in 15. členom Direktive 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (v nadaljevanju Direktiva o vračanju) ter 81. členom ZTuj-2, saj navedena odločba o nastanitvi tujca v Center za tujce o tem nima nobene obrazložitve. Glede na navedeno je sodišče po uradni dolžnosti v skladu z določbo drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2 ugotovilo, da omejitev gibanja tujcu v Centru za tujce ni bila utemeljena, zato to pomeni, da mu je bilo nezakonito omejeno gibanje od 14. 3. 2015 dalje. Na podlagi navedene določbe sodišče v primeru, če ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti. Vendar ker je 11. 2. 2016 pridobilo podatek, da je bil tujec 23. 10. 2015 odpuščen iz Centra za tujce, v izreku te sodbe v II. točki ni odločilo, da ga je treba izpustiti.

3. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju ministrstvo) v pritožbi zoper II. točko izreka sklepa in sodbe, ki jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da sodišče prve stopnje očitno napačno razlaga določbo drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2. Ta ne pooblašča upravnega sodišča za preverjanje zakonitosti prvostopenjske odločitve, temveč za preverjanje utemeljenosti omejitve gibanja v času presoje oziroma odločanja upravnega sodišča. Odločba o omejitvi gibanja, odločba o podaljšanju omejitve gibanja in odločba ministrstva, da je omejitev gibanja še utemeljena, so postale pravnomočne in za tujca ter policijo zavezujoče. Sodišče prve stopnje v okviru preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja ne more posegati v pravne akte kot takšne, temveč zgolj neposredno odloči o še vedno utemeljeni omejitvi gibanja, ali o tem, da ni več razlogov za omejitev gibanja tujcu, in naloži policiji, da tujca izpusti. Ne more pa v teh postopkih upravno sodišče na podlagi pooblastil iz drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2 posegati v pravnomočne akte policije, če tujec zoper njih ni uveljavljal predvidenih pravnih sredstev. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo neutemeljenosti omejitve gibanja od 14. 3. 2015 dalje prekoračilo zakonska pooblastila in poseglo v pravnomočno odločbo o omejitvi gibanja tujca. Zato je izpodbijana sodba v II. točki izreka nezakonita. Glede na to, da je bil tujec 23. 10. 2015 odpuščen iz Centra za tujce in da preverjanje utemeljenosti omejitve gibanja ni več potrebno, ministrstvo Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje upravnemu sodišču oziroma podrejeno naj samo odloči o zadevi in postopek preizkusa utemeljenosti omejitve gibanja v Centru za tujce ustavi.

4. Pritožba ni dovoljena.

5. Iz podatkov upravnega in sodnega spisa izhaja, da je patrulja Policijske postaje Nova Gorica 13. 3. 2015 ob 16.00 v Novi Gorici pri ugotavljanju identitete tujca ugotovila, da pri sebi nima nobenega dokumenta. V nadaljnjem postopku je tujec s pomočjo prevajalca za arabski jezik navedel, da je A. A. iz Maroka, brezdomec, brez prijateljev in znancev, in da je v Italijo pripotoval z letalom iz Maroka v Rim pred približno enim letom. Ves čas je prebival na ozemlju Italije. Pri ugotavljanju zakonitosti vstopa in bivanja v Republiko Slovenijo ter pri preverjanju njegovih osebnih podatkov v evidencah policije in iz razgovora z italijanskimi policisti ni bilo mogoče potrditi njegove identitete, italijanski organi pa ga niso sprejeli, ker ni bilo zadostnih dokazov, da je v zadnjih dneh prebival na italijanskem ozemlju. PPIU Nova Gorica je tujcu 14. 3. 2015 izdala odločbo o vrnitvi, št. 2253-23/2015/8 (3H651-001), iz katere izhaja, da nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, ker je v njo nedovoljeno vstopil in nima za vstop potrebnega vizuma, zaradi česar obstaja nevarnost pobega, kot tudi, da nima možnosti prebivanja v RS, da nima sredstev za preživljanje, okoliščine pa kažejo, da se bo skušal odstranitvi iz države izogniti tako, da ne bo spoštoval veljavnega pravnega reda in se odstranil iz schengenskega ozemlja, zato se mu izreče odstranitev iz države. Isti organ je istega dne tujcu izdal še odločbo (o nastanitvi), št. 2253-23/2015/5, s katero mu je od 14. 3. 2015 od 12.00 ure do njegove odstranitve iz države, a ne za dalj kot 6 mesecev, odredil nastanitev v Centru za tujce iz razloga, ker obstaja nevarnost pobega, ker ni znana njegova istovetnost ter ga ni mogoče takoj odstraniti iz Republike Slovenije. Ministrstvo za notranje zadeve je z odločbo, št. 214-113-2015/2 (141-05) z dne 11. 6. 2015, s katero je pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja po uradni dolžnosti ugotovilo, da je (bila) omejitev gibanja tujcu utemeljena oziroma da so razlogi za omejitev gibanja še podani. Z odločbo ministrstva za notranje zadeve, Centralne policijske uprave, Uprave uniformirane policije, Center za tujce, št. 2253-56/2015/16 (216-10) z dne 14. 9. 2015 je bila tujcu nastanitev v Centru za tujce podaljšana do odstranitve iz države, vendar ne dalj kot do 15. 3. 2016. Zoper vse navedene odločbe tujec ni vložil tožbe, zato so vse postale pravnomočne. Po prejemu dokumentacije in drugih pomembnih podatkov, ki jih je Upravnemu sodišču na podlagi tretjega odstavka 79.a člena ZTuj-2 posredovala policija, da opravi preizkus utemeljenosti omejitve gibanja tujcu po omenjenem členu, je Upravno sodišče s sklepom I U 1201/2015 z dne 2. 9. 2015 postopek prekinilo in pred Ustavnim sodiščem sprožilo postopek za presojo ustavnosti drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2 z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave RS v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Ustave RS ter z vidika četrtega odstavka 5. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče Republike Slovenije je s sklepom U-I-134/15-8 z dne 28. 1. 2016 navedeno zahtevo zavrglo, sodišče prve stopnje pa je prekinjeni postopek nadaljevalo in izdalo izpodbijano sodbo, ki je predmet obravnave v tem upravnem sporu.

6. Po prvem in drugem odstavku 76. člena ZTuj-2 za tujca, pri katerem obstaja nevarnost pobega ali ni zapustil države v določenem roku in ga iz kakršnih koli razlogov ni mogoče takoj odstraniti, kot tudi v primeru, ko ni znana istovetnost tujca, odredi policija do njegove odstranitve iz države omejitev gibanja in nastanitev v centru za tujce ali nastanitev izven centra največ za šest mesecev.Omejitev gibanja lahko traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvede odstranitev tujca iz države, vendar ne dlje kot za šest mesecev (četrti odstavek 76. člena ZTuj-2). Nastanitev tujca v center ali izven centra in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom odredi policija z odločbo. Zoper odločbo o nastanitvi in odločbo o odreditvi bivanja pod strožjim policijskim nadzorom ima tujec pravico do vložitve tožbe na upravno sodišče v treh dneh po vročitvi odločbe (prvi odstavek 78. člena ZTuj-2). Tožba ne zadrži izvršitve odločbe (drugi odstavek 78. člena ZTuj-2). O tožbi mora upravno sodišče odločiti v šestih dneh (tretji odstavek 78. člena ZTuj-2 ).

7. Če tujca iz objektivnih razlogov tudi po poteku šestih mesecev ni mogoče odstraniti iz države, lahko policija z odločbo: zaradi nesodelovanja tujca v postopku odstranitve ali zamud pri pridobivanju potrebne dokumentacije iz tretjih držav, ali če je postopek ugotavljanja istovetnosti še v teku, nastanitev v centru oziroma bivanje pod strožjim policijskim nadzorom podaljša za nadaljnjih šest mesecev, če je realno pričakovati, da bo mogoče tujca v tem času odstraniti (prva alineja prvega odstavka 79. člena ZTuj-2), tujcu do odstranitve določi drug kraj bivanja izven centra, pri čemer mora tujec upoštevati pravila bivanja izven centra, sicer ga lahko ponovno nastani v center (druga alineja prvega odstavka 79. člena ZTuj-2 ). Zoper odločbo o podaljšanju omejitve gibanja je mogoče vložiti tožbo na upravno sodišče, ki o tožbi odloči v osmih dneh. Tožba ne zadrži izvršitve odločbe o podaljšanju omejitve gibanja (drugi odstavek 79. člena ZTuj-2).

8. Ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od odreditve omejitve gibanja v centru, preveri utemeljenost omejitve gibanja po 78. členu ZTuj-2. V primeru, da ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra (prvi odstavek 79.a člena ZTuj-2). V primeru omejitve gibanja po prejšnjem členu, ki je daljše od treh mesecev, preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja opravi upravno sodišče. V primeru, da sodišče ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra (drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2).

9. Zoper ugotovitev ministrstva, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, ima tujec pravico vložitve tožbe v upravnem sporu. Zoper odločitev upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, ima tujec pravico do pritožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije (pravilno na Vrhovno sodišče Republike Slovenije). V pritožbi lahko navaja nova dejstva in priloži nove dokaze (peti odstavek 79.a člena ZTuj-2).

10. Po 81. členu ZTuj-2 lahko policija po uradni dolžnosti ali na prošnjo tujca obvezno nastanitev tujca v centru nadomesti z milejšimi ukrepi, če se lahko tudi na tak način zagotovi odstranitev tujca iz države (prvi odstavek). Policija lahko na tej podlagi tujcu z odločbo dovoli bivanje izven centra, pri čemer mu lahko tudi določi kraj bivanja (drugi odstavek ). V tem primeru lahko policija tujcu z odločbo omeji gibanje samo na kraj bivanja in mu določi obveznost rednega javljanja najbližji policijski postaji (tretji odstavek). Zoper odločbo, s katero ni ugodeno tujčevi prošnji za uporabo milejšega ukrepa, pritožba ni dovoljena (četrti odstavek).

11. Nastanitev tujca v centru preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma ko je dosežen njen namen (prvi odstavek 83. člena Ztuj-2). Policija lahko z odločbo, s katero dovoli tujcu zadrževanje v Republiki Sloveniji, namesto nastanitve v centru, določi kraj bivanja na določenem naslovu (drugi odstavek 83. člena ZTuj-2). Nastanitev v centru lahko preneha tudi na prošnjo tujca, če policija ugotovi, da so podani pogoji za milejše ukrepe po tem zakonu (tretji odstavek 83. člena Ztuj-2).

12. Direktiva o vračanju v prvem odstavku 15. člena, ki ureja pridržanje, določa, da se pridržanje državljana tretje države, ki je v postopku vračanja, lahko odredi le, če obstaja nevarnost pobega ali se zadevni državljan tretje države izogiba ali ovira pripravo vrnitve ali postopek odstranitve le, če v določenem primeru ni možno učinkovito uporabiti drugih zadostnih vendar manj prisilnih ukrepov ter da mora biti obdobje pridržanja kar se da kratko. V 16. točki uvodnih določb navedene Direktive pa je še določeno, da je pri uporabi pridržanja z namenom odstranitve treba upoštevati tudi načelo sorazmernosti in da je pridržanje upravičeno samo z namenom priprave vrnitve ali izvedbe postopka odstranitve in če uporaba milejših prisilnih ukrepov ni zadostna.

13. Na podlagi navedenih določb ZTuj-2 izhaja, da je zoper utemeljenost, pravilnost oziroma zakonitost same odločitve o omejitvi gibanja oziroma zoper odločbo o nastanitvi v center za tujce, ki jo izda upravni organ, to je, ali so podani zakoniti razlogi za njeno izdajo iz prvega in drugega odstavka 76. člena ZTuj-2 in drugi v tem zakonu določeni pogoji, zagotovljeno sodno varstvo z možnostjo tožbe na upravno sodišče (78. člen ZTuj-2), ki je pridržano izključno tujcu in je zgolj od njega odvisno, ali bo navedeno pravno sredstvo izkoristil ali ne. Prav tako je zagotovljeno enako varstvo zoper odločbo ministrstva o podaljšanju omejitve gibanja (79. člen ZTuj-2).

14. ZTuj-2 določa, da se izrečeni ukrep omejitve gibanja lahko odredi le za določeno obdobje (prvi odstavek 76. člena ZTuj-2) in da lahko traja le toliko časa, kolikor je potrebno, da se izvede odstranitev tujca iz države (četrti odstavek 76. člena ZTuj-2) oziroma, da nastanitev v centru za tujce preneha, ko prenehajo razlogi zanjo oziroma ko je dosežen njen namen (prvi odstavek 83. člena ZTuj-2), prav tako pa zakon ureja tudi nadzor nad navedenimi določbami.

15. V primeru omejitve gibanja po prvem odstavku 79.a člena ZTuj-2, ki je daljše od treh mesecev, pa je nadzor o obstoju razlogov za omejitev gibanja naložen upravnemu sodišču. Drugi odstavek navedenega člena namreč določa, da preizkus utemeljenosti omejitve gibanja po uradni dolžnosti pred iztekom treh mesecev od določitve omejitve gibanja opravi upravno sodišče. Če ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra (drugi odstavek 79. a člena ZTuj-2).

16. Iz navedenega po presoji Vrhovnega sodišča tudi izhaja, da upravno sodišče pri preizkusu utemeljenosti omejitve gibanja po drugem odstavku 79.a člena ZTuj-2 lahko policiji naloži le, da tujca nemudoma izpusti iz centra in to le v primeru, da ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, ne more pa pri tem preizkusu po uradni dolžnosti ugotoviti, kot je to storilo v izpodbijani sodbi, da omejitev gibanja ni bilo utemeljeno že od same izdaje odločbe o nastanitvi, in s tem, da je bilo tujcu nezakonito omejeno gibanje na center za tujce že od dneva izdaje navedene odločbe.

17. To jasno izhaja že iz same določbe drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2, na katero je svojo odločitev oprlo upravno sodišče, kot tudi iz drugih določb ZTuj-2, ki določajo pravna sredstva (tožbe) zoper odločitve pristojnih organov v zvezi z omejitvijo gibanja. Le ob tako vloženih tožbah lahko sodišče presoja utemeljenost in zakonitost same odločbe o omejitvi gibanja, o podaljšanju omejitve gibanja in odločbe ministrstva, da je bivanje tujca v centru še utemeljeno, sicer mu ZTuj-2 te pristojnosti ne daje.

18. Dolžnost sodišča, da samo po uradni dolžnosti ves čas trajanja omejitve gibanja preverja zakonitost tega ukrepa, ne da bi zoper odločbo o nastanitvi vložil tujec tožbo, ne izhaja niti iz določb Direktive o vračanju. Navedena direktiva državi članici nalaga dolžnost, da na zahtevo tujca ali po uradni dolžnosti pridržanje pregleda v razumnih časovnih presledkih, to obveznost pa je Republika Slovenija prenesla v slovenski pravni red prav z določbami prvega in drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2. Na tej podlagi ministrstvo in upravno sodišče (upravna in sodna oblast) v posebnem sui generis upravnem postopku v razumnih časovnih presledkih po uradni dolžnosti preizkusita, ali so razlogi za omejitev gibanja še vedno utemeljeni, vse z namenom, da v praksi ne bi prihajalo do primerov, ko bi bili v centru za tujce nastanjeni tujci, katerih omejitev gibanja ne bi bila več upravičena. Preizkus o utemeljenosti omejitve gibanja v centru za tujce po 79.a členu ZTuj-2 torej ne pomeni preverjanja same odločitve policije o omejitvi gibanja tujcu, saj je preverjanje zakonitosti te odločitve predvidena tožba v upravnem sporu.

19. Taka pristojnost upravnega sodišča bi bila na splošno lahko podana le v primeru iz a. točke drugega pododstavka drugega odstavka 15. člena Direktive o vračanju, če tujcu ne bi bila zagotovljena pravica, da začne postopek, s katerim se zakonitost pridržanja pregleda kar se da po sprožitvi ustreznega postopka (b. točka drugega pododstavka drugega odstavka 15. člena Direktive o vračanju). Ker pa je tujcu ta pravica zagotovljena (prvi odstavek 78. člena ZTuj-2), ne more upravno sodišče v primeru, da tujec pravnega sredstva zoper odločbo o omejitvi gibanja ni izkoristil, v okviru nadzora po drugem odstavku 79.a člena ZTuj-2, ki pomeni zgolj implementacijo določbe tretjega odstavka 15. člena Direktive o vračanju, presojati po uradni dolžnosti razloge, zaradi katerih je bila tujcu izrečen ukrep omejitve gibanja.

20. V obravnavani zadevi tujec zoper izdane odločbe o omejitvi gibanja, o podaljšanju omejitve gibanja in odločbe ministrstva, da je njihovo bivanje še utemeljeno, tožbe ni vložil in so tako postale pravnomočne. Sodišče prve stopnje sicer z izpodbijanim izrekom izrecno ni odpravilo odločbe policije oziroma ugotovilo njene nezakonitosti, s katero je bilo tujcu omejeno gibanje, je pa ugotovilo, da navedena omejitev ni bila utemeljena od dne, ko je bila s to odločbo odrejena. Ugotovitev je oprlo na pomanjkanje oziroma odsotnost obrazložitve navedene odločbe. S tem pa je dejansko presojalo utemeljenost pravnomočne odločbe o omejitvi gibanja, zoper katero tujec ni izkoristil pravnega varstva. Na ta način pa je prekoračilo namen in pristojnosti, ki jo ima po določbi drugega odstavka 79.a člena ZTuj-2. 21. Upravno sodišče je sporno odločitev sprejelo s sodbo, ki je po presoji Vrhovnega sodišča pri izvrševanju pooblastil upravnega sodišča po 79.a členu ni mogoče izdati v nobenem primeru. Kot je to navedeno v 18. točki obrazložitve, gre za poseben upravni postopek nadzora upravnega sodišča nad izvrševanjem pravnomočno izrečene omejitve gibanja, v katerem sta predvideni dve odločitvi upravnega sodišča, in sicer v primeru, da sodišče ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani, policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra (drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2). S katerim aktom upravno sodišče policiji to naloži, ZTuj-2 ne določa, je pa jasno, da ne gre za končno meritorno odločitev v upravnem sporu, ki bi kot sodba lahko dobila temu ustrezne učinke (res iudicata, itd). Tudi procesna ureditev, po kateri lahko upravno sodišče opravi glavno obravnavo (zadnji stavek četrtega odstavka 79.a člena ZTuj-2), na temeljno naravo tega postopka in naravo akta upravnega sodišča ne vpliva. Odločitev upravnega sodišča v tem postopku po uradni dolžnosti učinkuje zgolj kot zapoved v razmerju do izvrševalca ukrepa, zato lahko upravno sodišče takojšnjo izpustitev naloži s temu ustreznim aktom, torej s sklepom ali z odredbo. Tudi v primeru iz petega odstavka 79.a člena ZTuj-2, to je v primeru odločitve upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, to svojo odločitev sprejme upravno sodišče iz istih oziroma enakih razlogov s sklepom in ne s sodbo.

22. Vendar ne glede na to, da sodbe v zadevah po 79.a členu ZTuj-2 sodišče prve stopnje ne more izdati in ne glede na to, da je upravno sodišče na podlagi navedenega člena odločilo o zadevi, za katero po navedeni določbi ni pristojno, zoper tako odločitev, kot tudi zoper nalog upravnega sodišča policiji, da naj tujca nemudoma izpusti, upravni organ nima pravice do pritožbe oziroma do pravnega sredstva.

23. Na podlagi drugega stavka petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 ima tujec zoper odločitev upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, pravico do pritožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. Iz navedenega ter drugih določb ZTuj-2 izhaja, da je zoper odločitve upravnega sodišča, kadar to odloča po 79.a členu ZTuj-2 tudi edino pravno sredstvo, ki je v navedenem primeru izrecno in izključno pridržana le tujcu, ne pa tudi upravnemu organu in to ne niti v primeru, ko upravno sodišče ugotovi, da razlogi za omejitev gibanja niso več podani in policiji naloži, da tujca nemudoma izpusti iz centra (drugi odstavek 79.a člena ZTuj-2).

24. Pritožba ministrstva zoper izpodbijano sodbo zato ni dovoljena. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da predmetna sodba vsebuje tudi pravni pouk, da je pritožba dovoljena, saj sodba stranki ne more podeljevati več pravic, kot jih daje zakon. Vrhovno sodišče še opozarja, da tudi sicer niso podani razlogi za dovoljenost pritožbe po prvem odstavku 73. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na podlagi katerega upravno sodišče utemeljuje pravico do pritožbe, ki pa je v obrazložitvi svoje sodbe ne utemelji. Vrhovno sodišče zgolj sklepa, da je upravno sodišče zmotno štelo, da je bil predmet presoje v tem postopku odločba policije ter da je samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v tej odločbi (čeprav ga samo ni ugotavljalo in je zgolj presojalo zakonitost omejitve gibanja z vidika načina oziroma vrste njegove omejitve), in da je na tej podlagi odločbo spremenilo (čeprav navedene odločbe ni spremenilo, temveč je samo ugotovilo, da omejitev gibanja ni bila utemeljena).

25. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča zoper odločitve, ki jih sprejme upravno sodišče na podlagi drugega in petega odstavka 79.a člena ZTuj-2, pritožba oziroma drugo pravno sredstvo ni dopustno ne po določbah ZTuj-2 niti po določbah ZUS-1, zato je pritožbo ministrstva zoper izpodbijano sodbo Upravnega sodišča zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 352. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Ob tem pripominja, da izpodbijana sodba, čeprav ni razveljavljena, iz razloga v tem sklepu ne more pravno učinkovati.

26. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da kljub temu, da je pritožbo zavrglo in izpodbijane sodbe Upravnega sodišča ni razveljavilo, izpodbijana sodba, iz razlogov, navedenih v tem sklepu Vrhovnega sodišča, ne more pravno učinkovati oziroma ne more imeti nobenih pravnih učinkov.