Jedro

I. Po 1. odstavku 133. člena ZOR lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe. Ne more pa ta stranka zahtevati (sodno izsiliti) njene spremembe (v tem sporu zvišanja kupnine). Druga stranka (v obravnavanem primeru tožena) sicer lahko ponudi spremembo pogodbe (4. odstavek 133. člena ZOR), ni pa tega dolžna storiti.

II. Materialnopravno pravilno pa je v izpodbijani sodbi uporabljena tudi določba 211. člena ZOR. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec aneks k prodajni pogodbi sicer podpisal, vendar pa je obenem navedel, da si "pridržuje pravico izterjati od investitorja (tedaj tožeče stranke), kar je preveč plačal iz naslova aneksa, ker je prisiljen sprejeti obvezo po tem aneksu" (9. točka aneksa z dne 25.7.1985).

III. Do pravnoveljavne sklenitve aneksa, ki naj bi bil podlaga za obveznost tožene stranke (doplačilo kupnine), sploh ni prišlo. Toženčevo plačilo zneska, ki je bil naveden v aneksu, tako nima podlage v veljavnem pravnem poslu, znesek, ki ga je tožeča stranka na podlagi aneksa z dne 25.7.1985 pridobila, pa predstavlja zanjo neupravičeno pridobitev (2. odstavek 210. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka plačati 92.236 SIT z obrestmi, delno pa je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in odločilo, da mora Občina ... plačati nasprotnemu tožniku 173,17 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.10.1985 dalje do plačila, ter mu povrniti stroške postopka v znesku 18.810 SIT.

Proti delu sodbe sodišča prve stopnje, s katerim je bil njen tožbeni zahtevek zavrnjen, delno ugodeno pa tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe, je vložila pritožbo tožeča stranka, vendar pa je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Za odločitev v sporu sploh ni pomembno, ali sta pravdni stranki sklenili soinvestitorsko ali prodajno pogodbo. Podlaga tožbenemu zahtevku tožeče stranke je bil namreč aneks, ki ga je tožena stranka podpisala zato, ker je po podpisu osnovne pogodbe prišlo do spremenjenih razmer. O tem, da je potrebno v obravnavani zadevi uporabiti določbo 133. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) se pritožbeno sodišče ni izjasnilo. Ta opustitev predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Materialno pravo pa je zmotno uporabljeno zato, ker se izpodbijana sodba sklicuje na določbo 211. člena ZOR. Toženec je aneks podpisal. Plačilo zneska, ki ga uveljavlja z nasprotno tožbo, je bilo opravljeno na podlagi tega aneksa, ki je veljaven, toženec pa ga doslej ni izpodbil. Dokler pa veljavnost aneksa ni izpodbita, toženec ne more zahtevati vrnitve tistega, kar je na podlagi veljavno sklenjenega aneksa tožeči stranki plačal. Tudi v dosedanji sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da imajo relativno nični posli pravni učinek in pogodbeni stranki zavezujejo vse dotlej, dokler se s konstitutivno odločbo sodišča ne razveljavijo. Takih poslov ni mogoče izpodbijati z ugovorom v pravdi. Ker aneks še vedno velja, bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugoditi. Reviziji naj se ugodi, v sporu pa odloči tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodi, tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe pa zavrne.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen ZPP, Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Netočna je revizijska trditev, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča do vprašanja, ali je tožeča stranka zaradi zatrjevanih spremenjenih razmer lahko zahtevala spremembo med pravdnima strankama sklenjene prodajne pogodbe. V razlogih sodbe sodišča druge stopnje je namreč izrecno navedeno, da tožeča stranka te pravice ni imela (3. odstavek na 2. strani razlogov sodbe), tako da revizijska trditev, da je pritožbeno sodišče z opustitvijo odgovora na posamezne pritožbene trditve zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ni utemeljena. V razlogih sodišča druge stopnje izraženo pravno stališče, da tožeča stranka zaradi zatrjevanih spremenjenih razmer ni mogla zahtevati povišanja cene (ki je bila med pogodbenima strankama dogovorjena v fiksnem znesku), pa je tudi v skladu z določbo 133. člena ZOR. Po 1. odstavku 133. člena ZOR lahko stranka, ki ji je izpolnitev obveznosti otežena, zahteva razvezo pogodbe. Ne more pa ta stranka zahtevati (sodno izsiliti) njene spremembe (v tem sporu zvišanja kupnine). Druga stranka (v obravnavanem primeru tožena) sicer lahko ponudi spremembo pogodbe (4. odstavek 133. člena ZOR), ni pa tega dolžna storiti.

Materialnopravno pravilno pa je v izpodbijani sodbi uporabljena tudi določba 211. člena ZOR. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec aneks k prodajni pogodbi sicer podpisal, vendar pa je obenem navedel, da si "pridržuje pravico izterjati od investitorja (tedaj tožeče stranke), kar je preveč plačal iz naslova aneksa, ker je prisiljen sprejeti obvezo po tem aneksu" (9. točka aneksa z dne 25.7.1985).

Po določbah ZOR je pogodba sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah (26. člen), izjava volje pa mora biti svobodna in resna (2. odstavek 28. člena). Glede na vsebino določbe 9. člena aneksa z dne 25.7.1985, pogoji iz citiranih členov ZOR sploh niso izpolnjeni. Zato do pravnoveljavne sklenitve aneksa, ki naj bi bil podlaga za obveznost tožene stranke (doplačilo kupnine), sploh ni prišlo. Toženčevo plačilo zneska, ki je bil naveden v aneksu, tako nima podlage v veljavnem pravnem poslu, znesek, ki ga je tožeča stranka na podlagi aneksa z dne 25.7.1985 pridobila, pa predstavlja zanjo neupravičeno pridobitev (2. odstavek 210. člena ZOR). Ker do pravnoveljavne sklenitve aneksa sploh ni prišlo, je zmotno stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka aneks, ki ga je sicer podpisala (vendar pa z dostavkom iz že citiranega 9. člena aneksa), v postopku pred sodiščem izpodbiti. V 211. členu ZOR in nasl. pa so urejena le pravila vračanja za primere, ko pride do neupravičene pridobitve. V obravnavanem sporu prihaja zato, ker si je tožena stranka pravico zahtevati preveč plačano nazaj pravočasno pridržala, v poštev ravno določba 211. člena ZOR, ki sta jo sodišči prve in druge stopnje materialnopravno pravilno uporabili. Glede na povedano, v reviziji uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).