Jedro

Niti 116. člen ZUP/86 niti splošno pravilo o tem, kdo nosi breme stroškov upravnega postopka iz 1. odstavka 113. člena ZUP/86 organa ne zavezujeta absolutno. Določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč le v korelaciji s procesnimi dejanji strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 717/99-17 z dne 5.7.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 25.3.1999. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena njena pritožba zoper sklep Upravne enote K. z dne 9.3.1999, s katerim je tožeči stranki naložila plačilo izvedenine. Tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je upravna enota s sklepom odredila dokazovanje z izvedencem in naložila plačilo stroškov izvedenine tožeči stranki. Po presoji tožene stranke je navedeno v skladu z določilom 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), po katerem se o stroških izvedenca odloča še pred koncem upravnega postopka in se tudi določi, kdo jih je dolžan plačati. V skladu z določilom 116. člena ZUP/86 predhodna založitev stroškov ni obvezna. V konkretni zadevi je tožeča stranka v denacionalizacijski zadevi, s katero so sporni stroški povezani, zatrjevala bistveno povečanje vrednosti nepremičnine, ki je predmet vračanja, zato je izvedba dokaza v njenem interesu. Izvid in mnenje izvedenca P.O., ki ga je predložila tožeča stranka, je mogoče upoštevati le kot navedbo stranke, ne pa kot izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca.

V izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje navaja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Sodišče, sklicujoč se na določbo 2. odstavka 67. člena ZUS, sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, zato v obrazložitvi sodbe ne ponavlja razlogov. V zvezi s tožbenimi ugovori povdarja, da niti 116. člen ZUP/86, na katerega se sklicuje tožba, niti splošno pravilo o tem, kdo nosi breme stroškov upravnega postopka iz 1. odstavka 113. člena ZUP/86, ne zavezujeta organa, ki odloča o plačilu oziroma povrnitvi stroškov, absolutno. Navedeno izhaja že iz gramatikalne razlage 3. odstavka 113. člena in 2. odstavka 114. člena ZUP/86. Možnost odločanja o naložitvi plačila stroškov je prepuščena organu, kadar le-ta odloča na podlagi 3. odstavka 118. člena ZUP/86. Glede na določilo 25. člena Zakon o denacionalizaciji (ZDen) gre v primeru materialnopravnega ugovora bistvenega povečanja vrednosti nepremičnin za uveljavljanje nasprotnega zahtevka zavezanca. Soglaša s presojo tožene stranke, da je v takšnem primeru potrebno nalagati breme stroškov dokazovanja z izvedencem stranki, ki ima močnejši interes. V konkretnem primeru je to tožeča stranka.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in sporno odločbo odpravi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne upravnemu sodišču v novo sojenje.

Navaja, da ni sporno, da se je konkretni upravni postopek začel na zahtevo denacionalizacijskega upravičenca, ki ima na podlagi določb ZDen pravni interes dobiti podržavljeno nepremičnino vrnjeno v last in posest. Zmotno pa je stališče sodišča, da tožeča stranka po določbi 25. člena ZDen v bistvu uveljavlja nasprotni zahtevek. Po navedeni določbi gre le za ureditev opcij denacionalizacijskega upravičenca, ne pa za opredelitev pravice zavezanca do nasprotnega zahtevka. Pri odločanju o vprašanju bistvenega povečanja vrednosti premoženja gre za pravno vprašanje, o katerem odloča upravni organ na podlagi ugotovitev dejanskega stanja. Glede na navedeno, v skladu z določilom 113. člena ZUP/86, nosi stroške dokazovanja z izvedencem denacionalizacijski upravičenec. Sodišče je zmotno uporabilo določilo 2. odstavka 114. člena ZUP/86, ki se nanaša zgolj na stroške strank, ki so jim nastali v zvezi s postopkom in določa izjemo v primeru udeležbe dveh ali več strank z nasprotnimi interesi. Glede na načelo ekonomičnosti postopka bi moral upravni organ uporabiti strokovno cenitev sodno zapriseženega izvedenca P.O. Na navedeno kaže tudi dejstvo, da cenitveno poročilo, ki ga je izdelal izvedenec, postavljen s strani upravnega organa, glede ugotovljenih vrednosti ni bistveno odstopalo od predloženega.

Rimskokatoliško župnijstvo K. je kot prizadeta stranka v odgovoru na pritožbo v celoti nasprotovalo pritožbenim ugovorom in predlagalo, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. V obravnavani zadevi gre za odločitev o plačilu izvedenstva, odrejenega v denacionalizacijski zadevi. Med strankama ni spora o tem, da je tožeča stranka ugovarjala bistveno povečanje vrednosti nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijske zahteve. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da niti 116. člen ZUP/86, niti splošno pravilo o tem, kdo nosi breme stroškov upravnega postopka iz 1. odstavka 113. člena ZUP/86, organa ne zavezujeta absolutno. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno presodilo, da navedenih določb o stroških postopka ni mogoče uporabljati samih zase, marveč le v korelaciji s procesnimi dejanji strank. Povračila izvedencem gredo že po naravi stvari v breme tistega, ki ima dokazno breme in s tem močnejši interes za izvedbo dokaza. Bistveno povečana vrednost nepremičnin v smislu 25. člena ZDen se ne ugotavlja po uradni dolžnosti, ampak le, če zavezanec ta dejstva zatrjuje in jih tudi dokaže. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča odločitev upravnih organov pravilna, zavrnitev tožbe pa utemeljena.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. V skladu z načelom ekonomičnosti postopka je potrebno postopek voditi hitro, s čim manjšimi stroški in čim manjšo zamudo za stranke in druge udeležence, vendar tako, da se preskrbi vse potrebno, da se lahko pravilno ugotovi dejansko stanje ter izda zakonita in pravilna odločba (13. člen ZUP/86). Dejansko stanje pa se lahko pravilno ugotovi le, če izvedenca določi uradna oseba, ki vodi postopek (185. člena ZUP/86). Izvedensko mnenje, ki ga je predložila tožeča stranka, ima zato dokazno vrednost kot vsak drug dokaz stranke.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.