Jedro

Verjetnost bega je odvisna predvsem od trdnosti vezi s socialnim okoljem, v katerem posameznik živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem ipd.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom I Kpd 35830/2011 z dne 25. 7. 20011 zoper osumljenega S. H. odredilo pripor iz pripornega razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 3. in 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Senat Okrožnega sodišča v Celju je pritožbo obdolženčevega zagovornika s sklepom I Ks 35830/2011 z dne 28.7.2011 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedena sklepa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obdolženčev zagovornik, in sicer zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki bistveno vplivajo na zakonitost sklepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi ter odredi, da se osumljenega nemudoma izpusti na prostost, saj priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti nista podana.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanim v skladu z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Glede na dejstvo, da je obdolženec tujec, ki v Republiki Sloveniji nima stalnega prebivališča, zaposlitve, premoženja ali družine, je po mnenju vrhovne državne tožilke sodišče pravilno zaključilo, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženi na prostosti pobegnil. Zgolj dejstvo, da sta tako Slovenija kot Nizozemska, katere državljan je obdolženec, članici Evropske skupnosti, ki ima ustrezne instrumente (evropski nalog za prijetje in predajo), ki omogočajo sodelovanje pravosodnih organov držav članic, ne pomeni, da pri obdolžencu ne bi mogel obstajati priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Po mnenju vrhovne državne tožilke so podane tudi objektivne in subjektivne okoliščine, ki kažejo na realno nevarnost, da bi obdolženec na prostosti kaznivo dejanje, katerega je utemeljeno osumljen, ponovil. 4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilstva je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženčev zagovornik je v izjavi na odgovor ponovil razloge iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da zgolj dejstvo, da nekdo ni državljan Republike Slovenije in da v naši državi nima stalnega prebivališča, begosumnosti ne more utemeljiti. Pri tem se sklicuje na sistem evropskega pripornega naloga, ki je primerljiv s prisilnim privodom oziroma priporom zaradi zagotovitve navzočnosti na sojenju po določilih Zakona o kazenskem postopku, zaradi česar je tudi v primeru tujih državljanov potrebno enako konkretizirano presojati konkretne okoliščine, ki kažejo na možnost pobega, kot je to potrebno pri slovenskem državljanu.

6. Zakon o kazenskem postopku v 1. točki drugega odstavka 201. člena določa, da se sme pripor odrediti, če se oseba skriva, če ni mogoče ugotoviti njene istovetnosti ali če so podane druge okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnila. Pritrditi je potrebno zagovorniku, da na begosumnost ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da oseba ni državljan Republike Slovenije ter da v Sloveniji nima stalnega prebivališča. Pri presoji, ali je podana nevarnost, da bo določena oseba pobegnila, namreč ni poglavitno odgovoriti na vprašanje, ali bo odšla v tujino, pač pa ali bo (bodisi v tujini bodisi v Republiki Sloveniji) poskušala prikriti svoje prebivališče in s tem preprečiti državnim organom, da bi jo izsledili. Ker je verjetnost bega odvisna predvsem od trdnosti vezi s socialnim okoljem, v katerem posameznik živi (družina, zaposlitev), njegovega značaja, premoženja, vezi s tujim okoljem ipd., mora sodišče v vsakem konkretnem primeru ugotoviti, ali te okoliščine obstojijo, ter razumno presoditi, ali je nevarnost pobega večja od negotovosti, ki bi se ji posameznik s pobegom izpostavil (sodba Ustavnega sodišča RS Up-185/95 z dne 24. 10. 1996). V obravnavanem primeru je sodišče zaključke o begosumnosti obdolženca utemeljilo z okoliščinami, da je obdolženec državljan tuje države, da pri nas nima zaposlitve, družine ali premoženja ter da si ni uredil začasnega prebivališča. Iz navedenega pa ne izhaja samo golo dejstvo, da je obdolženec tujec, kot to navaja zagovornik, pač pa izhaja tudi, da obdolženec že sedaj prebiva v državi (to je v Republiki Sloveniji), v kateri si ni ustvaril nobenih vezi in nima prijavljenega niti začasnega prebivališča, zato je mogoče utemeljeno sklepati, da takšen način življenja tudi v prihodnosti za obdolženca ne bi predstavljal večje negotovosti. Ob upoštevanju navedenih okoliščin ter teže kaznivega dejanja in predpisane kazni, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklepalo, da obstoji realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec pobegnil. Kolikor pa zagovornik navaja, da je obdolženec v Sloveniji imel namen kupiti nepremičnino, da ima tukaj prijatelje in projekte v turizmu ter da je na Slovenijo navezan, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in s tem uveljavlja razlog, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti.

7. Ob ugotovitvi, da je pri obdolžencu podana nevarnost pobega, je povsem brez pomena sklicevanje na institut evropskega naloga za prijetje in predajo. Vrhovno sodišče sicer pritrjuje navedbam zagovornika, da gre za mehanizem, ki je primerljiv z institutom privedbe zaradi zagotovitve obdolženčeve navzočnosti po 194. členu ZKP. Prav zaradi navedenega pa je ta ukrep primeren le tedaj, ko je obdolženčevo prebivališče znano. Kadar pa je obdolženec na begu, niti privedba po 194. členu ZKP niti evropski nalog za prijetje in predajo obdolženčeve navzočnosti ne moreta uspešno zagotavljati.

8. Zagovornik nadalje nasprotuje sklepanju sodišča o obstoju nevarnosti, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil. Priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP je podan, če teža, način storitve in okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno, storilčeve osebne lastnosti, prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi, ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil kakšno dejanje, s katerim grozi. Po ustaljeni sodni praksi je navedeno določbo potrebno razlagati tako, da je ponovitvena nevarnost kot priporni razlog podana takrat, ko je izkazana najmanj ena okoliščina, ki se nanaša na kaznivo dejanje, in najmanj ena okoliščina, ki zadeva storilca, če njuna presoja utemeljuje sklep, da bo obdolženec kaznivo dejanje ponovil. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprlo tako na objektivne okoliščine, med katerimi je navedlo težo kaznivega dejanja (ki se kaže v višini predpisane zaporne kazni in veliki količini zasežene droge) ter način storitve kaznivega dejanja (obdolženec je za izvršitev kaznivega dejanja najel stanovanjsko hišo in si v njej uredil laboratorij, kar je terjalo določena znanja in finančna sredstva), medtem, ko je na strani subjektivnih okoliščin navedlo dejstvo, da je osumljenec brezposeln, kar kaže na to, da je bila konoplja namenjena nadaljnji prodaji. Ob tem je potrebno poudariti, da je pri kaznivih dejanjih, s katerimi se zdravje ali življenje ljudi hudo ogroža, za odreditev pripora potrebna nižja stopnja verjetnosti ponovitve kaznivega dejanja, kot pri tistih dejanjih, pri katerih je stopnja ogrožanja navedenih dobrin nižja, pri čemer je bilo v sodni praksi že večkrat sprejeto stališče, da gre pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa z mamili za visoko stopnjo ogrožanja življenja in zdravja ljudi.

9. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje napravili utemeljen zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti. Navedbam zagovornika, da obdolženec za takšno kaznivo dejanje ni bil obsojen, zaradi česar je že dosedanji postopek na obdolženca vplival preventivno, ni mogoče slediti, saj ob ugotovljenih okoliščinah, ki potrjujejo ponovitveno nevarnost, obdolženčeva dosedanja nekaznovanost ni relevantna. Prav tako so neutemeljene navedbe zagovornika, da so bili rastlinski delci - če sploh gre za konopljo - v manjših zavojih, da večji del rastlin predstavlja odpad, da je bila konoplja namenjena za osebno uporabo obdolženca ter da obdolženec ni brez dohodkov in ima dobro situiranega očeta, ki mu zagotavlja preživljanje, saj s takšnimi navedbami zagovornik ponovno izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Ker kršitve, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, delno pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.