Jedro

Po določbi 577. člena ZGD je tožena stranka tudi po uveljavitvi ZGD nadaljevala z delom na način in pod pogoji, pod katerimi je bila vpisana v sodni register, glede organov upravljanja pa so se skladno določilu 2. odstavka 578. člena in 579. člena še naprej uporabljale določbe Zakona o podjetjih. Zaradi tega je status tožnika kot direktorja tožene stranke ter njegovih pravic in odgovornosti presojati v okviru določb Zakona o podjetjih oziroma na njegovi osnovi sprejetih individualnih aktov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova premalo izplačane odpravnine plačati znesek 2,585.844,00 SIT s pripadki. Ugotovilo je, da je bilo tožeči stranki ob njeni predčasni razrešitvi s položaja direktorja izplačana pogodbeno določena odpravnina v višini šestih mesečnih plač.

Nasprotno tožbo tožene stranke pa je s sklepom zaradi pomanjkanja procesne predpostavke zavrglo.

Sodišče druge stopnje je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje potem, ko je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno. Pritožbeno sodišče je v celoti soglašalo z dejanskimi ugotovitvami prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo.

Proti tej pravnomočni sodbi vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo, zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije navaja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik razrešen pred iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Takšno ravnanje tožene stranke je sicer skladno z določbami Zakona o gospodarskih družbah, to pa pomeni, da je kot pravno podlago za uveljavljani tožbeni zahtevek neposredno uporabiti določbo 449. člena omenjenega zakona. Ker sodišče ni uporabilo določb Zakona o gospodarskih družbah, ki bi ga v obravnavanem primeru moralo uporabiti, je podan revizijski razlog iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje na prvi stopnji.

Revizija je bila v skladu s 390. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ob obravnavanju revizije revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP v postopku pred izpodbijano pravnomočno sodbo, kar je moralo preizkusiti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge kršitve se upoštevajo le, če jih revident izrecno uveljavlja in obrazlaga, kar pa tožeča stranka ni storila.

Izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Pogodbeno določilo iz 4. točke, s katero se je tožena stranka dne 27.10.1992 zavezala, da direktorju v primeru njegove predčasne razrešitve brez njegove krivde pripada plača za dobo šestih mesecev, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno vzeli kot eno od izhodišč za svojo presojo, ali je tožnik upravičen do plačila odpravnine po 449. členu Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93, 29/94 in 82/94 - ZGD) - v višini štiriindvajset- kratne zadnje plače. Neutemeljeno je stališče, za katero se v reviziji zavzema tožeča stranka, da je določba 449. člena Zakona o gospodarskih družbah v obravnavanem primeru neposredno uporabljiva. Pri odločanju o vtoževani denarni terjatvi ni mogoče prezreti prehodnih in končnih določb Zakona o gospodarskih družbah. V 578. členu je določeno, da se preneha uporabljati Zakon o podjetjih (Uradni list SFRJ, št. 77/88, 40/89, 46/90 in 61/90 - ZP) z dnem, ko začne veljati ta zakon (10. julij 1993). Ker pa z zakonom niso urejeni posebni vmesni pravno-organizacijski tipi do dokončnega lastninskega preoblikovanja, niti zakon ne ureja statusnih vprašanj obstoječih podjetij v družbeni lastnini, je v 2. odstavku 578. člena ZGD določeno, da se Zakon o podjetjih še naprej uporablja za družbena podjetja in javna podjetja v družbeni lastnini ter podjetja za zaposlovanje invalidov. Za delniško družbo (d.d.) družbo z omejeno odgovornostjo (d.o.o.), komanditno družbo (k.d.), družbo z neomejeno solidarno dogovornostjo (d.n.o.), javno podjetje in podjetje za zaposlovanje invalidov v mešani in družbeni lastnini, v katerih celotnem kapitalu je delež družbenega kapitala, pa 579. člen Zakona o gospodarskih družbah določa, da jih upravljajo poleg lastnikov tudi predstavniki družbenega kapitala, če s statutom, pravili in aktom o ustanovitvi ni drugače določeno. To pomeni, da se v prehodnem obdobju, torej do lastninskega preoblikovanja in uskladitve z določili zakona o gospodarskih družbah, uporablja zakon o podjetjih za družbena podjetja (p.o.) v celoti, za družbe in podjetja iz 2. odstavka 578. člena v mešani in družbeni lastnini pa le glede upravljanja, saj je ta norma iz Zakona o podjetjih prenešena v prehodne določbe ZGD. Iz omenjene ureditve sledi, da za vsa našteta podjetja velja načelo iz 577. člena Zakona o gospodarskih družbah, da do izteka roka za uskladitve nadaljujejo delo na način in pod pogoji kot doslej. Zakon tako ni posegel ipso iure niti v kapitalsko niti v upravljalsko strukturo teh organizacij, ampak zahteva prilagoditev novem zakonu v opredeljenih rokih.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da se tožena stranka, mešana družba, do odpoklica tožnika (23.8. 1994) še ni lastninsko preoblikovala, je materialno pravno izhodišče za pravilno presojo o utemeljenosti tožbenega zahtevka uporaba omenjenih zakonskih določil. Po določbi 577. člena ZGD je tožena stranka tudi po uveljavitvi ZGD nadaljevala z delom na način in pod pogoji, pod katerimi je bila vpisana v sodni register, glede organov upravljanja pa so se skladno določilu 2. odstavka 578. člena in 579. člena še naprej uporabljale določbe Zakona o podjetjih. Zaradi tega je status tožnika kot direktorja tožene stranke ter njegovih pravic in odgovornosti presojati v okviru določb Zakona o podjetjih oziroma na njegovi osnovi sprejetih individualnih aktov, v obravnavanem primeru torej pogodbe o zaposlitvi z dne 27.10.1992. Ker sta se stranki s to pogodbo med drugim dogovorili o višini odpravnine v primeru tožnikove predčasne razrešitve, je za presojo spora iz navedenih razlogov, odločilna le pogodbena klavzula iz 4. točke. Zato je neutemeljeno stališče tožeče stranke, da bi moralo biti v zvezi s presojo višine odpravine uporabljeno določilo iz 449. člena Zakona o gospodarskih združbah.

Revizijsko sodišče je potem, ko je presodilo, da revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, revizijo zavrnilo (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).