Jedro

Ko je garancijska izjava pravni temelj, na podlagi katerega je proti zavezancu uveden carinski postopek, ta pa s strani zavezanca ni podpisana, sodišče dejanskega stanja, kot ga glede bistvene okoliščine ugotavlja upravni organ, ne more presoditi, ker v upravnih spisih za to ni podlage.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice Gornja Radgona št. 06-Up/I-1093/2-92 z dne 30.12.1992, s katero je ta zavezala tožnika k plačilu 683.243,00 SIT uvoznih davščin za blago, ki je bilo napoteno s carinsko spremnico št. 7629 z dne 13.4.1992 s strani Carinarnice Gornja Radgona - carinske izpostave Dolga vas, sprejemni carinarnici Ljubljana, vendar do roka 16.4.1992 ni bilo predano. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da obveznost plačila dajatev izhaja iz določbe 1. odstavka 200. člena carinskega zakona (CZ). To pomeni, da so bile uvozne davščine naplačane iz varščine, ki jo je tožnik dne 13.4.1992, v imenu prevoznika carinskega blaga, predložil v obliki pismene izjave, s katero se je pod materialno odgovornostjo obvezal plačati vse uvozne dajatve za blago, napoteno sprejemni carinarnici, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici v določenem roku in nespremenjenem stanju. Glede na to garancijsko izjavo in na ugotovitev, da blago ni bilo predano namembni carinarnici, je prvostopenjski organ pravilno odločil, da mora tožnik plačati vse uvozne dajatve za blago po uvozni carinski sprejemnici. V zvezi z navedbo tožnika, da je ugotovil, kdo je carinski zavezanec, kdo je uvoznik oziroma koristnik blaga, ki je razen tega pripravljen plačati carinske dajatve, pa tožena stranka ugotavlja, da je bil obveznik za plačilo carinskih dajatev v tem primeru tožnik sam, ki se je zavezal z že navedeno garancijsko izjavo. Glede trditve tožnika, da je koristnik blaga oproščen plačila prometnega davka, pa tožena stranka ugotavlja, da po določbi 26. člena zakona o prometnem davku (Uradni list RS, štev. 4/92), nastane obveznost obračuna davka takrat, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Obveza plačila carine je nastala za sporno blago tistega dne, ko je bilo blago dano v prost promet. To pa je bilo 16.4.1992, ko bi sicer moralo biti blago predano namembni carinarnici. Prometni davek je bil obračunan po tarifni številki 1. tarife prometnega davka v višini 20 % saj gre za blago, ki je namenjeno končni potrošnji. Trditev tožnika, da je carinarnica nepravilno obračunala prometni davek, je torej neutemeljena. Pogoj za oprostitev plačila prometnega davka bi bila priložena izjava pri carinjenju, torej preden je bil promet opravljen. Ker pa je bilo blago dano v prost promet, preden je tožnik izjavo priložil, je carinarnica pravilno ravnala, ko je obračunala davek po stopnji iz tarife od davčne osnove, ki je ugotovljena po carinskih predpisih, vštevši carino in druge uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu blaga.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, da je kršila pravila postopka in je napačno uporabila materialno pravo. Navaja, da poslovna enota podjetja Quick ne more biti stranka v postopku, ker ne more nastopati samostojno kot nosilec pravic in obveznosti, zato je tožena stranka kršila 50. člen zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožena stranka ni upoštevala, da so uvožene surovine in repromaterial last uvoznika "MOTEX". Tožena stranka je tudi kršila določbe 5., 8., 142. in 143. člena ZUP, ker tožniku ni dala možnosti, da bi se udeležil dokaznega postopka. Tožnik tudi ne more biti carinski zavezanec po 24. členu CZ, saj je uvoznik poznan. Stališče tožene stranke , da je carinski zavezanec nesporno storilec prekrška, je zmotno. O carinskem zavezancu se v prekrškovnem postopku razpravlja kot o predhodnem vprašanju, meritorno pa se o tem lahko odloča le v carinsko-upravnem postopku, skladno z določili CZ in ZUP. Tožnik je opravil le prijavo blaga na vstopni carinarnici na mejnem prehodu Dolga vas. Nikakor pa ni sprejel obveznosti prijave blaga namembni carinarnici, kot to predpisujeta 199. in 200. člen CZ. Trditev tožene stranke v obrazložitvi odločbe, da je obveznost predaje blaga prevzel tožnik, kar naj bi bilo razvidno iz celotne dokumentacije, pa je netočna in neresnična. Ob upoštevanju dejstva, da se tožnik sploh ni mogel udeležiti dokaznega postopka, je trditev tožene stranke, da davčni zavezanec ni predložil izjave za davčno oprostitev, neutemeljena. Tožena stranka ni pojasnila, na kateri pravni podlagi naj bo tožnik davčni zavezanec, kar pomeni očitno kršitev materialnega prava. Ker se tožnik ni imel možnosti udeležiti upravnega postopka na prvi stopnji, je v pritožbenem postopku predložil potrebne dokaze za davčno oprostitev. Čeprav ZUP izrecno določa, da lahko tožnik v pritožbi navaja nova dejstva in prilaga nove dokaze, tožena stranka tega ni upoštevala, s tem pa je kršila določila 236., 240. in 242. člena ZUP. Tožena stranka bi morala po uradni dolžnosti izvesti vse tiste dokaze in pridobiti podatke, ki so potrebni za izvedbo rednega postopka carinjenja na podlagi vložene carinske deklaracije (249. člen CZ in naslednji). Po 250. členu CZ se blago carini praviloma pri carinarnici, kateri je blago prijavljeno za carinjenje. Iz podatkov v upravnih spisih je nesporno razvidno, da bi se blago moralo cariniti pri Carinarnici Ljubljana, zato Carinarnica Gornja Radgona v konkretnem primeru sploh ni bila pristojna za naknadni obračun carinske evidence in prometnega davka, kar pomeni kršitev 22. člena ZUP in 250. člena CZ. Tožena stranka tudi ni navedla, na podlagi katerih določil je ugotovila carinsko in davčno osnovo, kar pomeni kršitev materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnik.

Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na dejstvo, da je tožnik podpisal poroštveno izjavo, s katero se je pod materialno odgovornostjo obvezal plačati vse uvozne dajatve za blago, napoteno sprejemni carinarnici, če prevoznik ne bo predal blaga tej carinarnici v določenem roku in nespremenjenem stanju. Sodišče je ugotovilo, da je v upravnih spisih sicer res izpolnjena garantna izjava, vendar ta s strani tožnika ni podpisana. Ker pa je to bistvena okoliščina, na katero je tožeča stranka oprla izpodbijano odločbo, saj je prav garancijska izjava pravni temelj, na podlagi katerega je bil proti tožniku uveden carinski postopek, ta pa s strani tožnika ni podpisana in je torej neveljavna, je sodišče presodilo, da za dejansko stanje, kot ga glede bistvene okoliščine ugotavlja tožena stranka, v upravnih spisih ni podlage. Zato je moralo sodišče tožbi ugoditi. Vse ostale tožbene navedbe pa so, po mnenju sodišča, pravno neutemeljene.

Ugovor, da tožnik kot poslovna enota podjetja Quick ne more biti stranka v postopku po 50. členu ZUP, je v tem primeru neutemeljen. Ne glede na to, da je v izreku izpodbijane odločbe navedeno, da se zavrne pritožba "podjetja Q. d.o.o. iz S., PE D.v.", pa iz vseh podatkov spisa izhaja, da je stranka v tem postopku podjetje Q. d.o.o. S. in ne njena PE D.v.. Po mnenju sodišča je označba PE v izpodbijani odločbi nepotreben dostavek, ki nima niti pravnih niti dejanskih učinkov in pomeni v tem primeru le označbo, da je ta PE od svojega matičnega podjetja Q. pooblaščena, da v njegovem imenu, torej imenu špediterja, nastopa v postopku carinjenja blaga. Tožnikova trditev, da je carinarnica s prvostopno odločbo odmerila carinske dajatve na podlagi 1. odstavka 389. člena CZ, ni utemeljena, saj ta pravna podlaga ni navedena niti v prvostopni niti izpodbijani odločbi. Utemeljen tudi ni ugovor, da tožniku ni bilo omogočeno, da bi se udeležil dokaznega postopka. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik s strani carinarnice pozvan, da predloži dokaze, da je bilo blago predano namembni carinarnici in v zvezi s tem tudi opozorjen na eventuelne posledice. Tožniku je torej bila dana možnost udeležbe v postopku, zato ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu z ugovorom, da je tožena stranka kršila določila 5., 8., 142. in 143. člena ZUP. Dokazilo oziroma izjavo, da je carinski zavezanec oproščen plačila prometnega davka, in s tem tudi zahtevek za oprostitev tega plačila, mora ta, po carinskem zakonu priložiti ob nastanku obveznosti plačila carine. Po navedenem zakonu se carinske oprostitve in druge ugodnosti lahko uveljavljajo v rednem carinskem postopku, to je z vložitvijo uvozne carinske deklaracije in s predložitvijo ustreznih listin, s katerimi se dokazuje določena oprostitev oz. ugodnost (254. člen CZ). Po 26. členu zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92) pa nastane obveznost obračuna prometnega davka, ko nastane obveznost plačila carine in uvoznih dajatev za proizvode, ki se uvažajo. Ker je bilo v tem primeru blago s carinsko spremnico napoteno na carinjenje prevzemni Carinarnici v Ljubljano, in ker na vhodni carinarnici ni bila predložena carinska deklaracija in položena varščina (200. člen CZ), tožnik pa je namesto položene varščine priložil garancijsko izjavo, s katero se je zavezal, da bo plačal vse uvozne dajatve, če sporno blago ne bo predano prevzemni carinarnici do roka (19.2.1992), je bil na podlagi že navedenih zakonskih določb dolžan najkasneje do roka, ko naj bi blago prispelo k namembni carinarnici, kjer bi se morala predložiti carinska deklaracija, uveljavljati oprostitve oz. ugodnosti, povezane s prometnim davkom. Ker se te olajšave ne priznavajo po uradni dolžnosti, ampak carinski zakon posebej določa postopek za njihovo uveljavljanje, jih tožnik ne more uspešno uveljavljati v pritožbi. Zato tožena stranka s tem, da v pritožbenem postopku ni upoštevala predložene izjave o oprostitvi plačila prometnega davka, ni kršila določb 236., 240. in 242. člena ZUP, tako kot trdi tožnik, ker se v tem primeru uporabljajo določbe CZ, ki posebej urejajo ta del postopka. Prav tako tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da vhodna carinarnica ni bila pristojna za carinjenje. Vhodna carinarnica razpolaga s podatki in zato lahko le ona odloča o uvoznih davščinah. Namembna carinarnica o tem ne more odločati, saj ji blago sploh ni bilo dostavljeno in zato o njem nima podatkov.

Ker je dejansko ugotovljena okoliščina, na katero se izpodbijana odločba opira, v nasprotju s spisi, sodišče ne more rešiti spora in je zato na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih izpodbijano odločbo odpravilo. ZUP, ZUS in CZ je sodišče smiselno uporabilo kot republiške predpise na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine, o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).