Jedro

Neizpolnitev je odvisna od stanja dolžniške zamude, in če upnik ni (več) upravičen zahtevati izpolnitve (plačilo), ker je to terjatev odstopil tretjemu (o tem je dolžnik bil obveščen) o dolžniški zamudi v razmerju do tožeče stranke, ki ni več upnik, ni več mogoče govoriti, in tudi ne o neizpolnitvi dolžnika v razmerju do prvotnega upnika. Zato tožeča stranka, ki je sicer še vedno pogodbena stranka, ne more zahtevati razveze pogodbe zaradi neplačila obrokov kupnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev kupoprodajne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in E.Č. kot kupcem 15.10.1993, za stanovanje številka 2 v pritličju stanovanjskega bloka na naslovu U., vložek št. 1 k.o. Š., in izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pritožila. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, le podrejeno naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. Uveljavlja pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Ne drži, da tožeča stranka nima interesa za vložitev take tožbe, ker naj bi pravico do pobiranja obrokov kupnine, ki je dogovorjena, odstopila stranskemu intervenientu. Opozarja, da je prenesla le terjatve iz naslova kupnine, glede drugih razmerij pa sta stranki še vedno v zavezi glede na sklenjeno prodajno pogodbo. Tožeča stranka je zemljiškoknjižni lastnik, ima pravni interes, saj ima do pogodbene stranke, torej kupca, druge obveznosti, tudi izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Razveljavitev pogodbe je zahtevala, da prepreči prodajo svojega stanovanja na javni dražbi, za obveznosti, ki jih ne plačuje njen pogodbeni partner, to je tožena stranka. Tožeča stranka ima tudi obveznosti do stranskega intervenienta zaradi odstopa terjatev. Pogoji za odstop so glede na 9. člen prodajne pogodbe izpolnjeni (zamuda s plačilom obrokov za več kot tri mesece). Sprememba upravičenca do prejemanja obrokov ne pomeni, da pravica prodajalca na razveljavitev pogodbe zaradi neplačevanja preneha ali se prenese na novega upnika, ki je prevzel terjatve iz naslova kupnine. Sploh pa odločitev sodišča ni pravilna, saj bi v primeru neobstoja pravnega interesa moralo tožbo zavreči. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo tudi samo na pravilno uporabo materialnega prava in uradoma upoštevne postopkovne kršitve (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo.

5. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da je tožeča stranka odstopila terjatev tretjemu, ki v tej pravdi sodeluje kot stranski intervenient na strani tožene stranke. Zato je razlogovalo, da ni podan pravni interes za vložitev te tožbe (ti razlogi so sicer pravno zmotni, saj ne gre za ugotovitveno tožbo – primerjaj 181. člen ZPP, pač pa za oblikovalno, ko se pravni interes domneva in ga ni treba posebej dokazovati), vendar pa je sodišče podalo pravno pravilne razloge za zavrnitev zahtevka, ko je izpostavilo okoliščino, da je bila terjatev tožeče stranke kot upnika iz prodajne pogodbe, glede kupnine, odstopljena tretjemu, stranskemu intervenientu. Neizpolnitev je namreč odvisna od stanja dolžniške zamude, in če upnik ni (več) upravičen zahtevati izpolnitve (plačilo), ker je to terjatev odstopil tretjemu (o tem je dolžnik bil obveščen) o dolžniški zamudi v razmerju do tožeče stranke, ki ni več upnik, ni več mogoče govoriti, in tudi ne o neizpolnitvi dolžnika v razmerju do prvotnega upnika. Zato tožeča stranka, ki je sicer še vedno pogodbena stranka, ne more zahtevati razveze (oz. kot je v tem postopku postavila zahtevek na razveljavitev) pogodbe zaradi neplačila obrokov kupnine (prim. člen 124. in naslednje Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tem postopku glede na 1060. člen Obligacijskega zakonika še uporablja). Bistveno je, da pogodbena stranka, to je tožeča stranka, ni hkrati tudi upnik predmetne terjatve, saj je to sedaj tretji (prim. 438. in 440. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

6. Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani, ter je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).