Jedro

Toženec je podpisal nalog za posredovanje, s katerim se je zavezal plačati provizijo. Nalog velja kot pogodba, dokler veljavnost naloga ni izpodbita. Veljavnost se izpodbija s tožbo. Ugovor za izpodbijanje ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških spremeni tako, da se prisojeni stroški, ki jih je dolžna plačati tožena stranka tožeči stranki, znižajo za znesek 191,88 EUR. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 7254/10 z dne 11. 2. 2010, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna plačati tožeči stranki 2.803,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2009 dalje do plačila in ji povrniti 85,28 EUR izvršilnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi obrestmi ter, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati nadaljnje pravdne stroške 1.644,70 EUR s pripadajočimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložil pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno, da se sodba razveljavi in sodba vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: navedbe v vlogi z dne 11. 11. 2010 so prepozne, prepozne pa so tudi trditve in dokazi, navajane na naroku dne 13. 11. 2010 in jih sodišče ne bi smelo upoštevati; toženec si s posrednikom H. d.o.o., ni ogledal stanovanje v objektu 2007/7, ki ga je kasneje toženec kupil, kar sta potrdila v svoji izpovedi toženec in priča J. S.; sodišče prve stopnje ni sprejelo dokaznega sklepa za izvedbo dokaza z vpogledom v e-sporočilo; ni ustrezne trditvene podlage za izpovedi direktorja tožeče stranke in priči V. S. in S. Č., o velikosti stanovanja na določenih objektih in da je prišlo pri zapisu objekta (2007/9, pravilno 2007/7) do pomote; družba H. d.o.o., ni bila v nobenem pogodbenem odnosu z J. S. in ni pravnega temelja, da se toženi stranki zaračuna tudi provizija v obsegu kupnine za ½ stanovanja, ki ga je kupila J. S.. Civilno razmerje se nedopustno širi tudi nanjo. Zakonska zveza med J. S. in tožencem ne more nadomestiti civilnega razmerja; D. P. in S. Č. sta vse, kar sta vedela, izvedela od V. S.. Izpovedi se zato ne morejo razlikovati, ker imajo istega avtorja; sporno stanovanje si je toženec ogledal z delavcem družbe I., prodajalcem stanovanja, ne pa s posrednikom družbe H. d.o.o.; toženec ni vedel, da je za posredovanje potrebno plačati provizijo; toženec je nalog podpisal, ker mu je S. zatrdila, da gre za potrditev, da si je stanovanje ogledal; za sklenitev posredniške pogodbe med družbo H. d.o.o. in tožencem ni bilo doseženo soglasje. Pogodba ni nastala. Nalog ni pogodba o posredovanju. Toženec ni bil seznanjen z vsebino naloga. S podpisom naloga je toženec potrdil ogled, ne pa sklenil posredniško pogodbo. Za sklenitev posredniške pogodbe ni bilo veljavnega soglasja toženca; napačno so priznani naslednji pravdni stroški: tožeča stranka je upravičena le do ene nagrade za postopek (ne do dveh nagrad). Nagrada za postopek, ki je bila že priznana se všteje v nagrado za ponovljeni postopek. Tožeča stranka je upravičena le do ene nagrade za narok. Kilometrina pričam je bila priznana, ne da bi bila izkazana plačila. Če ni potrdil o izplačilu, pričnin tožeča stranka gotovo ni plačala. Neutemeljeno so priznani stroški za prevod, ker jih tožeča stranka ni izkazala.

3. Pritožba je delno utemeljena le glede priznanih stroškov postopka, v ostalem delu pa pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec pri družbi H. d.o.o. naročil posredovanje pri nakupu stanovanja in da se je zavezal plačati provizijo v višini 3 % od kupoprodajne cene. Da je družba H. d.o.o., tožencu dne 27. 6. 2009 pokazala stanovanje v objektu 2007/7 k.o. X. Da je toženec skupaj z ženo dne 3. 7. 2009 sklenil prodajno pogodbo neposredno z lastnikom stanovanja v objektu 2007/7, za kupnino 76.000,00 EUR. Na podlagi teh dejstev je zaključilo, da je bilo posredovanje družbe H. d.o.o. uspešno in da je toženec zato dolžan plačati provizijo s pripadajočim davkom na dodatno vrednost. Družba H. d.o.o. je tožeči stranki odstopila svojo terjatev do toženca s pogodbo o odstopu terjatve z dne 9. 11. 2009. 5. Na podlagi teh dejstev je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi.

6. Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne ugotovitve sodišča prve stopnje kot pravilne in se v tem delu v celoti sklicuje na obrazložitev v izpodbijani sodbi. Pritožbo je bilo zato v tem delu kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, razen v delu priznanih stroškov, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Na pritožbene navedbe je odgovoriti: Da si je toženec s posredovanjem družbe H. d.o.o. ogledal stanovanje v objektu 2007/7, ne pa v objektu 2007/9 k.o. , izhaja iz izpovedi prič V. S., D. P. in S. Č.. Izpovedi in nalog za posredovanje je sodišče prve stopnje tudi logično ocenilo v luči časovnega zaporedja toženčevih dejanj, da si je sporno stanovanje toženec ogledal 27. 6. 2009, prodajno pogodbo pa sklenil 3. 7. 2009. Toženec je bil tisti, ki je S. Č. poklical in ji povedal, da želi videti stanovanje manjše kvadrature, okrog 40 m2, z eno spalnico v Z. ali N.. Neutemeljena je tako pritožbena navedba, da sta priči D. P. in S. Č. izpovedala samo to, kar sta izvedela od V. S..

Sodišče prve stopnje je napravilo pravilno dokazno oceno: vsak dokaz posamično ni vse dokaze skupaj ter na podlagi te ocene zaključilo, da je izpoved prič D. P., S. Č. in V. S. verodostojna. Izpovedi toženca in priče T. S. sodišče prve stopnje ni sledilo, ker nista bila prepričljiva v tem, kako je toženec izvedel za družbo I. d.o.o., s katero je sklenil neposredno prodajno pogodbo. Izpoved toženca, da je za družbo I. d.o.o. izvedel potom interneta oziroma oglasov, ni prepričljiva.

Neutemeljena pritožbena navedba, da toženec ni dolžan plačati provizije oziroma, da jo ni dolžan plačati v celoti, ker je kupil samo eno polovico stanovanja, drugo polovico stanovanje pa njegova žena T. S.. Toženec je podpisal nalog za posredovanje, s katerim se je zavezal plačati provizijo. Nalog velja kot pogodba, dokler veljavnost naloga ni izpodbita. Veljavnost se izpodbija s tožbo. Ugovor za izpodbijanje ne zadošča. Priča T. S., žena toženca, je izpovedala, da se je o vsem dogovarjal toženec. Takšno njeno izjavo je šteti kot njun dogovor v smislu drugega odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Na podlagi tega dogovora je toženec sprejel obveznost plačila provizije, tako zase, kot za ženo. Pritožbena navedba, da je dolžan plačati samo ½ provizije zato ni utemeljena.

Tožeča stranka je obrazložila napako v nalogu za posredovanje šele v pripravljalni vlogi, vloženi po prvem naroku na sodišču. Ne gre za dejstvo, ki ga tožeča stranka v pripravljalni vlogi ne bi mogla več navajati. Odločilno dejstvo je, da je tožeča stranka tožencu posredovala pri prodaji nepremičnine 2007/7 k.o. X. Za to dejstvo je tožeča stranka tudi predlagala dokaz z zaslišanjem prič, vse v vlogi z dne 18. 10. 2010 pred prvim narokom, ki je bil dne 19. 10. 2010. V vlogi z dne 11. 11. 2010 je tožeča stranka samo odgovarjala na opozorilo tožene stranke, da v nalogu o posredovanju ni objekta 2007/7 in da je prišlo do pisne pomote pri sestavi naloga. Tožeča stranka je zaradi te napake imela oteženo dokazovanje, ni pa bila prekludirana, kot to zmotno trdi pritožba.

Sodišče prve stopnje je na naroku 23. 10. 2010 sprejelo sklep, da se vpogledajo listinski dokazi v spisu (list. št. 54). Med temi listinskimi dokazi je tudi e-sporočilo tožencu od družbe H. d.o.o. z dne 29. 6. 2009, pripeto k dokazu A1. Pritožbena navedba, da sodišče ni sprejelo dokaznega sklepa, ni utemeljena.

Tožeča stranka je v prvem pripravljalnem spisu, pred prvim narokom, trdila, da je tožencu posredovala pri ogledu stanovanja v objektu 2007/7 k.o. X. Predlagala je zaslišanje prič D. P., S. Č. in V. S.. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožeča stranka ni dala ustrezne tožbene podlage za zaslišanje teh prič.

Pravilna je pritožbena navedba, da je toženec sklenil prodajno pogodbo z družbo I. d.o.o., neposredno. To pa ni odločilno v tej zadevi. Odločilno je, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec za stanovanje in kupca izvedel z pomočjo družbe H. d.o.o., da se je toženec za to posredovanje zavezal plačati 3 % provizijo s pripadajočim davkom in da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo za to posredovanje družbe H. d.o.o., uspešno in da je toženec zato provizijo dolžan plačati.

8. Tožena stranka v pritožbi utemeljeno navaja, da če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku (točka 4 pod opombo 3 Odvetniške tarife). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek v višini 159,90 EUR in nagrado za ponovljeni postopek ponovno v višini 159,90 EUR. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki priznalo preveč nagrade za ponovljeni postopek v višini 159,90 EUR z 20 % DDV, skupno 191,88 EUR. V tem delu je bilo pritožbi ugoditi in priznane stroške postopka za ta znesek znižati. V ostalem delu pa pritožba neutemeljeno izpodbija priznane pravdne stroške. Kilometrina je pričam priznana in jih bo tožeča stranka, če jih že ni plačala, morala plačati. Stroške prevoda, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo v znesku 107,52 EUR, so izkazani in je tožeča stranka predložila v spis račun za plačilo teh stroškov (A8). Na podlagi 19. člena Zakona o Odvetniški tarifi se v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Tožeči stranki zato pripada nagrada za narok (tar. št. 3101), za ponovljeni postopek.