Jedro

Strogi obličnostni zahtevi iz 1. točke 47. člena ZN morajo zadostiti tisti posli, ki pomembneje posegajo v premoženjska razmerja med zakoncema. Darilo avtomobila ni tak posel.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. I 2005/..., dovoljena v korist upnika A. J. zoper dolžnico A. Š., z rubežem, cenitvijo in prodajo kombiniranega vozila Volkswagen Transporter, nedopustna. Tožeči stranki je naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške.

Proti sodbi se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba navaja, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, češ da je tožnik z darilno pogodbo v letu 1995 na A. Š. prenesel vsa lastninska upravičenja, nepravilna. Pritožba zastopa stališče, da bi morala biti takšna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa. Ker ni bila sklenjena v takšni obliki, je po stališču pritožbe pogodba nična. Lastninska pravica na spornem avtomobilu tako nikoli ni prišla na A. Š.. Že opredelitev denarne vrednosti tega avtomobila (34.125,40 DEM) kaže, da ni šlo za darilo manjše vrednosti.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila pogodba, s katero je dolžnica v izvršilnem postopku po prejemu sklepa o izvršbi lastninsko pravico na avtomobilu prenesla na tožnika, nična. Pritožba se ukvarja s prvo pogodbo, ki je bila sklenjena v letu 1995. Očitek, da pogodba ni bila sklenjena v predpisani (to je notarski) obliki, tožeča stranka prvič navaja v pritožbi zoper sodbo. O obliki sklenjene pogodbe doslej ni bilo razprave. Res je, da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, vendar na podlagi dejanske podlage, ki jo ponudijo stranke. Tožnik dejstev, na podlagi katerih bi sodišče lahko ugotovilo ničnost, doslej ni ponudil. O tipu obličnosti vse do slej namreč ni bilo govora. Ne glede na to pa je stališče pritožbe tudi materialno pravno napačno.

Pritožba se sklicuje na pravilo 1. točke 47. člena Zakona o notariatu (Ur. l. RS, št. 13/1994 do Ur. l. RS, št. 45/2008, v nadaljevanju ZN). Tam je določeno, da morajo biti pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema in zunajzakonskima partnerjema sklenjene v obliki notarskega zapisa. V nasprotnem primeru so v skladu z 48. členom ZN takšni posli nični. Vsebinsko pa se pritožba opira tudi na 2. odstavek 62. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 15/1976, v nadaljevanju ZZZDR). Tam je bilo določeno, da je za veljavnost pravnih poslov med zakoncema potrebno, da jih overi sodnik, razen če gre za običajna in manjša darila. Navedena določba je bila z uveljavitvijo ZN razveljavljena. V obravnavani zadevi ta določba ne pride v poštev, marveč je treba glede vprašanja obličnosti uporabiti prej navedeno določbo 1. točke 47. člena ZN. Zastavlja se vprašanje, ali morajo biti torej vsi pravni posli med zakoncema sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Gre za razlago pojma „pogodbe o urejanju premoženjskih razmerij med zakoncema“. Najmanj, kar je, je to, da pod navedeni pravni pojem običajna in manjša darila, na katere se je navezovalo pravilo nekdaj veljavnega 2. odstavka 62. člena ZZZDR, ne spadajo. Nerealno je, da bi za veljavnost npr. rojstnodnevnega darila pravni red zahteval notarsko obličnost. Temu nasprotuje normativna moč dejanskosti. 47. člen ZN je torej treba razlagati tako, da morajo biti v obliki notarskega zapisa sklenjeni tisti posli med zakoncema, ki urejajo premoženjska razmerja med njima (tako se glasi besedilo zakona). Odgovoriti je treba torej na vprašanje, kateri so tisti posli, ki urejajo premoženjska razmerja med zakoncema. Glede na strogo obličnost in glede na namen obličnosti so to tisti posli, ki po stališču pritožbenega sodišča pomembneje preurejajo premoženjska razmerja. Da ne gre le za posle v zvezi s skupnim premoženjem, pojasnjuje odločba VS RS, opr. št. II Ips 389/2003. Gre torej tudi ali celo predvsem za posle, kjer se bosta zlivala posebno in skupno (največkrat nepremično) premoženje. Po stališču pritožbenega sodišča je med sedanjo (47. člen ZN) in prejšnjo (nekdanji 2. odstavek 62. člena ZZZDR) ureditvijo podana razlika (drugače razlogi sklepa VS RS, opr. št. II Ips .../2003). Merilo za to, kateri posli morajo biti sklenjeni v strogi obliki, je bilo nekdaj, da stroga obličnost ne velja le za običajna in manjša darila. Kot že rečeno, ne more biti nobenega dvoma, da tudi po sedanji ureditvi za običajna in manjša darila ne more biti zahtevana stroga obličnost – zadošča, da gre za realni kontrakt (kar je sicer tudi posebna stopnja obličnosti). Sedaj veljavno merilo iz 1. točke 47. člena ZN je, da gre za urejanje premoženjskih razmerij. Ne torej za spreminjanje (za spreminjanje gre tudi pri običajnih darilih), marveč za urejanje premoženjskih razmerij. Kot že rečeno, so to po stališču pritožbenega sodišča tisti posli, ki pomembneje urejajo premoženjska razmerja. Podaritev avtomobila po stališču pritožbenega sodišča ni tak posel. Ker je bil posel realiziran, opravljen pa je bil tudi upravni postopek prepisa lastništva vozila, je po stališču pritožbenega sodišča v celoti zadoščeno obličnostnim zahtevam za takšno darilno pogodbo. Sklicevanje na ničnost je tako neutemeljeno.

Pritožbeno sodišče pa nima nobenih pomislekov glede razlogov sodišča prve stopnje, da je bila druga pogodba nična. Teh razlogov pritožba tudi ne napada. Ker je torej pritožba neutemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 73/2007).