Jedro

Odločanje o medsebojnih obligacijskih zahtevkih med dediči ni predmet zapuščinskega postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se zapuščinski postopek prekine in da se P. I. s priglašeno terjatvijo napoti na pravdo. Odločilo je, da je na pravdo napoteni dedič dolžan vložiti tožbo zoper G. F. v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa.

I. P. je zoper sklep vložil pritožbo. Navajal je, da je sodišče upoštevalo izjave prevzemnika F. G. in ostalih udeležencev zapuščinske obravnave, pritožnikove izjave pa je štelo za sporne in manj verjetne. Trdil je, da so bile izjave udeležencev deloma neresnične in so sodišče zavedle. V priglašeni terjatvi do prevzemnika F. G. z dne 3.2.2005 je priložil njegovo lastnoročno podpisano pismeno zahtevo za soplačilo oskrbnine z dne 23.4.2003, ki je nikakor ni mogoče šteti za dogovorjeno plačilo. Šlo je za izsiljeno soplačilo, saj je dobesedno zapisal. "V primeru nesodelovanja bo mama ostala doma". Prevzemik je bil po izročilni pogodbi z dne 10.10.1994 v celoti dolžan oskrbovati zapustnico na njenem domu. Če je bilo njeno zdravstveno stanje takšno, da je bila potrebna stalna prisotnost osebe, ki bi jo negovala na domu, pa to prevzemnik ni zagotovil, je posledično morala v dom za ostarele. Zapustnica dolžnosti oskrbe ni naložila pritožniku, zato velikost njegovega deleža ni odvisna od nobenih dejstev, kot navaja sodišče. Po izjavah zdravstvenih delavcev glede na zdravstveno stanje matere ta ni bila sposobna sama živeti in skrbeti zase. Prevzemnik se ni strinjal z nastanitvijo v domu za ostarele, temveč je mamo vzel na svoj dom, vendar je mati po enem tednu bivanja pri prevzemniku odšla v lastno bivališče v N. C., ker z bivanjem pri prevzemniku ni bila zadovoljna. Zatem je še leto in pol živela v svoji hiši. Imela je vedno večje težave, prevzemnik pa jo je slabo oskrboval. Po posredovanju občine se je nastanila v Š. d. v V., kjer ji je bila po nekaj mesecih na njeno prošnjo odobrena enoposteljna soba. V pismu odvetniku mag. I. K. je prevzemnik zapisal, da je mati odšla v dom upokojencev na priporočilo zdravnice, iz česar izhaja neresničnost izjav prevzemnika in udeležencev zapuščinske obravnave, da je mati odšla v dom na pobudo pritožnika. Sodediča D.G. in M. K. sta osebna prijatelja prevzemnika, kar pa ju ne odvezuje govoriti resnice pred sodiščem, kjer sta skladno izpovedala neresnične trditve F. G.. Polbrata in polsestra G. so diskriminatorni napram polbratoma P., kar prikazuje tudi objavljena zahvala ob izgubi matere, ki izpoveduje zgolj žalovanje družin G.. Kljub vsemu od prvotne terjatve v višini 130.797,00 SIT pritožnik odstopa in sicer v delu obresti, ter pristaja na soplačilo 1/4 nadstandardnih storitev v Š. d., kar prevzemnik vseskozi odklanja. Prevzemnik je bil plačilno manj sposoben do dne 20.9.2003, ko je podedovano premoženje prodal. S temi sredstvi od prodaje pa je pritožniku dolžan vrniti plačila za osnovno oskrbo zapustnice v domu, ki jih je pritožnik plačal namesto prevzemnika in je zato neupravičeno zmanjšan njegov dedni delež. Pritožnik vztraja pri terjatvi tako, da mu je dolžan prevzemnik F. G. povrniti znesek 75.647,00 SIT.

Na pritožbo je odgovoril F. G. in predlagal, da se kot neutemeljena zavrne.

Pritožba je utemeljena.

Po določbi 1.odstavka 210.člena Zakona o dedovanju (ZD) sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Vendar se pri tem misli na dednopravne zahtevke in pravice, kot so dedna pravica, velikost dednega deleža, zahteva za izločitev gospodinjskih predmetov, utemeljenost razdedinjenja, ali se je kdo odpovedal dediščini, prikrajšanje nujnega deleža. Napotitev na pravdo je potrebna v primeru, ko ne gre za dednopravne zahtevke, samo če gre za spor o obsegu zapuščine, torej ali določeno premoženje spada v zapuščino ali ne (212. člen ZD). V konkretnem primeru pa ni bilo sporno nobeno od navedenih vprašanj. Predmet spora je denarna terjatev enega dediča nasproti drugemu dediču, ker naj bi prvi plačal izdatke, ki so predstavljali obveznost drugega, in sedaj zahteva njihovo povračilo. Gre za obligacijskopravni zahtevek med dvema osebama in ne za dednopravni zahtevek. Reševanje takih zahtevkov pa ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. V zapuščinskem postopku sodišče ugotavlja zgolj, kaj je obseg zapuščine, kdo so dediči in kolikšen je njihov dedni delež. To izhaja tudi iz določil 214. člena ZD o vsebini sklepa o dedovanju. O vseh teh vprašanjih pa je mogoče odločiti in zaključiti zapuščinski postopek ne glede na morebitne obligacijske zahtevke med posameznimi dediči. Zato je sodišče prve stopnje z izdajo sklepa o prekinitvi postopka in napotitvi pritožnika na pravdo nepravilno uporabilo določbo 210.člena ZD, zaradi česar je izpodbijana odločitev nepravilna. To predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka, ki se upošteva na pritožbo stranke (1. odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s členom 163 ZD) in zaradi katere je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).