Jedro

Sporno besedilo točke 08.01. obeh pogodb se glasi: „Naročnik ima pravico, da naročeno in plačano delo uporablja za namene, v obsegu in za področje, za katere je bilo izdelano. Časovna uporaba naročenega dela ni omejena.“ Razlaga, ki jo ponuja tožena stranka, bi pomenila, da bi bil teritorialni učinek prenosa teh pravic ob podpisu pogodbe nedoločen, saj bi bil odvisen od bodočega negotovega dejstva. Medtem, ko je bilo plačilo opredeljeno v točki 03.01. pogodb v fiksnem znesku, preračunano v točke, pa bi bil teritorialni učinek prenosa teh pravic na toženo stranko odvisen zgolj od kasnejšega naročila tožeči stranki za izvedbo prilagoditve etikete za novo teritorialno območje. Da bi s takšno razlago pogodbe tožena stranka uspela, bi morala dokazati, da je bil ob sklenitvi pogodbe dejansko takšen namen pogodbenih strank, da se tožeča stranka s tem odpoveduje nadomestilu za uporabo etiket na vseh območjih, za katera bo morebiti kasneje po naročilu tožene stranke izvajala prilagoditve etiket. Pravilna jezikovna razlaga besedila pogodbe zato lahko pripelje le do rezultata, da je upoštevno „področje“ teritorialno območje, ki sta ga imeli pravdni stranki v mislih ob samem sklepanju pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne v delu, s katerim izpodbija prvostopenjsko sodbo glede obstoja podlage za uveljavljani zahtevek na plačilo 308.802,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe in se v tem delu prvostopenjska sodba potrdi.

II. V preostalem delu se pritožbi ugodi in se prvostopenjska sodba delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo 617.604,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je glede podlage utemeljen tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke uveljavljala plačilo 926.406,92 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

2. V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom zahtevala plačilo za uporabo avtorskih del – etiket za steklenice pijač C., J. in D., ki jih je tožeča stranka oz. njen pravni prednik oblikovala za trge držav Avstrije, nekdanje Jugoslavije, Kosova, Kanade, ZDA, Nemčije, Poljske, Češke, Francije, Italije, Velike Britanije, Slovaške in Švice. Plačilo je uveljavljala za obdobje treh let, to je od leta 2003 do 2005 in sicer za uporabo etikete za steklenice pijače C. v višini 26.524.800,00 SIT, za uporabo etikete pijače J. v višini 3.076.585,00 SIT ter za uporabo etikete pijače D. v višini 44.400.000,00 SIT. Skupni znesek tako uveljavljenega plačila znaša 74.001.385,00 SIT oz. sedaj 308.802,30 EUR. Poleg tega pa je tožeča stranka uveljavljala tudi civilno kazen po 3. odstavku 168. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 21/95 s spremembami, v nadaljevanju ZASP) v višini dvakratnega zneska uveljavljenega plačila.

6. Neutemeljena je pritožba v delu, s katerim izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede aktivne legitimacije tožeče stranke v smislu pomanjkljive trditvene podlage tožeče stranke pri utemeljitvi imetništva avtorskih pravic na etiketah C. in J.. Tožeča stranka se je v okviru tožbenih navedb sklicevala, da je nosilec materialnih avtorskih pravic na teh etiketah in se pri tem sklicevala na sklenjeni pogodbi med pravnim prednikom tožeče stranke in toženo stranko o sodelovanju pri preoblikovanju blagovnih znamk C. in J. (prilogi A39 in A45). Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala za utemeljitev svojega zahtevka tožeča stranka ponuditi tudi trditveno podlago, ki bi utemeljila prehod navedenih materialnih pravic od avtorja na tožečo stranko. Takšno trditveno podlago bi tožeča stranka morala ponuditi zgolj, v kolikor bi tožena stranka nasprotovala temu, da je tožeča stranka bila nosilec teh materialnih avtorskih pravic, s katerimi bi lahko razpolagala. Med pravdnima strankama je bilo glede na podano pravočasno trditveno podlago sporno predvsem, v kakšnem obsegu so bile materialne avtorske pravice na podlagi navedenih dveh pogodb prenešene na toženo stranko. Tožena stranka je tako v postopku vseskozi zatrjevala, da naj bi bile že s sklenitvijo navedenih dveh pogodbo z dne 03. 04. 2001 na toženo stranko prenesena tudi upravičenja za uporabo spornih etiket tudi za območja, za katera uveljavlja tožeča stranka plačilo s tožbenim zahtevkom. Ob takšni trditveni podlagi je tožena stranko tako implicitno priznala, da je tožeča stranka razpolagala z materialnimi pravicami, saj naj bi jih po njenih trditvah prenesla na toženo stranko. Ugovori tožene stranke, da tožeča stranka ni imetnica avtorskih pravic na etiketah C. in J., so se namreč nanašali le v smeri, da je tožeča stranka te pravice izgubila v posledici prenosa na toženo stranko na podlagi sklenjenih pogodb, ne pa v smeri, da jih tožeča stranka sploh ni pridobila, da bi z njimi lahko veljavno razpolagala. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki glede prepoznih navedb tožeče stranke, ki se tičejo prehoda teh pravic iz avtorja na tožečo stranko. Tožeča stranka je namreč tovrstne trditve podala potem, ko je tožena stranka šele na drugem naroku za glavno obravnavo 30. 11. 2009 prvič podala ugovor glede razmerja med avtorjem navedenih etiket in tožečo stranko. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo pravilo o trditveni in dokaznem bremenu glede imetništva avtorskih pravic. Predmet dokazovanja v pravdnem postopku so namreč zgolj pravno relevantna dejstva, ki so med strankama sporna. Ker med strankama glede na podano trditveno podlago tožene stranke v odgovoru na tožbo očitno ni bilo sporno, da je tožeča stranka na podlagi sklenjenih pogodb (A39 in A45) prenašala materialne avtorske pravice na toženo stranko (sporno je bilo zgolj, v kakšnem obsegu jih je nanjo tudi prenesla), je neutemeljen očitek v pritožbi, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala imetništvo avtorskih pravic.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija dokazno oceno prvostopenjskega sodišča o obsegu prenosa avtorskih pravic na toženo stranko na podlagi sklenjenih pogodb z dne 03. 04. 2001. Med pravdnima strankama je sporna interpretacija obeh pogodb. Po stališču tožeče stranke naj bi navedeni pogodbi urejali prenos materialnih avtorskih pravic glede obeh etiket C .in J. le za področje Republike Slovenije, medtem ko naj bi po stališču tožene stranke pogodbi urejali tudi prenos materialnih avtorskih upravičenj za območja vseh drugih držav, za katere je tožeča stranka po sklenitvi pogodb po izrecnem naročilu tožene stranke izdelala ustrezne prilagoditve navedenih etiket. 8. Pritožbeno sodišče pritrjuje izčrpni dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, na osnovi katere je sklepalo, da sta na podlagi z dne 03. 04. 2001 sklenjenih pogodb pravdni stranki uredili prenos materialnih avtorskih pravic na navedenih etiketah zgolj za območje Republike Slovenije.

9. Zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi že jezikovna razlaga besedila pogodbe in določljivost območja, na katerega naj bi se nanašala pogodba, izključevala uporabo domneve iz 1. odstavka 75. člena ZASP. Sporno besedilo točke 08.01. obeh pogodb se glasi: „Naročnik ima pravico, da naročeno in plačano delo uporablja za namene, v obsegu in za področje, za katere je bilo izdelano. Časovna uporaba naročenega dela ni omejena.“ Razlaga, ki jo ponuja tožena stranka, bi pomenila, da bi bil teritorialni učinek prenosa teh pravic ob podpisu pogodbe nedoločen, saj bi bil odvisen od bodočega negotovega dejstva. Medtem, ko je bilo plačilo opredeljeno v točki 03.01. pogodb v fiksnem znesku, preračunano v točke, pa bi bil teritorialni učinek prenosa teh pravic na toženo stranko odvisen zgolj od kasnejšega naročila tožeči stranki za izvedbo prilagoditve etikete za novo teritorialno območje. Da bi s takšno razlago pogodbe tožena stranka uspela, bi morala dokazati, da je bil ob sklenitvi pogodbe dejansko takšen namen pogodbenih strank, da se tožeča stranka s tem odpoveduje nadomestilu za uporabo etiket na vseh območjih, za katera bo morebiti kasneje po naročilu tožene stranke izvajala prilagoditve etiket. Pravilna jezikovna razlaga besedila pogodbe zato lahko pripelje le do rezultata, da je upoštevno „področje“ teritorialno območje, ki sta ga imeli pravdni stranki v mislih ob samem sklepanju pogodbe. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do razlage pojma „področja“, ki sta ga pravdni stranki uporabili v točki 08.01. pogodb. Sodišče prve stopnje je namreč na osnovi ocene vseh izvedenih dokazov ugotavljalo pravo vsebino pogodbene volje pravdnih strank in na osnovi le-te prišlo do zaključka, da sta pogodbi sklenjeni za območje Republike Slovenije.

10. Pritrditi je sicer pritožbenim navedbam glede neutemeljenega sklicevanja prvostopenjskega sodišča na določbo 2. odstavka 80. člena ZASP, ki določa razlago spornih ali nejasnih določb pogodbe v korist avtorja v primeru kršitve načela pisnosti pogodbe iz 1. odstavka 80. člena ZASP. Vendar ta pomanjkljivost ni odločilna za presojo izpodbijane sodbe, saj je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev pravilno utemeljilo predvsem na domnevi iz 1. odstavka 75. člena ZASP. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da bi prvostopenjsko sodišče vsebino spornega določila pogodbe moralo razlagati predvsem z upoštevanjem razlagalnega pravila iz 100. člena ZOR. To pravilo bi prišlo v poštev šele, če sodišče ne bi moglo enopomensko razlagati pogodbo ob upoštevanju razlagalnega pravila iz 2. odstavka 99. člena ZOR, to je z ugotavljanjem skupnega namena pogodbenikov ob sklepanju pogodbe. To pomeni, da bi tožena stranka učinek domneve iz 1. odstavka 75. člena ZASP lahko izpodbila le, v kolikor bi bilo iz izvedenih dokazov sklepati, da je bilo ob sklepanju pogodbe dejanski namen pogodbenih strank, da je v plačilu pogodbene cene zaobseženo tudi nadomestilo za uporabo etiket za tržišča izven območja Republike Slovenije.

11. Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo s tem v zvezi do vseh izvedenih dokazov, pri čemer pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni v celoti pritrjuje. Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje domneve iz 1. odstavka 75. člena ZASP je bilo na strani tožene stranke. Da je bil dogovorjen obseg prenosa materialnih avtorskih pravic kot ga zatrjuje tožena stranka, neposredno ni potrdila nobena od zaslišanih prič, predvsem pa takšne vsebine pogodbe ni potrdila niti priča J. Š., ki je v imenu tožene stranke sklenil obe sporni pogodbi s tožečo stranko. Neutemeljeni so zato pritožbeni očitki, da bi prvostopenjsko sodišče na podlagi izjav zaslišanih prič moralo priti do drugačnega dejanskega zaključka, kot v izpodbijani sodbi. Tudi iz posrednega dejstva, da sta pravdni stranki po sklenitvi spornih pogodb posebej urejali prenos avtorskih pravic za območje držav Hrvaške, Makedonije in BiH ni mogoče sklepati na vsebino obeh spornih pogodb kot jo zatrjuje tožena stranka, tudi če je te kasnejše dogovore razumeti kot dogovor o prenosu vseh avtorskih pravic na celostni grafični podobi, kot je zatrjevala tožena stranka.

12. Res je, da se prvostopenjsko sodišče v dokazni oceni ni posebej opredelilo do stroškovnika oblikovalskih storitev pri oblikovanju etiket (priloga A19). Vendar tudi na podlagi te listine, ki naj bi bila osnova za obračun cene v spornih pogodbah, ni mogoče sklepati na dogovorjen obseg prenosa materialnih avtorskih pravic, kot ga zatrjuje tožena stranka. Zgolj iz okoliščine, da je bila cena oblikovanja etikete določena po embalaži, še ni mogoče sklepati, da je v pogodbeni ceni vključeno ustrezno nadomestilo za prenos pravice do razmnoževanja in distribuiranja etiket za širše območje od Republike Slovenije.

13. Neutemeljeni so tudi pavšalni pritožbeni očitki o nemožnosti preizkusa izpodbijane sodbe v posledici tega, ker se je sodišče pri dokazni oceni sklicevalo zgolj na popisne številke posameznih dokazov. Pritožnica namreč konkretizirano ni opredelila, kateri del dokazne ocene naj bi imel takšne pomanjkljivosti, da tožena stranka ne bi mogla najti povezave med posameznimi dokazi in dokaznimi zaključki prvostopenjskega sodišča. 14. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na prenos materialnih avtorskih pravic na etiketi D. na tožečo stranko. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja na stališču, da gre pri sporni etiketi zgolj za predelavo predhodnih etiket, v posledici česar družba P. ne bi mogla veljavno prenašati materialnih avtorskih pravic na tožečo stranko brez soglasja avtorja izvirnega dela. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da se v sporni etiketi pojavlja kot močan element lik Apolona, ki je bil sestavni del tudi predhodnih etiket, kot so razvidne na strani 221 jubilejnega zbornika tožene stranke. Vendar tudi če je novo etiketo razumeti kot predelavo prejšnje etikete v posledici ohranjanja enega od bistvenih avtorsko pravnih elementov (lik Apolona), pa je s predelavo nastalo novo avtorsko delo, kar izrecno priznava tudi sama tožena stranka. Na novem avtorskem delu pa ima poleg avtorja avtorskega dela, ki je vključen v predelavo, avtorske pravice tudi avtor predelave. Zgolj zavarovani položaj avtorja prvotnega dela (drugi odstavek 33. člena ZASP) avtorju predelave ne izključuje upravičenja, da svoje materialne avtorske pravice v obsegu, s katerimi razpolaga, pogodbeno prenese na tretjo osebo. Tožena stranka, ki niti ne zatrjuje, da naj bi avtor prvotnega dela nasprotoval prenosom materialnih avtorskih pravic na sporni etiketi na tožečo stranko, zato ne more uspeti z ugovorom, da pogodba med družbo P., v okviru katere je bila po naročilu tožene stranke etiketa izdelana, in tožečo stranko z dne 10. 01. 2001 nima učinka zgolj zaradi tega, ker tožeča stranka ni izkazala soglasja avtorja prvotne etikete. Tožena stranka namreč ni zatrjevala, da je imetnikom avtorskih pravic poravnala ustrezno nadomestilo za reproduciranje in distribuiranje nove etikete za sporno obdobje.

15. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, ki se nanašajo na s strani prvostopenjskega sodišča zavrnjene ugovore tožene stranke v zvezi z omejenim obsegom prenosa materialnih avtorskih pravic na podlagi pogodbe z dne 11. 01. 2001. Pogodba ustvarja obligacijsko pravno razmerje med podpisniki pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je vsebino navedene pogodbe v smislu obsega pravic, ki je bil predmet prenosa, prepričljivo pojasnilo na osnovi izvedenih dokazov, to je izpovedi zakonitih zastopnikov obeh podpisnikov pogodbe, ki sta skladno pojasnila, da so bile materialne avtorske pravice na tožečo stranko prenesene brez omejitev. Nerelevantne so torej pritožbene navedbe v smeri, kako posamezno pogodbeno določilo razume tožena stranka, ki ni bila sklenitelj same pogodbe.

16. Iz navedenega je razvidno, da je pritožba neutemeljena v delu, v katerem je prvostopenjsko sodišče z vmesno sodbo ugotovilo obstoj podlage za izplačilo nadomestila za razmnoževanje in distribuiranje vseh treh etiket C., J. in D., saj tožena stranka za sporno obdobje ustreznega nadomestila še ni plačala. Ker pritožbeno sodišče v tem delu v izpodbijani sodbi ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, v kolikor se nanaša na ugotovitev podlage tožbenemu zahtevku, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v višini 308.802,30 EUR. Navedena višina v izreku sodbe predstavlja zgolj opisni element za razmejitev zahtevka glede katerega je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo obstoj podlage z vmesno sodbo (I. točka izreka te sodbe).

17. Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča o ugotovljeni podlagi, ki se nanašajo na uveljavljeno civilno kazen po tretjem odstavku 168. člena ZASP. Tožeča stranka je ta del tožbenega zahtevka uveljavljala kot znesek v višini dvakratnega zneska uveljavljenega izplačila honorarja. Ob takšnem strukturiranju tožbenega zahtevka predstavlja v celotnem tožbenem zahtevku ta del zahtevka v višini 617.604,62 EUR.

18. Tretji odstavek 168. člena ZASP ureja pravico upravičenca, da ne glede na to, ali je zaradi kršitve pretrpel kakšno premoženjsko škodo ali ne, od kršilca avtorske pravice uveljavlja poleg plačila dogovorjenega ali običajnega honorarja tudi plačilo, povečano do 200 %, če je bila pravica kršena namerno ali iz hude malomarnosti. V delu, ki se tiče civilne kazni, mora biti za utemeljenost zahtevka podana dodatna dejanska podlaga, to je stopnja krivde pri posegu v avtorsko pravico. Zato je o obstoju podlage glede tega dela tožbenega zahtevka potrebno presojati v povezavi z ugotavljanjem teh dodatnih dejanskih predpostavk, ki utemeljujejo to podlago.

19. Sodišče prve stopnje je na obstoj podlage tega dela zahtevka sklepalo zgolj na podlagi ugotovitve, da naj bi se tožena stranka zavedala, da jo s tožečo stranko sklenjene pogodbe ne opravičujejo do reproduciranja in distribuiranja spornih etiket, v posledici česar naj bi bila podana podlaga za uveljavljanje plačila civilne kazni.

20. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim očitkom, da se prvostopenjsko sodišče s tem v zvezi ni opredelilo do vseh trditvenih navedb, ki sta jih podali pravdni stranki s tem v zvezi. Vendar po prepričanju pritožbenega sodišča takšna pomanjkljivost prvostopenjske sodbe ne onemogoča preizkusa pravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč podlage za uveljavljanje civilne kazni iz 3. odstavka 168. člena ZASP ne utemeljujejo niti trditve, ki jih je s tem v zvezi ponujala sama tožeča stranka. Med pravdnima strankama očitno ni sporno, da je tožena stranka sporne etikete na trgih, za katere uveljavlja izplačilo nadomestila, uporabljala v izrecnem soglasju same tožeče stranke. Tožeča stranka je zatrjevala zgolj, da od tožene stranke ni prejela ustreznega nadomestila za to uporabo, ker le-to ni bilo predmet pogodb, s katerimi sta pravdni stranki urejali medsebojna razmerja glede prenosa materialnih avtorskih pravic. Tožeča stranka sami uporabi etiket s strani tožene stranke tako očitno ni nasprotovala, zato zgolj iz okoliščine, da tožeča stranka še ni prejela ustreznega nadomestila, še ni mogoče sklepati na kršitev avtorske pravice v obliki stopnje krivde, ki utemeljuje zahtevek na plačilo civilne kazni. Tožeča stranka se je s tem v zvezi v tožbi zgolj sklicevala na svoj dopis toženi stranki z dne 31. 05. 2005 (ki ga ni predložila v spis), s katerim naj bi pozivala toženo stranko k prenehanju nadaljnjih kršitev in k plačilu odškodnine. Iz trditev same tožeče stranke torej izhaja, da naj bi nasprotovala uporabi spornih etiket šele sredi zadnjega leta, za obdobje katerega uveljavlja izplačilo nadomestilo. Vprašanje ali sploh obstoji podlaga za uveljavljanje plačila nadomestila je bilo odvisno od pravilne razlage sklenjenih pogodb med pravdnima strankama, kar je bilo predmet sodne presoje v tem postopku. Zgolj iz okoliščine, da tožena stranka s svojo razlago pogodbe, s katero je izključevala podlago za izplačilo nadomestila, ni uspela, še ni mogoče sklepati, da je podana takšna stopnja krivde iz 3. odstavka 168. člena ZASP, ki utemeljuje podlago za uveljavljeno civilno kazen. Že sama potrebnost obširnega izvedenega dokaznega postopka, ki je bila potrebna za presojo utemeljenosti podlage uveljavljenemu zahtevku kaže na to, da tožena stranka ni uveljavljala zgolj neupoštevnih ugovorov v tem postopku. Hujša oblika krivde kot predpostavka za uveljavljene civilne kazni mora biti izkazana takrat, ko naj bi sama kršitev pravice nastopila. Ob tem, ko je tožeča stranka očitno pretežni del obdobja, za katerega uveljavlja plačilo civilne kazni, celo izrecno soglašala z uporabo spornih etiket s strani tožene stranke, za to obdobje že iz tega razloga ni mogoče govoriti o kršitvi pravice na podlagi hujše oblike krivde. Soglasje tožeče stranke k uporabi etiket tožeči stranki sicer ne izključuje upravičenja do plačila nadomestila, izključuje pa njeno pravico do uveljavljanja civilne kazni. Za obdobje po tem, ko naj bi tožeča stranka po njenih trditvah tožena pozivala k prenehanju nadaljnjih kršitev, pa podlage za uveljavljeno civilno kazen ni mogoče utemeljiti zgolj na okoliščini, da tožena stranka v tej pravdi ni uspela z ugovori, s katerimi je izpodbijala s strani tožeče stranka zatrjevan obseg prenosa materialnih avtorskih pravic na toženo stranko.

21. Upoštevaje navedeno je zmotna dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča o tem, da se je tožena stranka zavedala, da je s tožečo stranko sklenjene pogodbe ne opravičujejo do reproduciranja in distribuiranja etiket za pijače C., J. in D. izven teritorija Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo, da je hkrati sledilo izpovedi priče R. T. glede dogovora o odlogu plačila za materialne avtorske pravice na etiketah za druge trge. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi pravilne uporabe materialnega prava prvostopenjsko sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo zneska, ki ga tožeča stranka utemeljuje kot plačilo civilne kazni, zavrnilo, saj tožeča stranka ni uspela dokazati predpostavk iz 3. odstavka 168. člena ZASP (1. in 4. alineja 358. člena ZPP).