Jedro

Izvršitvena oblika kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77, ki je pomenila posebno obliko goljufije, je bila podana, če je storilec prikazal organom, pristojnim za odobritev sredstev ali ugodnosti, drugačno stanje od resničnega in s tem dosegel, da je prišla organizacija v takšen položaj, da so se zanjo lahko uporabili veljavni predpisi, ki so predvidevali pridobitev sredstev ali ugodnosti. Korist je morala biti premoženjska in protipravna, torej taka, da organizacija po veljavnih predpisih glede na svoj dejanski položaj do nje ni bila upravičena.

Ker je bila premoženjska korist odvzeta gospodarski družbi in ne obsojencema, tadva iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ne moreta vložiti, saj je v tem delu zahteva podana le v korist gospodarske družbe, ne pa obsojencev. V zvezi s to odločitvijo bi lahko le gospodarska družba, če bi bila mnenja, da je bila premoženjska korist odvzeta v nasprotju z 98. členom KZ oziroma da postopek ni tekel v skladu z določbo 500. člena ZKP, podala pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahtevi obsojenega F.B. in zagovornika obsojenega M.R. za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Po 98.a členu v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) sta obsojenca dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, vsak po 150.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo z dne 13.05.1998 obsojena F.B. in M.R. spoznalo za kriva, prvega kaznivega dejanja zlorabe pooblastil po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ, drugega pa pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe pooblastil po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 27. in 392. členom KZ. Obsojencema je po 50. členu KZ izreklo pogojni obsodbi, v katerih jima je po 1. odstavku 132. člena KZ-77 določilo kazni, obsojenemu F.B. osem mesecev zapora, obsojenemu M.R. pa šest mesecev zapora, ki ne bosta izrečeni, če obsojenca v preizkusni dobi enega leta ne bosta storila novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in odločbo o kazenski sankciji (pravilno bi bilo sankciji nekaznovalne narave) spremenilo tako, da je po 98. členu KZ I.H. d.o.o. Š. (v nadaljevanju H.) izreklo odvzem premoženjske koristi v znesku 10.277.358,00 SIT. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca, pritožbi zagovornikov obsojenih F.B. in M.R. pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencema naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo sta obsojeni F.B. in zagovornik obsojenega M.R. iz razlogov po 1. in 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (po 371. členu ZKP), vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Vložnika se v zahtevah sklicujeta na študijo dr. D.M. z Inštituta za delovna razmerja, Zavoda za raziskavo delovnega in socialnega prava. Opozarjata, da je bila na dan prehoda delavcev v gospodarsko družbo I., p.o., Š. (v nadaljevanju U.) organizirana legalna stavka, tako da delavci niso mogli delati in uresničevati svojih pravic. Oba se sklicujeta tudi na izjave prič F.H., S.Z., M.K., A.R., M.R. in F.K., iz katerih da izhaja, da je bila dne 16.09.1991 v U. zakonito izvedena stavka in da delavci zato niso delali. Poudarjata, da je delovno razmerje sklenjeno tudi v primeru, če delavec iz upravičenih razlogov, med take šteje tudi stavka, ne more začeti z delom. Denar od Republiškega sekretariata za delo so prejeli delavci in ne delodajalec, kar da je razvidno iz odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17.01.1995, v zadevi Ur 3/94. Po stališču obsojenega F.B. je odločitev višjega sodišča, da se gospodarski družbi H. odvzame premoženjska korist v znesku 10.277.358,00 SIT brez kakršnekoli podlage. Zagovornik obsojenega M.R. zatrjuje, da so razlogi napadenih sodb neutemeljeni in v nasprotju s seboj, obsojeni F.B. pa da sodbi nista obrazloženi v tisti meri, da bi bila pravna podlaga utemeljena, kar po vsebini pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagata, da zahtevama ugodi in izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka B.B. v odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da v nobeni od obeh sodnih odločb ni podanih kršitev kazenskega zakona, saj imajo dejanja, očitana obema obsojencema, prav vse znake kaznivih dejanj, določenih v kazenskem zakonu. Izrek sodbe je v obeh primerih razumljiv in v skladu z razlogi sodbe. Poudarja, da zahtevi v bistvu izpodbijata pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v tem postopku.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Kaznivo dejanje zlorabe pooblastil po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ je storila odgovorna oseba organizacije združenega dela ali kakšne druge družbenopravne osebe, ki je z namenom, da bi pridobila protipravno premoženjsko korist za svojo organizacijo, za drugo organizacijo združenega dela ali drugo družbenopravno osebo hudo zlorabila pooblastila, tako da je spravila organizacijo v ugodnejši položaj pri pridobivanju sredstev ali drugih ugodnosti, ki se organizaciji po veljavnih predpisih ne bi priznale. Ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja, ki je pomenila posebno obliko goljufije, je bila podana, če je storilec prikazal organom, pristojnim za odobritev sredstev ali ugodnosti, drugačno stanje od resničnega in s tem dosegel, da je prišla organizacija v takšen položaj, da se zanjo lahko uporabijo veljavni predpisi, ki predvidevajo pridobitev sredstev ali ugodnosti. Na takšen način je storilec tudi dosegel, da je bila organizacija z nezakonitim pridobivanjem sredstev ali ugodnosti spravljena v ugodnejši položaj. Korist je morala biti premoženjska in protipravna, torej taka, da organizacija po veljavnih predpisih glede na svoj dejanski položaj do nje ni bila upravičena.

Vložnika v zahtevah navajata, da je za presojo zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe odločilnega pomena odgovor na predhodno vprašanje, ki je delovno pravne narave, ali so delavci, ki jim je sporazumno prenehalo delovno razmerje v gospodarski družbi H., sklenili v gospodarski družbi U. pravno veljavno in zato učinkovito delovno razmerje ter ali tem delavcem ob navedenem dejanskem stanju gredo takratne zakonske pravice iz naslova brezposelnosti. Zagovornik obsojenega M.R. izrečno, obsojeni F.B. pa smiselno zatrjujeta, da so delavci tako delovno razmerje z gospodarsko družbo U. dejansko sklenili, četudi zaradi stavke, torej iz upravičenega razloga niso mogli začeti z delom.

Sklicevanje obeh zahtev na mnenje dr. D.M. z Inštituta za delovna razmerja, ki je bilo izdelano dne 19.02.1999, torej že po pravnomočnosti sodbe, je upoštevno le, kolikor vložnika na tej podlagi zatrjujeta napačno uporabo kazenskega zakona. Namreč z zatrjevanjem, da sodišči nista posvetili nobene pozornosti ugotavljanju, ali je bila dne 16.01.1991 v gospodarski družbi U. stavka in da zato delavci, ki jim je sporazumno prenehalo delovno razmerje v gospodarski družbi H., kljub sklenjenem delovnemu razmerju z gospodarsko družbo U. niso mogli začeti delati, ter se pri tem sklicujeta na nove priče, ki bi to potrdile, vložnika uveljavljata razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

Odgovor na predhodno pravno vprašanje, ki ga navajata vložnika, bi bil pomemben v primeru, če bi šlo za sklenitev delovnega razmerja v U., ki ni bilo zgolj fiktivno, temveč bi ustrezalo dogajanju v dejanskosti. Sodišče pa je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je bil obsojeni F.B. direktor gospodarske družbe H. in s tem odgovorna oseba, nosilec zamisli, da bi prepotrebna likvidnostna sredstva za gospodarsko družbo pridobili po takratnem Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. V razlogih sodbe je zapisalo, da je ta zakon določal, da se delavcu, ki izgubi delo zaradi stečaja, izplačuje nadomestilo, ki pa se lahko izplača tudi v enkratnem znesku, če delavec s tem rešuje svojo materialno podlago za zaposlitev. Novela zakona iz leta 1987 je v 27.b členu dovoljevala izplačilo enkratnega zneska nadomestila tudi podjetju, ki zagotovi delo delavcu, ki ga je izgubil. Za pridobitev pravic iz tega naslova po takrat veljavnem zakonu še ni bila predpisana minimalna doba trajanja zaposlitve pred njenim prenehanjem (3 mesece).

Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je iz listinske dokumentacije, ki jo je tudi natančno navedlo, razvidno, da je dne 15.01.1991 v gospodarski družbi H. sporazumno prenehalo delo več kot 80 delavcem in da so bili naslednjega dne sprejeti v delovno razmerje v gospodarsko družbo U. ter da je vsem tem z dnem uvedbe stečaja zoper slednjo družbo 17.01.1991 prenehalo delovno razmerje, nakar je naslednjega dne gospodarska družba H. sprejela iste delavce, ki so bili ves čas na svojih delovnih mestih in še 11 resnično novih delavcev iz U., v delovno razmerje. Te spremembe delovnega statusa delavcev, ki niso ustrezale dejanskemu dogajanju, je po ugotovitvah v napadeni pravnomočni odločbi obsojeni M.R. formalno pokril z izdajo potrebnih listin. Šlo je zgolj za navidezen premik delavcev, samo na papirju, z namenom, da se formalno utemelji poznejši zahtevek za izplačilo denarnega nadomestila za brezposelnost v enkratnem znesku gospodarski družbi H. za razširitev materialne osnove dela. Da je tako, je sodišče ugotovilo tudi na podlagi dejstva, da so ti delavci v času od 15. do 18.01.1991 delali na svojih mestih v gospodarski družbi H. in da je bila plačilna lista za januar 1991 za vse zavarovance izpolnjena v H. v celoti in da plača za 16. in 17.01.1991 delavcem, ki so bili prijavljeni pri U., sploh ni bila posebno prikazana. Obsojeni F.B. je zato v zahtevi Republiškemu sekretariatu za delo neresnično navedel, da je gospodarska družba H. sprejela v redno razmerje določeno število delavcev gospodarske družbe U. in s tako neresnično navedbo spravil H. v ugodnejši položaj pri pridobivanju sredstev, ki bi se mu po veljavnih predpisih ne priznala. Ne glede na to da pridobitev pravic iz naslova brezposelnosti po takrat veljavnem zakonu ni bila predpisana minimalna doba trajanja zaposlitve pred njenim prenehanjem za pridobitev pravic, je očitno, glede na opisano sosledje dogajanja, ki kaže na očitno izigravanje določbe 27.b člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, da gospodarska družba H. do navedenih sredstev po veljavni zakonodaji ni bila upravičena ter da ravnanje obsojenega F.B. vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 392. členom KZ, obsojenega M.R. pa pomoči k temu kaznivemu dejanju po 3. točki 1. odstavka 132. člena KZ-77 v zvezi s 392. in 27. členom KZ.

Obe zahtevi tudi navajata, da so denarna nadomestila za primer brezposelnosti od Republiškega sekretariata za delo prejeli delavci in ne delodajalec, kar da je razvidno iz revizijskega poročila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje ter odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 17.01.1995, opr. št. Ur 3/94,s katero je bilo ugotovljeno, da pomenijo navedena sredstva kapitalski vložek delojemalcev. To navedbo si je mogoče razlagati kot trditev, da ni podan eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, to je pridobitev protipravne premoženjske koristi za svojo gospodarsko družbo.

Tako pravno naziranje je zmotno. Sredstva po Pogodbi o izplačilu denarnega nadomestila za brezposelnost v enkratnem znesku H. za razširitev materialne osnove dela, sklenjene med Republiškim sekretariatom za delo in gospodarsko družbo H. dne 27.05.1991, so bila nakazana gospodarski družbi H. S tem je bilo kaznivo dejanje dokončano. Že iz tega razloga zahtevi v tem delu nista utemeljeni. Tudi ugotovitev, že po storjenem kaznivem dejanju, da pomenijo izplačila denarnega nadomestila za brezposelnost kapitalske vložke delavcev, take ugotovitve ne spreminja, saj so tudi v tem primeru to sredstva gospodarske družbe H. Obsojeni F.B. izrečno, zagovornik obsojenega M.R. pa po vsebini v zahtevah zatrjujeta, da višje sodišče ne bi smelo odvzeti gospodarski družbi premoženjske koristi v znesku 10.277.358,00 SIT. Glede na to, da je bila premoženjska korist odvzeta gospodarski družbi H. in ne obsojencema, tadva iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ne moreta vložiti, saj je v tem delu zahteva podana le v korist gospodarske družbe, ne pa obsojencev. V zvezi s to odločitvijo bi lahko le gospodarska družba, če bi bila mnenja, da je bila premoženjska korist odvzeta v nasprotju z 98. členom KZ oziroma da postopek ni tekel v skladu z določbo 500. člena ZKP, podala pobudo vrhovnemu državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Oba vložnika sicer posplošeno navajata, da so razlogi v izpodbijanih sodbah v nasprotju s seboj oziroma da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, vendar te navedbe pobliže sploh ne obrazložita. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se po 1. odstavku 424. člena ZKP Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Določbo si je treba razlagati tako, da mora kršitve, ki jih zatrjuje, vložnik tudi obrazložiti. Če tega ne stori, utemeljenosti take nekonkretizirane trditve sploh ni mogoče preizkusiti. Zato zahtevi, tudi kolikor smiselno uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ne moreta biti uspešni.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicujeta zagovornik obsojenega M.R. in obsojeni F.B. v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti, zahtevi pa sta vložila tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je njuni zahtevi na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo.

Po 98.a členu v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena ZKP sta M.R. in F.B., ki z zahtevama nista bila uspešna, dolžna plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, odmerjene vsakemu kot povprečnino v znesku 150.000,00 SIT.