Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je odvetniku preklicala pooblastilo, odstopila od mandatne pogodbe. Dogovor, da bo odvetnik za opravljeno delo prejel plačilo šele po končanem postopku, v katerem je zastopal stranko, je zato prenehal veljati in tožena stranka z ugovorom o odloženem plačilu ne more uspeti.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu izreka ter dopolnilni sklep o stroških z dne 13.11.2008 razveljavita, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdi.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi , ki ga je izdalo dne 18.8.2005 pod opr. št. I 2005/0104, v 1. in 3. točki delno obdržalo v veljavi za znesek 1.259,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.8.2004, v presežku (za znesek 1.165,31 EUR) pa je sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, ki se zavzemata za razveljavitev sodbe in vrnitev v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožnik v pritožbi graja stališče sodišča, da ni popravil dokaznega predloga za vpogled v spis. Zaslišan kot stranka je namreč povedal, da vztraja pri takšnem dokaznem predlogu, opozoril pa je, da je prvotno navedena opr. št. Pg 1064/94 napačna in navedel pravilno št. Pg 1069/94. Pojasnil je tudi, zakaj je prišlo do napake. Poleg tega je tožena stranka priznala višino računa (priloga A3), kar je kasneje sicer preklicala, vendar le zato, da zavlačuje postopek in ne zato, ker storitve ne bi bile opravljene. Dodatno navaja, da izrek sodbe ne vsebuje odločitve o stroških postopka, v obrazložitvi pa je navedeno, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka, zato predlaga, da sodišče s sklepom pomanjkljivost odpravi, v nasprotnem primeru pa naj pritožbeno sodišče odloči tudi o tem.

Tožena stranka napada ugotovitev sodišča glede odpovedi pooblastila. Navaja, da v izvršilnem postopku Ig 328/99 in Ig 582/95 tožena stranka ni odpovedala pooblastila, prav tako ga ni odpovedal tožnik, odpoved pa tudi ni bila sporočena sodišču. Navedeno dokazujeta dopisa (B3 in B4), ki ga prilaga pritožbi in dejstvo, da je bil sklep o izvršbi vročen tožniku, kar dokazuje, da ga sodišče še vedno šteje kot njenega pooblaščenca. Glede na to, da postopek Ig 328/99 še ni končan, rok za plačilo še ni nastopil. Tožena stranka je pooblastila drugega odvetnika v drugi zadevi (P 681/2002 zaradi nedopustnosti izvršbe). Tožnik ni prijavil terjatve v stečajnem postopku nad dolžnikom A., tako da so nepremičnine prešle v razpolaganje mestne občine, kar nasprotuje zavezi o prizadevanju za dosego končnega cilja in je toženi stranki zaradi tega nastala škoda.

Na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila nobena od pravdnih strank.

Predmetna zadeva je bila na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I R 63/2008 z dne 5.7.2008 (list. št. 50), v reševanje dodeljena Višjemu sodišču v Ljubljani.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi tožene stranke Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev sodišča prve stopnje, da je mandatno razmerje med pravdnima strankama, na podlagi katerega je tožnik kot odvetnik toženo stranko zastopal v gospodarski pravdni zadevi Pg 1069/94 in nato v izvršilni zadevi Ig 00328/99 (ki se je sprva vodila opr. št. III Ig 582/95), prenehalo. Trditve tožnika, da je tožena stranka še pred koncem izvršilnega postopka prišla k njemu in vzela vse papirje, zaradi česar je tožnik štel, da je zadeva med njima zaključena (glej odgovor na ugovor z dne 23.9.2005 na list št. 9), tožena stranka namreč ni prerekala. Takšen zaključek dodatno potrjuje tudi izpoved direktorja tožene stranke, iz katere izhaja, da je tožniku jasno povedal, da gre k drugemu odvetniku in je zato vzel vso dokumentacijo (izpoved na list. št. 23). Z zatrjevanjem, da se je tožena stranka na drugega odvetnika obrnila v zvezi z neko drugo zadevo (P 681/2002 zaradi nedopustnosti izvršbe), medtem ko naj bi jo v izvršilnem postopku še vedno zastopal tožnik, pritožba zato ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Da je pooblastilno razmerje med njima res prenehalo, izhaja celo iz listin, ki jih tožena stranka prilaga pritožbi (B3 in B4). Z dopisoma, ki sta sicer predložena v nasprotju z določbo 286. čl. in 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3, ZPP) in ju zato niti ni mogoče upoštevati, je tožnik toženi stranki poslal sklep o izvršbi in jo pozival, naj izvršilno sodišče vendarle obvesti, da je ne zastopa več. Tudi dejstvo, da sodišče v izvršilnem postopku o prenehanju pooblastilnega razmerja ni bilo obveščeno, ne utemeljuje sklepanja, da le-to še vedno obstoji. Takšna opustitev namreč učinkuje le v zunanjem razmerju do sodišča, zaradi česar bo sodno pisanje še naprej vročalo odvetniku, čeprav stranke dejansko ne zastopa več.

Sodišče prve stopnje je na podlagi takšnega ravnanja tožene stranke utemeljeno sklepalo, da je odvetniku pooblastilo preklicala in s tem odstopila od njunega dogovora, na podlagi katerega bi bil odvetnik za opravljeno delo upravičen do plačila šele po končanem izvršilnem postopku. Če je temu tako, potem je dogovor o odloženem plačilu prenehal veljati in se tožena stranka nanj neutemeljeno sklicuje. Odločitev sodišča prve stopnje, ko je na podlagi 2. odst. 782. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ) tožniku prisodilo sorazmerni del plačila za storitve, ki jih je opravil, ne da bi upoštevalo ugovor o odloženem plačilu, je zato materialnopravno pravilna.

Pritožba ne more uspeti niti z očitkom, da tožnik ni prijavil terjatve tožene stranke v stečajni postopek nad dolžnikom A. d.o.o.. V kolikor je tožena stranka smatrala, da ji je tožnik s svojim ravnanjem povzročil škodo, bi morala konkretizirati trditve, ki utemeljujejo njegovo odškodninsko odgovornost (predvsem višino škode) in nato postaviti tudi ustrezen zahtevek (pobotni ugovor).

Glede na to, da pritožbeni očitki tožene stranke niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

O pritožbi tožnika Iz podatkov v spisu izhaja, da sta glede spornega vprašanja, katere storitve je odvetnik dejansko opravil, obe pravdni stranki predlagali vpogled v spis, pri čemer sta navedli napačno opr. št. spisa (Pg 1064/94 namesto Pg 1069/94). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta navedli dovolj podatkov, tako da je kljub napačni označbi opr. št. spisa (ki sicer služi identifikaciji zadeve) jasno, za katero zadevo gre (pravdna gospodarska zadeva, ki je tekla pred Okrožnim sodiščem v Kopru, med strankama E. d.o.o. in A. d.o.o., zaradi plačila 5.718,600,00 SIT). Tako tudi v primeru, ko bi sodišče brez ustreznega popravka strank vpogledalo v spis Pg 1069/94, ne bi izvedlo drugega dokaza, kot je bil predlagan. Tožnik je tudi sicer sodišču naknadno posredoval pravo številko spisa (v okviru svojega zaslišanja, kar pa ne more biti razlog za to, da sodišče tega dokaza ne bi izvedlo). Stališče sodišča prve stopnje, da za vpogled v spis Pg 1069/94 ni bilo ustreznega dokaznega predloga, je tako napačno. Ker je s takšnim ravnanjem tožniku odvzelo možnost obravnavanja, s čemer je zagrešilo procesno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. čl. ZPP, je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in sodbo v zavrnilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje (354. čl. ZPP).

Glede na to, da je sodišče prve stopnje dne 13.11.2008 izdalo dopolnilni sklep, s katerim je odločilo tudi o stroških postopka, je brezpredmeten pritožbeni očitek, da sodišče o tem delu zahtevka ni odločilo. Ker pa je odločitev o stroških postopka odvisna od odločitve o glavnem zahtevku, je bilo potrebno hkrati razveljaviti tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.