Jedro

Ko sodišče odloča o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi prodaje kmetijskega zemljišča po ZKZ, pa se v primeru, ko o odobritvi pravnega posla še ni pravnomočno odločil matični organ, do navedenih dejstev lahko opredeli kot do predhodnih vprašanj, od katerih je odvisna odločitev o zahtevku.

Pogodba med pravdnima strankama je bila sklenjena že s soglasjem volj glede bistvenih sestavin pogodbe, in sicer pod odložnim pogojem odobritve s strani upravnega organa. Navedeno soglasje volj je namreč nastopilo že s sprejemom ponudbe (če je bila njuna vsebina glede bistvenih sestavin skladna), saj sta pravdni stranki pisnost pogodbe, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, v takšnem primeru zagotovili s pisnostjo izjav o ponudbi in sprejemu ponudbe (pogodba o prodaji je zatorej vsebovana v dveh listinah).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. točki izreka, razen v delu, ki se nanaša na izstavitev zemljiškoknjižne listine (3. člen 1. točke izreka izpodbijane sodbe), spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v 3. členu 1. točke ter v 3. točki izreka pa se izpodbijana sodba razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (2. točka izreka izpodbijane sodbe).

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka skleniti s tožečo stranko pogodbo, ki se glasi:

1. člen: Pogodbenika sporazumno ugotavljata, da je prodajalka lastnica nepremičnin, ki sta vpisani pri vl. št. 26, k.o. P., in sicer parc. št. 5/1 – njiva v izmeri 2139 m2 in parc. št. 5/2 – travnik v izmeri 1825 m2. 2. člen: Svojo, v prejšnjem členu navedeno nepremičnino, prodajalka proda in izroča kupcu v last in posest za kupnino 4.000,00 EUR. Kupec prevzema v last in posest nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe. Pogodbeni stranki soglašata, da plača kupec kupnino ob podpisu pogodbe notarju.

3. člen: Prodajalka M. F., EMŠO:XXX izrecno dovoljuje, da se na podlagi te sklenjene prodajne pogodbe pri nepremičnini, ki je vpisana pri vl. št. 26, k.o. P., in sicer 5/1 – njiva v izmeri 2139 m2 in parc. št. 5/2 – travnik v izmeri 1825 m2, vpiše lastninska pravica na ime: F. H., EMŠOYYY, do celote.

4. člen: Vse stroške v zvezi s sprovedbo prodajne pogodbe plača kupec.

5. člen: Stranki sta seznanjeni, da sta dolžni to pogodbo v roku 15 dni po podpisu prijaviti pri DURS zaradi odmere davka, ker bo v nasprotnem primeru pogodbo nadomestila ta sodba (1. točka izreka). Zavrnilo pa je primarni in sekundarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi:

1. Ponudba tožene stranke za prodajo nepremičnin parc. št. 5/1 – njiva v velikosti 2139 m2 in parc. št. 5/2 – travnik v velikosti 1825 m2, obe k. o. P., za ceno 4.000,00 EUR, oddana na UE Slovenske Konjice z 11. 5. 2007, je neveljavna oziroma se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje doplačila; ter podredno:

1. Prodajna pogodba za prodajo navedenih nepremičnin, sklenjena med pravdnima strankama v obliki ponudbe tožene stranke za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 11. 5. 2007, oddane na UE Slovenske Konjice, in sprejema ponudbe s strani tožeče stranke z 6. 6. 2007, je neveljavna oziroma se razveljavi.

2. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila (2. točka izreka).

Toženi strank je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.334,49 EUR v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka).

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) pritožuje tožena stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in ugodi nasprotnemu zahtevku tožene stranke, tožeči pa v plačilo naloži stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena že s sprejemom ponudbe, z izrekom sodbe pa je ugodilo zahtevku za sklenitev pogodbe. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo kot nesporno dejstvo, da je tožeča stranka kmet in meji na nepremičnino tožene stranke. Tožena stranka je namreč to trditev prerekala in v ugovoru zoper začasno odredbo, v nasprotni tožbi in v prvem pripravljalnem spisu tudi izrecno zatrjevala, da tožeča stranka sploh ni dokazala pogojev za uveljavljanje predkupne pravice oziroma da sosed sploh ni kmet. Listine, ki bi dokazovala, da je tožeča stranka lastnik sosednjega zemljišča v spisu ni. Tožeča stranka je v potrditev navedb o predkupni pravici v spis vložila zapisnik UE Slovenske Konjice z dne 15. 6. 2007, ki pa v skladu s sodno prakso sploh ne more biti dokaz, ampak samo podlaga tožbenim trditvam. Razen tega iz zapisnika ni razvidno, da bi tožeča stranka dejansko izpolnjevala pogoje za uveljavljanje predkupne pravice, ampak samo podlaga, na kateri stranka uveljavlja svojo pravico. V zvezi z navedenim zato tožena stranka izpodbijani sodbi očita kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče tudi ni ugotovilo, ali je tožeča stranka sploh podala sprejem ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča in da je predmet postopka sploh kmetijsko zemljišče. Izpodbijana sodba nima razlogov tudi v delu, v katerem je sodišče zavrnilo primarni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. V zvezi z odločitvijo o zavrnitvi podrejenega zahtevka po nasprotni tožbi pa tožena stranka ponavlja že tekom postopka pred sodiščem prve stopnje podane ugovore o bistveni zmoti glede cene in glede okoliščin, ki se po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), (2) štejejo za odločilne, kakor tudi ugovor čezmernega prikrajšanja.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

O pritožbi zoper odločitev o zahtevku po tožbi: Sodišče prve stopnje je v konkretni zadevi ugotovilo, da je tožena stranka dala ponudbo za prodajo spornih kmetijskih zemljišč za ceno 4.000,00 EUR in da je bila ponudba objavljena na oglasni deski upravne enote Slovenske Konjice od 11. 5. 2007 do 11. 6. 2007. Ponudbo sta sprejeli tožeča stranka s pisno izjavo o sprejemu z dne 18. 5. 2007, ki je uveljavljala predkupno pravico na podlagi 2. in 4. točke 23. člena ZKZ, in M. E., s pisno izjavo o sprejemu ponudbe z dne 18. 5. 2007, ki je uveljavljal predkupno pravico na podlagi 3. točke 23. člen ZKZ. Na podlagi nadaljnje ugotovitve, da je tožeča stranka lastnica sosednjih zemljišč in ima status kmeta, je sodišče prve stopnje ob uporabi sistemske razlage ZKZ zaključilo, da je bila prodajna pogodba za sporna zemljišča med pravdnima strankama sklenjena že s sprejemom ponudbe. Ker pa je v skladu z 52. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) (3) za pogodbo, s katero se prenaša lastninska pravica na nepremičninah, zahtevana pisna oblika, je sodišče prve stopnje ugodilo tako zahtevku za sklenitev zavezovalnega pravnega posla, kot tudi zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja s stališčem, izraženim v izpodbijani sodbi, da je bila pogodba med pravdnima strankama sklenjena že s soglasjem volj glede bistvenih sestavin pogodbe, in sicer pod odložnim pogojem odobritve s strani upravnega organa. Navedeno soglasje volj je namreč nastopilo že s sprejemom ponudbe (če je bila njuna vsebina glede bistvenih sestavin skladna), saj sta pravdni stranki pisnost pogodbe, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, v takšnem primeru zagotovili s pisnostjo izjav o ponudbi in sprejemu ponudbe (pogodba o prodaji je zatorej vsebovana v dveh listinah). Na podlagi pojasnjenega pa je zato treba pritrditi pritožbi, da dajatveni zahtevek za sklenitev pogodbe ni utemeljen. V primeru, da so bili izpolnjeni vsi pogoji za sklenitev pogodbe po ZKZ, je njegova zavrnitev potrebna zato, ker je pogodba že sklenjena, v primeru, da pogoji iz 3. odstavka 19. člena ZKZ niso bili izpolnjeni, pa zato, ker njen zahtevek za sklenitev pogodbe nasprotuje določbam ZKZ.

Nasprotnega stališča ne utemeljuje niti morebiten pomislek, da sprejemnik ponudbe zaradi ureditve postopka objave ponudbe s samo ponudbo ne razpolaga in le-ta ostane v upravnem spisu. Takšen argument bi sicer na prvi pogled lahko izpodbijal smiselnost stališča o sklenitvi pogodbe o prodaji kmetijskega zemljišča po ZKZ že s soglasjem volj ponudnika in sprejemnika ponudbe, pri čemer je pogodba vsebovana v dveh pisnih listinah, saj sprejemnik ponudbe na takšen način ne bi mogel zadostiti zakonskemu pogoju predložitve pisne pogodbe v ugotovitvenem postopku izdaje odobritve.

Vendar sodišče druge stopnje opozarja, da določbe 22. člena ZKZ ne gre interpretirati mimo splošnih pravil obligacijskega prava o nastanku pogodbenih obveznosti, v skladu s katerimi je pogodba sklenjena, ko ponudnik prejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema (21. člen OZ). Zato je treba takšno določbo razlagati v zvezi s 17. členom ZKZ (4) ter ob dodatnem upoštevanju dejstva, da v ZKZ niso urejene posebne (dodatne) obveznosti ponudnika in sprejemnika ponudbe glede sklenitve prodajne pogodbe v času po izraženem soglasju volje do trenutka vložite predloga za odobritev pravnega posla, kakor tudi ob upoštevanju dejstva, da s takšno pogodbo, vsebovano v dveh listinah, upravni organ v postopku izdaje odobritve že razpolaga, zaradi česar se lahko predlagatelj odobritve pravnega posla v skladu s 173. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) (5) na takšni listini v postopku pred upravnim organom zgolj sklicuje ali izjavi, da se nahaja pri ponudniku (174. člen ZUP). To pa pomeni, da je treba 22. člen ZKZ razumeti tako, da se ta določba nanaša zgolj na tiste pravne posle, v katerih ni predhodno izveden postopek javne ponudbe, npr. darilne, menjalne in druge pogodbe, ki niso prodajne (tako tudi Franci Krivec, Uveljavljanje zakonite predkupne pravice na kmetijskem zemljišču, Pravna praksa, št. 27, str. 8). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo v 1. točki izreka, razen glede 3. člena, spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Glede 3. člena 1. točke izreka izpodbijane sodbe pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je tožeča stranka v navedenem delu zahtevala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zaradi česar je pravzaprav kumulirala dva dajatvena zahtevka, ki sta zgolj navidezno enotna in zaradi česar je mogoče o njiju odločati ločeno. V tem delu sodišče druge stopnje meni, da pritožba pravilno opozarja na pomanjkanje razlogov izpodbijane sodbe, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh dejstev, ki so pravno odločilna glede na določbe ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč. V ugotovitvenem postopku izdaje odobritve k sklenitvi pravnega posla po ZKZ namreč upravna enota preverja, ali je bila v okviru izjem iz 18. člena ZKZ spoštovana prepoved delitve zaščitenih kmetij, ali je promet potekal po postopku in na način, določen z ZKZ, ali je bil upoštevan prednostni vrstni red kupcev po 23. členu ZKZ in ali so se s prometom fizično delile parcele zemljišča, ki je bilo urejeno s komasacijo (3. odstavek 19. člena ZKZ). (6) Ko sodišče odloča o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine na podlagi prodaje kmetijskega zemljišča po ZKZ, pa se v primeru, ko o odobritvi pravnega posla še ni pravnomočno odločil matični organ, do navedenih dejstev lahko opredeli kot do predhodnih vprašanj, od katerih je odvisna odločitev o zahtevku (13. člen ZPP). Zgolj če je postopek prodaje kmetijskega zemljišča potekal po določbah ZKZ, je namreč mogoče dovoliti razpolaganje z lastninsko pravico v korist tožeče stranke. Sodišče prve stopnje pa se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do vseh naštetih vprašanj, vključno z vprašanjem, ali je bil sprejem ponudbe celovit in popoln, česar brez nedopustnega poseganja v dejanski substrat zadeve ne more storiti niti sodišče druge stopnje. Iz razlogov ekonomičnosti postopka, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, je zato sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V ponovljenem postopku naj namreč sodišče prve stopnje presodi tudi, ali je smiselno navedena vprašanja reševati kot predhodna v predmetni pravdi, ali je morebiti glede na stanje postopka izdaje odobritve pri Upravni enoti Slovenske Konjice bolj smotrno, da predmetni pravdni postopek prekine in z odločitvijo o zahtevku počaka do zaključka ugotovitvenega upravnega postopka. V primeru, da bi se upravni organ do izpostavljenih pravno pomembnih dejstev opredelil drugače kot sodišče prve stopnje, bi imela namreč stranka, katere pravni interes je bil s tem prizadet, pravico zahtevati obnovo postopka po 9. točki 349. člena ZPP.

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo nespornost dejstev, da ima tožeča stranka status kmeta in je lastnik zemljišča, ki meji na sporne nepremičnine, pa sodišče druge stopnje zgolj opozarja, da je takšna pritožbena graja delno protispisna, delno pa neutemeljena. Delno je protispisna zato, ker je sodišče kot nesporno med strankama ugotovilo zgolj dejstvo, da je tožeča stranka lastnik zemljišča, ki meji na prodajano zemljišče. Dejstvo, da ima tožeča stranka status kmeta, pa je sodišče ugotavljalo v dokaznem postopku, v katerem je vpogledalo v odločbo Upravne enote Slovenske Konjice z dne 14. 8. 2002, iz katere izhaja, da je bilo vlogi za ugoditev izpolnjevanja pogojev za kmeta F. H. ugodeno. Sodišče prve stopnje je zato na podlagi takšnega dokaza pravilno zaključilo, da ima tožena stranka status kmeta. Pravilno pa je kot neprerekano štelo tudi dejstvo, da je tožena stranka lastnik zemljišča, ki meji na prodajano zemljišče, saj je tožeča stranka navedeno dejstvo prerekala zgolj pavšalno. Navajala je namreč samo, da tožeča stranka z ničemer ni dokazala izpolnjevanja pogojev za uveljavljanje predkupne pravice, kar pa ni mogoče šteti za obrazložen ugovor. Na podlagi 2. odstavka 214. člena ZPP in že ustaljene enake sodne prakse pred uveljavitvijo novele ZPP-D je zato sodišče prve stopnje – navkljub zmotni uporabi izraza „nesporno“, kar pa ni vplivalo na pravilnost njegove odločitve – smiselno pravilno štelo, da se takšno zatrjevano dejstvo šteje za priznano. Tožena stranka namreč v postopku nikdar ni izjavila, da takšnega dejstva ne bi poznala, tudi sicer pa se s takšno izjavo ne bi uspela razbremeniti svojega trditvenega bremena iz 212. člena ZPP, saj ne gre za dejstvo, ki bi se ne nanašalo na njeno zaznavanje.

O pritožbi zoper odločitev o zahtevku po nasprotni tožbi: Sodišče druge stopnje zavrača pritožbo v tem delu kot neutemeljeno. Očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve o zavrnitvi primarnega zahtevka je namreč protispisen, saj je le-to na strani 6 izpodbijane sodbe jasno navedlo, da je bila s sprejemom ponudbe med pravdnima strankama sklenjena pogodba, zaradi česar je zahtevek za razveljavitev ponudbe neutemeljen. K takšnemu razlogu nesklepčnosti se kot pravilnemu pridružuje tudi sodišče druge stopnje, ki nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede podrejenega zahtevka po nasprotni tožbi pravilno ugotovilo dejansko stanje, glede na ugotovljena pravno pomembna dejstva pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato se glede na vsebino pritožbenih navedb, ki zgolj ponavljajo trditve tožene stranke pred sodiščem prve stopnje, v tem delu v izogib ponavljanju sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

Pri tem zgolj še pojasnjuje, da se tožena stranka v postopku prodaje kmetijskih zemljišč po ZKZ ne more sklicevati na bistveno zmoto glede osebe in cene, saj takšna zmota s strani tožene stranke tudi po oceni sodišča prve stopnje ni opravičljiva. Glede na trditveno podlago tožene stranke predstavlja namreč njena zmota t.i. zmoto v izjavi, kar pomeni, da je tožena stranka svojo poslovno voljo sicer oblikovala pravilno, le izjavila jo je drugače, tj. z napačno vsebino. Ker pa gre za položaj enostranske zmote, v katerem sta obe stranki pošteni, saj nobena od njiju ne ve za razhajanje med dejansko in izraženo voljo ene izmed strank, je pogodbo, ki je bila na podlagi izražene volje sklenjena, zaradi uravnoteženega upoštevanja interesov obeh pogodbenih strank mogoče izpodbijati zgolj, če je zmota bistvena in opravičljiva (46. člen OZ). Slednji pogoj pa v obravnavanem primeru glede na standard skrbnosti dobrega gospodarstvenika iz 6. člena OZ po oceni sodišča druge stopnje nedvomno ni izpolnjen.

Ponudba v postopku prodaje po ZKZ je namreč dana nedoločenemu številu oseb, kar je nedvoumno izraženo ne samo v zakonskem besedilu, temveč tudi v besedilu ponudbe (iz nje izhaja, da mora vsakdo, ki želi kupiti na prodaj dano zemljišče, dati pisno izjavo o sprejemu ponudbe). Le-to je tožena stranka podpisala, kar pomeni, da se je z njeno vsebino seznanila oziroma bi se glede na skrbnost povprečnega človeka (6. člen OZ) z njo vsaj morala seznaniti. Dejstvo, da je pogodbo želela skleniti z drugo osebo, ki ni tožeča stranka, zato v predmetnem postopku ne more biti upoštevno.

Tožena stranka je sicer zatrjevala, da je nihče ni opozoril, da lahko poleg M. E., kateremu je tožena stranka želela prodati sporna kmetijska zemljišča, ponudbo sprejmejo tudi druge osebe. Vendar sodišče druge stopnje meni, da mora vsakdo, ki nastopa v pravnem prometu, najprej sam poskrbeti za svoje pravne interese. Pri čemer se sprašuje, kakšno opozorilo je sploh lahko močnejše od samega jasnega in nedvoumnega besedila ponudbe, ki je izrecno in nedoumno naslovljena na nedoločeno število oseb in je ponudniku dana v podpis zato, da lahko velja. Drugačna opredelitev standarda skrbnosti dobrega gospodarstvenika, ki se meri po skrbnosti povprečnega človeka, bi namreč po oceni sodišča druge stopnje neutemeljeno in nezakonito razbremenjevala posameznika tiste osnovne odgovornosti, ki jo mora v pravnem prometu nositi kot imetnik pravic in prevzemnik obveznosti.

Iz pojasnjenega razloga sodišče ne more šteti kot opravičljive niti zatrjevane zmote glede pogodbene cene. Tožena stranka bi se namreč lahko in celo morala o tržni vrednosti prodajane nepremičnine pozanimati že pred podajo izjave o ponudbi. Uveljavljanje izpodbojnosti sklenjene pogodbe za sporna kmetijska zemljišča iz razloga zmote v ceni pa je toliko bolj neutemeljeno, ker je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe same tožene stranke ugotovilo, da je le-ta želela prodati sporne nepremičnine po ceni 4.000,00 EUR zgolj E., komu drugemu pa po takšni ceni ne bi prodala (primerjaj razloge izpodbijane sodbe na strani 7). Iz navedenih dejanskih ugotovitev pa je logično sklepati, da je bila tožena stranka s tržno vrednostjo prodajanih nepremičnin celo seznanjena (kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje na strani 7 izpodbijane sodbe), zaradi česar v tem delu sploh ni mogla biti v zmoti. Ker je bila navkljub temu tožeča stranka pripravljena za prodane nepremičnine plačati višjo ceno od ponujene, k čemur tožena stranka ni pristala, pa tudi ugovor čezmernega prikrajšanja ne more biti utemeljen.

Ker torej sodišče druge stopnje v tem delu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Razveljavitev odločitve o stroških (3. točka izreka izpodbijane sodbe) je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo (3. in 4. odstavek 165. člena ZPP).

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. (2)Ur. l. RS, št. 59/1996 in nasl..

(3)Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. (4)17. člen ZKZ: Za promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami po tem zakonu se šteje pridobitev lastninske pravice s pravnimi posli med živimi in v drugih primerih, ki jih določa ta zakon.

Promet s kmetijskimi zemljišči, gozdovi ali kmetijami teče po postopku in na način, določen s tem zakonom, če ni glede predkupne pravice kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetij z drugim zakonom določeno drugače. (5)Ur. l. RS, št. 80/1999 in nasl..

(6)Ne preverja pa posebej statusa prodajanih zemljišč (navedeno smiselno izhaja tudi iz določbe 3. odstavka 19. člena ZKZ, ki izrecno določa predpostavke za odobritev posla), saj ima sklenitelj pravnega posla z lastnikom nepremičnine možnost, da vlogo za odobritev posla umakne, če ugotovi, da za prodajo zadevne nepremičnine glede na vsebino določbe 2. odstavka 19. člena ZKZ odobritev upravnega organa ni potrebna.