Jedro

Predlagani dokazi so že na prvi pogled bistveni za presojo storilčevih navedb o tem, da kritičnega dne v času, ko je bil storjen očitani mu prekršek, avtomobila ni vozil, zato so materialnopravni relevantni in bi jih sodišče moralo izvesti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Medobčinski inšpektorat in redarstvo, skupna občinska uprava občin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče, Vodice je storilca prekrška z uvodoma navedenim plačilnim nalogom spoznal za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Izrekel mu je globo v višini 250,00 EUR in tri kazenske točke v cestnem prometu. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo ZSV 1467/2018 z dne 19. 7. 2019 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da mora storilec plačati sodno takso v znesku 90,00 EUR.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) v zvezi s tretjo alinejo 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve trdi, da so bili storilčevi dokazni predlogi za zaslišanje prič in vpogled v izjavo direktorja gospodarske družbe G., d. d. substancirani in konkretizirani. Z dokaznimi predlogi se je storilec skušal razbremeniti odgovornosti za očitani prekršek. Dokazati je želel, da je bil v času storitve prekrška v drugem kraju. Vložnik zahteve ocenjuje, da so bili predlagani dokazi materialnopravno relevantni, zato bi moralo sodišče obstoj storilčevega alibija preveriti z njihovo izvedbo. Ker sodišče navedenega ni storilo, temveč je nerazumno zaključilo, da bi morali biti dokazni predlogi objektivizirani v smislu, da vozila v kritičnem času ni vozil, je bila storilcu prekrška kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, poleg tega pa mu niso bila zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka. Vložnik zahteve uveljavlja še, da izpodbijana pravnomočna sodba za svojo odločitev nima ustreznih razlogov, oziroma so ti nerazumljivi, kar predstavlja tudi kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe oziroma kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločanje, ter mu naloži, da v ponovnem sojenju oceni, ali je kršitelj s predlaganjem navedenih dokazov izkazal razumen dvom glede domnevnega dejstva, da je v času storitve prekrška vozil svoje osebno vozilo.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki pa se o vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti ni izjavil. B.

4. Iz plačilnega naloga je razvidno, da je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška po 3. točki petega odstavka 46. člena v zvezi z drugim odstavkom 46. člena ZPrCP, ker je na lokaciji Kamniška cesta 56, 1217 Vodice, kjer je hitrost v naselju omejena na 40 km na uro dne 19. 6. 2018 ob 19.31. uri prekoračil najvišjo dovoljeno hitrost za 12 km na uro. Iz opisa dejanskega stanja prekrška je razvidno še, da je bil prekršek zaznan s samodejno merilno napravo za nadzor prometa, ki prekrške slikovno dokumentira, zato storilec po storjenem prekršku ni bil ustavljen in kontroliran.

5. Storilec je zoper navedeni plačilni nalog vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je zanikal storitev prekrška. Navedel je, da je bil dne 19. 6. 2018 med 15. in 20. uro na objektu AA, v G., d. d., kjer je v prisotnosti M. O. in B. J. opravljal ogled delovanja bazenske tehnike. V času, ko naj bi bil storjen prekršek, ni upravljal s svojim vozilom, ki ga sicer uporabljajo tudi drugi družinski člani. Poudaril je, da je od prekrška minilo že toliko časa, da se ne spominja, kdo je v kritičnem času vozil njegovo osebno vozilo. Zahtevi za sodno varstvo je predložil podpisano izjavo direktorja G., d. d. T. L., iz katere je razvidno, da je bil storilec prekrška v času med 15. in 20. uro na objektu AA, kjer je skupaj z bratom pregledal delovanje bazenske tehnike. Iz izjave je razvidno še, da je bil ogled opravljen v prisotnosti M. O. in B. J. Storilec prekrška je v zahtevi za sodno varstvo predlagal, da sodišče zasliši priče T. L., M. O. in B. J. ter vpogleda v izjavo direktorja G., d. d. 6. Sodišče je, ne da bi opravilo ustno obravnavo in dopolnilo dokazni postopek, storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo. V razlogih sodbe je med drugim navedlo, da storilec prekrška v zahtevi za sodno varstvo „ni predložil nobenega konkretnega predloga in dokaza, da je ogled delovanja bazenske tehnike trajal prav do 20.00 ure, ter ni pojasnil kdaj, kam in na kakšen način se je vračal iz ogleda.“ Sodišče je zaključilo, da storilec prekrška ni izkazal razumnega dvoma v zvezi s svojo odgovornostjo kot lastnika vozila, s katerim je bil storjen prekršek.

7. Po določbi 22. in 23. člena Ustave je vsakomur zagotovljena pravica, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic. Določba 29. člena Ustave našteva minimalna pravna jamstva, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih temeljni namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje. Za pošteno sojenje je bistveno, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Med navedena procesna jamstva poštenega postopka so uvrščene tudi pravice obdolženca, da se mu sodi v navzočnosti, da se brani sam ali z zagovornikom, ter da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Po ustavljeni presoji Ustavnega sodišča1 morajo biti navedena procesno jamstvo zagotovljena tudi storilcu v postopku o prekršku, pri čemer pa je lahko raven zagotavljanja pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Tudi po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice morajo biti obdolžencu v prekrškovnem postopku zagotovljena jamstva iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial). Posameznik mora imeti možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda, upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem. Evropsko sodišče za človekove pravice kot del jamstev iz prvega odstavka 6. člena EKČP, posebej priznava tudi pravico do ustne in javne obravnave. Ustna obravnava je po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice še posebej pomembna, kadar se odloča o kazenskih obtožbah, kamor se uvršča tudi prekrškovne postopke. Z izvedbo ustne obravnave se stranki omogoči realizacija njenih pravic, da je na sojenju osebno navzoča, da svoje argumente pred sodiščem predstavi ustno, da predlaga dokaze v v svojo korist, se seznani z obremenilnimi dokazi in se do njih opredeli, ter da zaslišuje obremenilne priče. Evropsko sodišče za človekove pravice pri odločanju, ali je ustna obravnava potrebna, poleg vrste in narave zadev, upošteva predvsem način, kako je bil posamezni prekršek ugotovljen oziroma zaznan in naravo vprašanj, o katerih mora sodišče odločiti.

8. Pravica storilca prekrška do izjave se po določbah ZP-1, ki ureja postopek z zahtevo za sodno varstvo, primarno zagotavlja preko pravice do seznanitve s prekrškom in vsem dokaznim gradivom, ki je pomembno za odločitev, ter pravico do pisnega podajanja argumentov o dejanskih in pravnih vidikih zadeve v zahtevi za sodno varstvo. Zaslišanje storilca se izvede, kadar sodišče spozna, da dejansko stanje ni pravilno in popolno ugotovljeno. Po četrtem odstavku 65. člena ZP-1 sodišče, če spozna, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka. Ustno obravnavo sodnik, ki vodi postopek o prekršku, v primeru ponovitve oziroma dopolnitve dokaznega postopka določi, če je to potrebno za razjasnitev stvari (prvi odstavek 125. člena ZP-1). Sodnikova presoja o tem, ali bo ponovil oziroma dopolnil dokazni postopek in ali bo izvedel ustno obravnavo, ni neomejena, temveč je vezana s storilčevimi ustavnimi pravicami in pravico do poštenega postopka. Pri odločitvi, ali bo ponovil ali dopolnil dokazni postopek in izvedel ustno obravnavo, mora imeti sodnik vselej pred očmi tudi storilčeve ustavne in konvencijske pravice.

9. Po določbi prvega odstavka 8. člena ZPrCP se v primeru, ko je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnika in imetnika pravice uporabe vozila, razen, če dokaže, da tega prekrška ni storil. Ko take dokaze predloži, mora sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je z njimi izkazal razumen dvom glede domnevnega dejstva. Sodišče ni dolžno izvajati vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora dokaznemu predlogu ugoditi in dokaz izvesti, če je predlagatelj z ustrezno stopnjo verjetnosti izkazal pravno relevantnost dokaza ter možnost njegove izvedbe. Vsekakor je očitno, da je dokazni predlog glede alibija že na prvi pogled odločilen. Zato je sodišče obstoj alibija, če obramba v svojem dokaznem predlogu izkaže, da je vsaj verjeten, dolžno preveriti.2

10. V obravnavanem primeru je storilec v zahtevi za sodno varstvo (list. št. 2 spisa) svoj alibi utemeljeval z navedbo, da je bil dne 19. 6. 2018 med 15.00 in 20.00 uro na objektu AA, kjer je za G., d. d. opravljal ogled delovanja bazenske tehnike, v prisotnosti v podjetju zaposlenih M. O. in B. J. Izrecno je poudaril, da lahko navedeni osebi pred sodiščem potrdita njegovo prisotnost na objektu AA v kritičnem času. Zahtevi za sodno varstvo je priložil tudi izjavo direktorja gospodarske družbe, iz katere je razvidno, da je v času med 15.00 in 20.00 uro dne 19. 6. 2018 na navedenem naslovu, skupaj z bratom, opravljal pregled delovanja bazenske tehnike. Storilec prekrška je predlagal, da sodišče zasliši direktorja gospodarske družbe T. L. ter priči M. O. in B. J., katerih naslove je v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi navedel. S temi navedbami je konkretiziral dokazne predloge za zaslišanje navedenih prič. Sodišče jih je zavrnilo z obrazložitvijo, da storilec ni izkazal razumnega dvoma v zvezi s svojo odgovornostjo lastnika vozila, s katerim je bil storjen prekršek. Sodišče je navedlo še, da storilec ni predložil „nobenega konkretnega predloga in dokaza, da je ogled delovanja bazenske tehnike trajal prav do 20.00 ure, ter ni pojasnil, kdaj, kam in na kakšen način se je vračal iz ogleda“.

11. Predlagani dokazi so že na prvi pogled bistveni za presojo storilčevih navedb o tem, da kritičnega dne v času, ko je bil storjen očitani mu prekršek, avtomobila ni vozil, zato so materialnopravni relevantni in bi jih sodišče moralo izvesti. Vrhovni državni tožilec zato v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da je sodišče storilcu kršilo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma pravico do učinkovite obrambe iz 3. alineje 29. člena Ustave, kar je po presoji Vrhovnega sodišča vplivalo na zakonitost sodbe (drugi odstavek 155. člena ZP-1).

12. Pritrditi je treba tudi trditvi zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ki je med drugim podana, če so razlogi sodbe nerazumljivi. Sodišče je namreč v 3. točki razlogov sodbe nerazumljivo in samo s seboj v nasprotju navedlo „da niti ni sporno, da je storilec s predloženimi dokazi izkazal, da je bil tega dne med 15.00 in 20.00 uro na objektu AA pri ogledu delovanja bazenske tehnike“, nato pa je nadaljevalo, da storilec ni predložil nobenega dokaza, da je „ogled delovanja bazenske tehnike trajal prav do 20.00 ure“. Takšni razlogi sodbe pomenijo, da sodišče ni podalo razumljivih argumentov za svojo odločitev v zvezi z odločilnim dejstvom - obstojem storilčevega alibija.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v ponovno odločanje (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 426. člena ZKP). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče izvesti v zahtevi za varstvo zakonitosti predlagane dokaze in ponovno presoditi, ali je pri storilcu podan ekskulpacijski razlog v smislu prvega odstavka 8. člena ZprCP-1, svojo odločitev pa bo moralo utemeljiti z razumljivimi razlogi.

1 Primerjaj na primer odločbi Up-187/13-18 z dne 7. 10. 2015 in Up-718/13-17 z dne 7. 10. 2015. 2 Enako tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah IV Ips 72/2014 z dne 21. 10. 2014 in IV Ips 6/2018 z dne 18. 4. 2018.