Jedro

Toženec kot zavezanec za plačilo preživnine na podlagi 185. člena DZ, bi se svoje obveznosti lahko razbremenil z ugovorom, da njegove premoženjske zmožnosti niso tako dobre, da bi lahko preživljal tudi svojega očeta. Pri tem ugovoru bi moral zatrjevati in dokazati, kakšno je njegovo premoženjsko stanje. Omejitev obveznosti preživninskega zavezanca je določena v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje te omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega v tožbi tudi pove, da ve le to, da je toženi edini od njegovih otrok, ki je zaposlen, ne ve pa kakšno je njegovo premoženjsko stanje in da je preživnino za toženca plačeval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo preživnine v višini 150,00 EUR mesečno na podlagi določila 185. člena Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ).

2. Odločitev sodišča z laično pritožbo izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi navaja, da je prejel samo prvi dokument, s katerim je bil obveščen, da na sodišču poteka pravda. Po telefonu je poklical sodnico, ki mu je svetovala naj počaka na dokument na katerega se bo pritožil. Dokumenta ni prejel, prejel je samo izpodbijano zamudno sodbo. Z očetom od devetega leta starosti stikov nima, oče zanj preživnine ni plačeval, do potrdila o plačilu preživnine v enkratnem znesku je prišel s prevaro. Pritožnik je zaposlen, a z minimalno plačo, s katero mora plačevati dolgove in mesečne stroške: 300,00 EUR za hrano, 150,00 EUR za stroške stanovanja, 40,00 EUR za higienske pripomočke, 37,00 EUR za mesteni avtobus in 18,00 EUR za frizerja, kar mu ostane, prispeva k plačilu najemnine. Zato mu finančne zmožnosti ne dopuščajo, da bi plačeval še prispevek k preživljanju svojega očeta.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz vročilnice, ki jo je toženi lastnoročno podpisal 27. 10. 2020 sledi, da mu je bil vročen drugopis tožbe z dne 9. 1. 2020 in poziv na odgovor (stran 53) z opozorilom, da v primeru, da na tožbo ne bo odgovoril v 30-dnevnem roku, sodišče tožbi ugodi in izda zamudno sodbo, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži sama tožeča stranka ali z dejstvi, ki so splošno znana. Izrecno je bil opozorjen, da mora na tožbo odgovoriti skladno s pozivom, tudi v primeru, če bo podal soglasje za mediacijo.

6. Lastnoročno podpisana vročilnica ustvarja izpodbojno domnevo, da je naslovnik prejel sodno pisanje, kot je navedeno v vročilnici. Tega pritožnik ne more izpodbiti s skrajno posplošeno navedbo, da dokumenta na katerega bi se lahko pritožil ni prejel. 7. Pri preizkusu zamudne sodbe je potrebno upoštevati, - da se v obrazložitvi zamudne sodbe navedejo samo razlogi, ki opravičujejo takšno sodbo (peti odstavek 324. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 318. člena ZPP), predvsem razlogi, iz katerih izhaja, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP), ter - da se sme takšna zamudna sodba izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 338. člena ZPP).

8. Pritožbeno sodišče pri preizkusu zamudne sodbe po uradni dolžnosti pazi, ali je sodišče prve stopnje v nasprotju z zakonskimi določbami izdalo zamudno sodbo in ali ima sodba pomanjkljivosti zaradi katerih je ne more preizkusiti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 7. in 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Glede na zgoraj navedeno bo pritožbeno sodišče preverilo, ali je tožeča stranka v tožbi navedla vsa potrebna dejstva, ki bi, če bi bila resnična, utemeljevala njen tožbeni zahtevek (zoper toženo stranko). V vsebinskem pogledu je namreč tožeča stranka tista, ki mora navesti dejstva, ki izhajajo iz dejanskega stanu pravne utemeljuje zahtevano pravno posledico (uveljavljeno s tožbenim zahtevkom).

10. Osnovno pravilo je, da materialno pravo pove, katera so tista pomembna dejstva, ki jih morajo stranke zatrjevati in v zvezi z njimi predlagati dokaze. S tem pravilom je povezano tudi pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu tistega, v čigar korist je določeno dejstvo, kar utemeljuje zahtevek oziroma ugovor. Družinski zakonik v 185. členu določa, da mora polnoletni otrok po svojih možnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa kot so starši dejansko preživljali njega. Polnoletnemu otroku ni potrebno preživljati tistega od staršev, ki z neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti do njega.

11. Iz tega materialnega pravila izhaja, da mora tožnik trditi, da je oče polnoletnega sina, ki razpolaga s sredstvi za preživljanje, da sam nima dovolj sredstev za življenje in da jih tudi ne more pridobiti ter, da je svojemu sinu preživnino plačeval. 12. Toženec kot zavezanec za plačilo preživnine na podlagi 185. člena Družinskega zakona, bi se svoje obveznosti lahko razbremenil z ugovorom, da njegove premoženjske zmožnosti niso tako dobre, da bi lahko preživljal tudi svojega očeta. Pri tem ugovoru bi moral zatrjevati in dokazati, kakšno je njegovo premoženjsko stanje. Omejitev obveznosti preživninskega zavezanca je določena v njegovo korist, zato je na njem tudi trditveno in dokazno breme o pravno pomembnih okoliščinah za upoštevanje te omejitve. Na tožnikovi strani tega bremena ne more biti, saj omejitev ni določena v njegovo korist, poleg tega v tožbi tudi pove, da ve le to, da je toženi edini od njegovih otrok, ki je zaposlen, ne ve pa kakšno je njegovo premoženjsko stanje in da je preživnino za toženca plačeval. 13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo dejansko stanje, ki ga je v bistvenem mogoče povzeti v naslednjem: tožnik je invalidsko upokojen in kot tak nesposoben za delo. Razen invalidske pokojnine v višini 320,00 EUR mesečno, drugih prihodkov ali premoženja nima. Njegovi mesečni stroški znašajo 450,00 EUR: najemnina, stroški stanovanja in poraba elektrike 150,00 EUR, hrana, čistila in ostali gospodinjski izdatki 150,00 EUR, zdravila 30,00 EUR, obleka in obutev 50,00 EUR, osebna higiena 20,00 EUR, zdravstveno zavarovanje 35,00 EUR, avtobus 15,00 EUR. Živi v zunajzakonski skupnosti s partnerico, ki zaradi bolezni ni zaposlena in začasno prejema denarno socialno pomoč v višini 311,00 EUR mesečno. Toženec je zaposlen in prejema plačo. 14. Glede na takšne trditve, da tožnik nima dovolj sredstev za življenje in da brez svoje krivde (starost in invalidska upokojitev) ne more pridobivati dovolj sredstev za svoje življenje, ni bilo mogoče najti podlage za zavrnitev tožbenega zahtevka. Sklicevanje pritožnika v pritožbenem postopku, da s svojo plačo ne more pokriti svojih stroškov preživljanja in da oče preživnine ni plačeval, ne pomeni nič drugega kot izpodbijanje dejanskega stanja, kar v primeru zamudne sodbe, ni dopustno.

15. Tožeča stranka je navedla vsa pravno relevantna dejstva (substancirala tožbeni zahtevek) in s tem zadostila svojemu trditvenemu bremenu. Pasivnost tožene stranke, ki na tožbo kljub pozivu in opozorilu na posledice ni odgovorila, pa je povzročila, da je potrebno dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, šteti za nesporna in resničnosti tožbenih trditev, ki jih sodišče prve stopnje povzame v dejansko podlago zamudne sodbe, s pravnimi sredstvi, ni več mogoče izpodbijati (drugi odstavek 338. člena in tretji odstavek 370. člena ZPP).

16. Tožbene navedbe o dejstvih, na katerih se opira tožbeni zahtevek se štejejo za resnične zaradi domneve o priznanju, ne pa zaradi dokazanosti. Nevložitev odgovora na tožbo, namreč vzpostavlja absolutno domnevo priznanja tožbenih trditev, na katere se opira tožbeni zahtevek. Zato so kakršnekoli pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. Ker je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

17. Izrek o stroških postopka je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasi.