Jedro

Ker gre za mladoletnega otroka, imata otroka po določbi 56. člena URS pravico do posebnega varstva. Sodišče je zato upravičeno uporabiti tudi dokaze, pridobljene z zvočnim snemanjem, brez soglasja snemane osebe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.5.2010 ugodilo predlogu tožnika in z začasno odredbo mld. hčerki pravdnih strank L.Š. in E.Š. dodelilo v začasno varstvo, vzgojo in oskrbo očetu – tožniku. Uredilo je tudi stike mld. hčerk z mamo – toženko. Odločilo je, da začasna odredba velja do pravnomočnosti sodne odločbe, izdane v pravdni zadevi in da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži izvršitve.

S sklepom z dne 2.6.2010 je izdano začasno odredbo dopolnilo tako, da je toženki naložilo takojšnjo izročitev otrok tožniku in še, da dolžnost izročitve otrok učinkuje tudi proti vsaki drugi osebi, pri kateri je otrok v času oprave izvršbe. Nadalje je odločilo, da se izvršba sklepa opravi z izrekom denarne kazni in da se toženki izreka denarna kazen v višini 700,00 EUR, če obveznosti ne bo izpolnila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru toženke in sklep o začasni odredbi z dne 12.5.2010 in z dne 2.6.2010 razveljavilo ter tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog tožeče stranke za izdajo nove začasne odredbe. Z istim sklepom je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti uredilo stike mld. L. in E. z očetom, tožnikom. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo in ugovor. O ugovoru bo odločalo prvostopenjsko sodišče, zato pritožbeno sodišče povzema le navedbe pritožbe. Tožnik vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V obrazložitvi pritožbe opozarja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na tožniku očitan sum spolne zlorabe mld. otrok, ni pa upoštevalo tožnikovega očitka o prostituciji toženke, ki je škodljiva in ogrožujoča za otroka. Za podane trditve je tožnik priložil dokaze, ki jih sodišče ni ocenilo. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kako je sodišče prišlo do zaključka, da gre v zvezi z očitano prostitucijo zgolj za ugibanja tožnika. Zaradi koristi otrok je sodišče dolžno raziskati dejansko stanje v zvezi z očitki obeh pravdnih strank. Nadalje opozarja, da je bil postopek glede pedofilije zaključen že v predkazenskem postopku. Namen začasne odredbe je zaščititi otroka. Toženka otrokoma krati pravico tudi do telefonskih stikov z očetom. Ukvarjanje toženke s prostitucijo in prisotnost ter morebitna vključenost otrok je ravno tako ogrožujoča kot očitki pedofilije, na katere je sodišče odločitev oprlo. Odločitev je tudi v nasprotju z obrazložitvijo, da je malo verjetno, da so očitki pedofilije resnični. Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker ni obrazložilo, zakaj tožnikovi očitki niso verjetni. Sodišče je tehtalo zgolj težo kaznivih dejanj, ki sta si jih stranki medsebojno očitali. Toženko vodijo finančni motivi. Opozarja, da je toženka v postopku večkrat lagala. Na nekonsistentnost njenih zgodb kaže kronologija dogodkov. Toženka je očitke med postopkom stopnjevala. Iz toženkinega ravnanja sledi, da je njen izključni namen maščevati se tožniku in ne varovanje koristi otrok.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

V zakonskih sporih in sporih iz razmerij med starši in otroki se začasne odredbe izdajajo ob upoštevanju določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) o zavarovanju nedenarnih terjatev. Sodišče izda začasno odredbo, če upnik izkaže verjetnost terjatve in da je odredba potrebna zato, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode (glej 1. in 2. odstavek 272. ZIZ). Namen tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb je začasna ureditev spornega pravnega razmerja zato, da se prepreči nasilje oz. nastanek težko nadomestljive škode. Mld. otroci so pod posebnim družbenim varstvom, zato mora sodišče v primeru, da so koristi otrok ogrožene, ukrepati tudi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem pritožbe, da sodišče prve stopnje pri izdaji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev, razen tega pa ima sklep pomanjkljivosti, ki onemogočajo njegov preizkus. Pritožba pravilno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti in oceniti dokaze, ki jih je tožeča stranka predlagala v utemeljitev trditve, da se toženka ukvarja s prostitucijo in da se ta dejavnost izvaja v stanovanju, v katerem otroka živita. Ker gre za mld. otroka, imata otroka po določbi 56. člena Ustave Republike Slovenije pravico do posebnega varstva. Sodišče je zato upravičeno uporabiti tudi dokaze, pridobljene z zvočnim snemanjem, brez soglasja snemane osebe (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Up-472/02). Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da toženka ravna v nasprotju s sklepom sodišča z dne 12.5.2010, s katerim sta bila otroka začasno dodeljena očetu, in otrokoma ne dovoljuje nobenih stikov. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje nepravilno ocenilo dejstvo, da toženka še vedno in vedno bolj poudarja sum spolne zlorabe. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati poročilo Ministrstva za notranje zadeve z dne 6.5.2010, ki je bilo na podlagi 10. odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) poslano Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kranju, namreč, da po zbranih obvestilih niso mogli utemeljiti suma, da je tožnik storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Izpodbijani sklep je bil izdan več kot dva meseca za tem, ko je bilo citirano obvestilo poslano tožilstvu, v spisu pa ni podatka, da bi tožilstvo zahtevalo dodatno zbiranje obvestil. Navedeno poročilo bi moralo sodišče upoštevati v povezavi s poročilom Centra za socialno delo o tem, da toženka na začetku postopka (3.3.2010) ni zaznala, da bi oče do hčera gojil spolna nagnjenja. Okoliščina, da toženka še vedno in vedno bolj poudarja sum spolne zlorabe, resničnosti njenih navedb ne potrjuje, pač pa kvečjemu obratno. Ob sumu spolne zlorabe otrok bi bilo edino logično takojšnje reagiranje matere. Sodišče bi moralo presoditi resničnost očitka matere tudi v povezavi z zdravniškimi potrdili, ki njenih navedb ne potrjujejo.

Pritožbeno sodišče je zaradi navedenih pomanjkljivosti izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP). Pri tem opozarja, da začasna odredba, ki je bila izdana 12.5.2010 in dopolnjena 2.10.2010, še vedno velja, saj je odločitev o razveljavitvi sklepa o začasni odredbi in zavrnitvi tožnikovega predloga razveljavljena. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče sodišče z izvedbo potrebnih dokazov in njihovo oceno na način, ki ga predpisuje 8. člen ZPP, preveriti utemeljenost očitka toženke glede spolne zlorabe in očitka tožnika glede prostitucije toženke. Razen tega bo moralo sodišče v nadaljevanju postopka ugotoviti, kakšne so stanovanjske in ekonomske razmere obeh staršev, oceniti okoliščino, da mati stikov očeta z otrokoma, kljub izdani začasni odredbi, ni omogočala (glej 106. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) ter ugotoviti druge okoliščine, ki so odločilnega pomena za presojo o dodelitvi otrok. Pritožbeno sodišče se namreč ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da odločanje z začasno odredbo o dodelitvi otrok ni potrebna. Sedanje razmere med tožnikom in toženke so tako hude in konfliktne, da je zaradi zavarovanja koristi otrok potrebno, da se o dodelitvi otrok odloči z začasno odredbo. Sedanja situacija je namreč taka, da sta hčeri pri materi, čeprav v postopku ni bilo ugotovljeno, če varstvo koristi mld. hčera to dovoljujejo.