Jedro

Tožena stranka je opustila dolžno nadzorstvo nad tožnikom, predhodno mu je zagotovila le teoretični del (ne pa tudi praktičnega dela) usposabljanja glede uporabe premičnih odrov, poleg tega je tudi dopuščala nepravilno prakso, po kateri so delavci premične odre prestavljali s preprijemanjem. Iz tega razloga je krivdno odgovorna za škodo, ki jo je tožnik o premikanju premičnega odra utrpel. Upoštevaje, da je tožnik kot izkušen delavec ravnal v nasprotju z izrecnimi navodili, kako premikati premični oder, je za škodo, ki jo je utrpel, soodgovoren v višini 40 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe (2. točka in 3. točka izreka) spremeni tako, da se tožniku prisodi še znesek 5.874,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 7. 2008 dalje do plačila, v presežku se višji tožbeni zahtevek zavrne in tako, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.153,46 EUR v 15-ih dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 201,69 EUR v 15-ih dneh, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino 13.325,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 24. 7. 2008 dalje do plačila, vse v roku 15-ih dni pod izvršbo (1. točka izreka sodbe). Višji zahtevek za 35.488,40 EUR, je zavrnilo (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 2.288,72 EUR stroškov postopka, v 15-ih dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo (2. in 3. točko izreka) se pritožuje tožnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in ponovno vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je materialnopravno napačna odločitev sodišča prve stopnje o soprispevku tožnika, kar pa je posledica zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dokaze izvedlo korektno. Trdi, da bo pravilno ugotovljeno dejansko stanje pokazalo, kako je tožena stranka v celoti odgovorna za tožniku nastalo škodo in da tožnik svojega dela na premičnih odrih ni opravljal nič drugače kot drugi delavci in da je tožena stranka takšno, sicer nepravilno delo z vidika varnosti, dopuščalo. Sodišče prve stopnje obrazlaga (stran 7), da je tožena stranka civilno odgovorna zaradi opustitve nadzora (6. alinea 19. člena ZVZD), na str. 6 pa še o opustitvi praktičnega izobraževanja. Po mnenju tožnika je civilna krivda tožene stranke obrazložena le z njeno opustitvijo nadzora. Sodišče pa bi moralo obrazložiti svoje stališče do trditev tožnika o tem, kaj je tožena stranka vedela o načinu prestavljanja premičnih odrov in bi zato morala bolj natančno povzeti izjave iz sodnega spisa, jih kritično analizirati in pojasniti neverodostojnost strank. Tako je priča A. izpovedal, kdaj je bila situacija, da je oder prestavila druga oseba, ki je bila spodaj. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo A. izjavo (str. 6 sodbe), da „so delavci delovne odre prestavljali tudi tako, da je en delavec ostal na odru, drugi pa je šel na tla in oder prestavil“. V resnici je A. izpovedal „videl sem, da so delavci prestavljali odre tudi tako, da je bil eden spodaj, drugi pa na odru“. Da bi sodišče lahko podalo kritično oceno, bi moralo vpogledati izjavo tožnika, kako sta z M. delala na odru, A. pa ju je spodaj premikal, ko je to ravno videl direktor. Bistveno analize dejstev in izjav je pojasnitev izjave A., da nihče od delavcev toženke ni hodil z odra in ga premikal in bil zaradi tega utrujen, medtem ko bi drugi delavec ostajal na odru. A. je torej govoril le o utrujenosti delavcev, ki sta delala na odru in bi se morala zaradi prestavitve spustiti z odra in se potem povzpeti nazaj, pa tega nista storila in sta se prestavila s preprijemanjem. Drugačne logične razlage ne more biti. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje razloge o sokrivdi tožnika podalo popolnoma brez ocene izpovedi tožnika, ni kritično ocenilo dela izpovedbe tožnika, da mu nihče ni rekel, da se oder tako ne sme prestavljati in tudi ni presodilo izjave priče M. in M.. Na podlagi kritične ocene pričevanj M., A. in M. ter izpovedbe tožnika nasproti brezhibnemu prikazovanju okoliščin na področju varstva pri delu s strani direktorja tožene stranke, priče H. in priče R., je sklepati kvečjemu, da je tožena stranka vedela in tolerirala protipredpisno premikanje premičnih odrov s preprijemanjem. Takšno možnost dopušča in nakazuje tudi izvedenec J.Z. v pisnem mnenju. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni zagotovila pogojev iz 24. člena ZVZD (da torej tožnik ni bil praktično usposobljen za varno delo na premičnem odru in da gre za njeno opustitev, iz sodbe pa ni videti, da bi ta opustitev vplivala na višino soprispevka tožene stranke), je razsodba o odgovornosti tožene stranke v višini 40 % in o soprispevku tožnika v višini 60 % zmotna. Sklicuje se na obstoječo sodno prakso in sicer na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 461/2002 in opr. št. II Ips 549/2008. Morebitni soprispevek tožnika je le sekundarnega pomena. Ne strinja se tudi z višino odškodnine. Meni, da obseg prestanih telesnih bolečin in neugodnosti zdravljenja po standardu pravične denarne odškodnine, terja odškodnino najmanj 20.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri oceni neugodnosti zdravljenja očitno napačno upoštevalo začasno nezmožnost za delo v trajanju od 16. 8. 2005 do 30. 1. 2008. Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pravična denarna odškodnina najmanj 20.000,00 EUR, ker je invalid III. kategorije, ni več zmožen opravljati svojega dela. Tudi tožnikov primarni in nato sekundarni strah je po pravnem standardu pravične denarne odškodnine zanesljivo dosegel vtoževanih 2.500,00 EUR. Ob spremembi sodbe predlaga, da pritožbeno sodišče pravdne stroške prisodi glede na kriterij uspeha v pravdi, pri tem pa naj upošteva tudi novejšo sodno prakso v odškodninskih pravdah glede odmere stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za nesrečo pri delu.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta tožnik in tožena stranka deljeno odgovorna za škodni dogodek in sicer je krivdna odgovornost tožene stranke kot delodajalca, ki je dolžan skrbeti za varno organizacijo dela v višini 40 %. Soprispevek tožnika je ocenilo na 60 %, ker je tožnik ravnal v nasprotju z izrecno določbo, da na odru ob prestavljanju ne sme biti ne ljudi, ne stvari ter je prestavljal oder s preprijemanjem. Tožniku je ob upoštevanju sokrivde prisodilo odškodnino v višini 13.325,60 EUR.

Pritožbeno sodišče se v pretežnem delu strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Ni sporno, da se je tožnik 14. 8. 2005 poškodoval pri opravljanju svojega dela monter vodovodnih in ogrevalnih naprav, ko je s sodelavcem A.M. opravljal zaključna varilska dela pri spajanju cevi na višini cca. 370 cm. Do nezgode je prišlo, ko sta pomični delovni oder, ki je bil sestavljen v skladu s predpisi, na drugo lokacijo premikala s povlačevanjem, oziroma t.i. preprijemanjem za cevi. Ob takem premiku sta iznenada zapeljala pomični oder z enim kolesom v odprt jašek, zato se je oder skupaj z delavcema prevrnil na bok. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke (131. člen Obligacijskega zakonika - OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in ob uporabi določbe 171. člena OZ zaključilo, da je tožnik v večji meri sam odgovoren in mu je naložilo prispevek v višini 60 %, toženi stranki pa 40 %. Pri tem je ugotovilo, da tožena stranka ni v celoti upoštevala določbe 24. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD – Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji). V primeru izvajanja usposabljanja v letu 2004 je bilo usposabljanje glede uporabe premičnih delovnih odrov izvršeno le v teoretičnem delu, ne pa tudi praktično. Gre za njeno opustitev. Zagotavljanje varnosti zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, je urejeno v Uredbi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (v nadaljevanju: Uredba – Ur. l. RS, št. 83/2005). V prilogi IV Uredbe so določene dodatne zahteve pri uporabi premičnih odrov, med drugim tudi, da se smejo na premični oder delavci povzeti in izvajati delo samo, ko je oder zavarovan pred premikom in da med premikanjem na odru ne sme biti ljudi, niti materiala ali delovne opreme.

Tožnik v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje svoj zaključek o odgovornosti tožene stranke utemeljilo le na opustitvi nadzora, v smislu določbe 6. alinee 19. člena ZVZD (strokovni delavec opravlja notranji nadzor nad izvajanjem ukrepov za varno delo), dodatno pa še glede opustitve praktičnega izobraževanja. O toleriranju nedopustne prakse s strani tožene stranke pri prestavljanju premičnih odrov, sodišče prve stopnje ne obrazloži svojega stališča. Pritožbeno sodišče v zvezi z navedenimi pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede navedenega zavzelo stališče, saj gre glede na okoliščine primera dejansko za opustitev dolžnega nadzora nad delom, kar pomeni, da je tožena stranka dejansko tolerirala nedopustno prakso. Organizacija delovnega postopka je v rokah delodajalca. Ta mora primarno poskrbeti, da delo poteka varno. Dolžnost delavca pa je, da tudi sam prispeva k varnemu delu. Delodajalec je soodgovoren za nesrečo in v zvezi s tem za škodo, ki jo je utrpel delavec pri delu, če je zanemaril nadzor nad delom delavca, čeprav je bil ta usposobljen za varno delo. Vendar pa je soodgovornost delodajalca večja, ker je on nosilec dejavnosti in tako tisti, ki mora zagotoviti varno delo (24. člen ZVZD). Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pri tehtanju stopnje krivde enega in drugega glede na ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabilo določbo 171. člena OZ, ki ureja deljeno odgovornost. Res je, da je tožnik kot izkušen delavec s tem, ko je premični oder prestavljal s preprijemanjem, prevzel tveganje škodljive posledice. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je štelo, da kršitev tožnika ni neznatna, vendar pa je premalo upoštevalo delavčevo „podrejenost“ pri toženi stranki, ob ugotovitvi, da se je delo opravljalo tudi v nedeljo (ko se je zgodila nesreča) in da so delavci morali delati hitro. Ker je odgovornost delodajalca strožja, je po mnenju pritožbenega sodišča glede na vse okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje pravilno šteti, da je odgovornost tožene stranke 60 % in tožnika 40 %. Opisano spremenjeno odločitev glede temelja odškodninske odgovornosti je bilo potrebno zato upoštevati, pri na prvi stopnji, sicer pravilno odmerjeni odškodnini iz naslova nepremoženjske škode.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine po posameznih postavkah nepremoženjske škode odmerilo prenizko.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel izpad desne nadlahtnice, delno okvaro tetive supraspinatoza in odlom velikega tuberkla desno. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dokaze, ovrednotilo izvedensko mnenje in objektiviziralo tožnikovo izpovedbo. Pravilno je zaključilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo skoraj celotno obdobje od 16. 8. 2008 do 30. 1. 2008, da je v tem času utrpel štiri dni hude bolečine, štiri dni občasno hude bolečine, srednje močne bolečine so trajale tri tedne, 14 dni je jemal analgetike, blage bolečine je trpel ves čas zdravljenja in zato je odškodnina v višini 15.000,00 EUR, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje primerna in v skladu z določbo 179. člena OZ. Kot denarno satisfakcijo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje tožniku, od zahtevanih 22.000,00 EUR, prisodilo 16.000,00 EUR, kar tožnik graja kot prenizko odškodnino. Sodišče prve stopnje je ob odmeri pravilno upoštevalo, da tožnik ni več sposoben za delo, zaradi posledic nesreče je invalid III. kategorije in delovno razmerje pri toženi stranki mu je prenehalo. Ob upoštevanju obsega življenjskih omejitev (obrazložitev prvostopne sodbe na str. 8 in 9), zaradi katerih tožnik duševno trpi, je sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča, prisodilo povsem primerno odškodnino. Tudi odškodnina za strah v višini 1.000,00 EUR od zahtevanih 2.500,00 EUR, je primerna. Pritožbeno zatrjevanje o daljšem trajanju primarnega in predvsem sekundarnega strahu, ni utemeljeno, saj ne izhaja iz mnenja izvedenca in izpovedi tožnika.

Po vsem obrazloženem je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku po vseh postavkah nepremoženjske škode skupaj odmerilo pravično denarno odškodnino v višini 32.000,00 EUR. Ker pa po spremembi sodbe sodišča prve stopnje soprispevek tožnika k nastanku škode znaša 40 % (in ne na prvi stopnji določenih 60 %), obveznost tožene stranke iz naslova nepremoženjske škode znaša 19.200,00 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožniku plačati še nadaljnjih 5.874,40 EUR odškodnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tako kot izhaja iz izreka sodbe.

Ker je tožnik uspel z višjim zahtevkom, je pritožbeno sodišče upoštevalo uspeh tožnika (70 %). Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov postopka, kot jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje v višini 5.274,42 EUR, 70 % uspeh znaša 3.692,09 EUR. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov v višini 5.128,78 EUR, 30 % uspeh znaša 1.538,63 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 2.153,46 EUR stroškov postopka. Ob pravilni uporabi določbe člena 154 in 155 ZPP je pritožbeno sodišče delno spremenilo izrek o stroških postopka, kot izhaja iz izreka sodbe. Pritožbeni očitki o tem, da je sodišče prve stopnje glede na novejšo sodno prakso napačno odmerilo stroške postopka in da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati uspeh glede na temelj in glede na višino, so neutemeljeni, saj je uspeh enoten, Odvetniška tarifa pa tudi priznava stroške glede na uspeh glede višine zahtevka.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel (16 %), mu je pritožbeno sodišče prisodilo tudi pritožbene stroške. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov pritožbenega postopka: za pritožbo 1000 točk, 20 % DDV in takso za pritožbo (709,77 EUR). Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke, 20 % DDV in takse za pritožbo, znašajo pritožbeni stroški 1.260,57 EUR. Glede na uspeh s pritožbo je tožnik upravičen do 201,69 EUR pritožbenih stroškov.