Jedro

Tožnika sta pri ponovni prošnji za azil navedla nov oziroma drug razlog, to je zaradi vere, vendar tega nista z ničemer niti obrazložila, niti pojasnila. Prav tako tudi nista navedla nobenih dogodkov oziroma okoliščin v zvezi s tem razlogom. Tožnika tudi nista razumno obrazložila, zakaj tega razloga verske narave nista navedla že v prvem azilnem postopku in tega ne pojasnjujeta niti v tožbi oziroma v pripravljalnem spisu. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da opustitev navedbe tega razloga v prvem azilnem postopku (različni veri obeh tožnikov) ni mogoče pripisati upravičenim razlogom na strani tožnikov, zato je pravilno upoštevala odločbo Ustavnega sodišča RS in tudi pravilno odločila na podlagi 41. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) v zvezi s 1. odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep z dne 19.11.2007. S tem sklepom je tožena stranka zavrgla ponovni prošnji tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, pri čemer je svojo odločitev oprla na 41. člen ZAzil, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje in tožene stranke, oprla pa se je tudi na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-238/06 z dne 7.12.2006. Tožena stranka je v sklepu ugotovila, da se dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana prva odločba, ni spremenilo. Menila je, da je pri vložitvi ponovne prošnje dokazno breme na strani tožnikov, ki pa nista priložila nobenega dokaza, da so se zanju po izdaji prejšnje odločbe okoliščine bistveno spremenile. Ugotovila je, da sta kot novo okoliščino tožnika navedla povsem nov razlog verske narave, ki naj bi obstajal že pred uvedbo prvega azilnega postopka, vendar tega nista podkrepila z dokazi, niti nista prepričljivo in razumno obrazložila, zakaj tega nista navedla že v prvem postopku. Tožena stranka je tudi navedla, da ne more slediti izjavam tožnikov, da so se okoliščine bistveno spremenile in da sta tožnika v ponovnem postopku na verodostojen način utemeljila bistveno drugačne okoliščine od prvotnega postopka, ki jih iz upravičenih razlogov ne bi mogla navesti že v prejšnjem postopku.

S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje navedlo, da iz upravnih spisov in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da sta tožnika vložila ponovno prošnjo za azil, ki jo je tožena stranka obravnavala na podlagi 1. odstavka 41. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-238/06 z dne 7.12.2006 (Uradni list RS, št. 134/2006), ki je določilo, da mora tožena stranka do odprave neskladja, ki ga je Ustavno sodišče RS ugotovilo v zvezi s 1. odstavkom 41. člena ZAzil, pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala še pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta tožnika v ponovni prošnji za azil z dne 23.10.2007 navedla, da je tožnik musliman, tožnica pa katoličanka in da zaradi verskega razloga tožničina družina tožnika ne mara, tožnik pa je povedal, da ga hočejo ubiti. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da je tožena stranka svojo odločitev v izpodbijanem sklepu oprla na dejstvo, da tožnika nista k svoji izjavi predložila nobenih dokazov, da so se zanju po izdaji prejšnje odločbe tožene stranke okoliščine bistveno spremenile. Tožnika pri podaji ponovne prošnje za azil tudi nista pojasnila, zakaj sta v prvi prošnji za azil navedla druge razloge, zaradi katerih sta zapustila izvorno državo, tožnica pa pri prvi prošnji za azil tudi ni navedla, da je katoliške vere, ampak je povedala, da je muslimanske vere, pri podaji druge prošnje pa tudi ni obrazložila in pojasnila, zakaj tega ni navedla že v prejšnji prošnji zakaj je navedla v prvi prošnji, da je muslimanske vere. Tožnika pa v tožbi tudi ne pojasnjujeta in ne obrazlagata, zakaj preganjanja zaradi vere nista navedla že pri podaji prve prošnje za azil. Vztrajata le pri tem, da sta navedla nove okoliščine in da zaradi tega tožena stranka ne bi smela njune prošnje zavreči. Po presoji sodišča prve stopnje je odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu pravilna. Sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka upoštevala, kako mora oceniti spremenjene okoliščine, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, kot je to določilo Ustavno sodišče RS. Sodišče prve stopnje se zato strinja z oceno tožene stranke, da, ker sta tožnika navedla pri ponovni prošnji za azil nov oziroma drug razlog, to je zaradi vere, tega nista z ničemer niti obrazložila, niti pojasnila. Prav tako tudi nista navedla nobenih dogodkov oziroma okoliščin v zvezi s tem razlogom. Sodišče prve stopnje se strinja tudi z oceno tožene stranke, da tožnika nista razumno obrazložila, zakaj tega razloga verske narave nista navedla že v prvem azilnem postopku in tega ne pojasnjujeta niti v tožbi oziroma v pripravljalnem spisu. Zato se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke v izpodbijanem sklepu. Tožnika svojo ponovno prošnjo za azil opirata na dejstva, ki so nastala pred izdajo predhodne odločbe tožene stranke, česar pa tožnika v tožbi tudi ne izpodbijata. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka zaradi tega pravilno sklepala, da opustitev navedbe tega razloga ni mogoče pripisati upravičenim razlogom na strani tožnikov in je zato pravilno upoštevala odločbo Ustavnega sodišča RS, kot tudi pravilno odločila na podlagi 41. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi s predlogom tožnikov, da se ju zasliši oziroma da se opravi glavna obravnava, ugotovilo, da tožnika nista navedla, v čem bi se njuno zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njune izjave v prošnji za azil, prav tako pa v tožbi ne navajata nobenih okoliščin, dogodkov ali podrobnosti, zaradi katerih bi bilo potrebno njuno zaslišanje, kar bi pomembno vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje zato ocenjuje, da s tem predlogom tožnika nista utemeljila obstoja pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti. Pri svoji odločitvi je sodišče prve stopnje tudi sledilo mnenju Ustavnega sodišča RS glede razpisovanja glavnih obravnav v upravnih sporih (na primer: št. Up 422/2003 in Up 1055/2005).

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožnika ponavljata tožbene navedbe ter še dodajata:V prvotnem postopku sta tudi navajala, da so jima grozili njuni sorodniki, da ju bodo ubili, saj sta se poročila kljub različnima verama, ki jima pripadata, vendar tožena stranka tega ni zabeležila. Lahko pa bi to dokazala, če bi ju sodišče prve stopnje zaslišalo. Ker pa sodišče prve stopnje tega ni storilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Z njunim zaslišanjem bi se sodišče prve stopnje tudi prepričalo, da je njuna prošnja za azil utemeljena, saj sta po tem, ko bi se morala vrniti nazaj v izvorno državo, po telefonu izvedela od prijateljev, da ju še vedno išče Osvobodilna vojska Kosova (OVK) in sorodniki, ki jima grozijo s smrtjo, če se bosta vrnila. Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tožena stranka v izpodbijanem sklepu upoštevala, kako mora oceniti spremenjene okoliščine, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, kot je to določilo Ustavno sodišče RS. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da, ker sta tožnika navedla pri ponovni prošnji za azil nov oziroma drug razlog, to je grožnje sorodnikov s smrtjo zaradi njune različne vere, tega nista z ničemer niti obrazložila, niti pojasnila. Prav tako, kot izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, tudi nista navedla nobenih dogodkov oziroma okoliščin v zvezi s tem razlogom. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z oceno tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da nista razumno obrazložila, zakaj tega razloga verske narave nista navedla že v prvem azilnem postopku, česar ne pojasnjujeta niti v tožbi zoper izpodbijani sklep oziroma pripravljalnem spisu pred sodiščem prve stopnje, niti sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Zato se tudi pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo tožene stranke. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnika svojo ponovno prošnjo za azil opirata na dejstva, ki so nastala pred izdajo predhodne odločbe tožene stranke, česar tožnika v tožbi in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo tudi ne izpodbijata. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno sklepala, da opustitev navedbe tega razloga v prvem azilnem postopku (različni veri obeh tožnikov) ni mogoče pripisati upravičenim razlogom na strani tožnikov, zato je pravilno upoštevala odločbo Ustavnega sodišča RS in tudi pravilno odločila na podlagi 41. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je dalo tudi pravilne razloge, zakaj ni opravilo glavne obravnave, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja. Tožnika namreč niti v tožbi, niti v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ne navajata nobenih okoliščin, dogodkov ali podrobnosti, zaradi katerih bi bilo potrebno njuno zaslišanje, kar bi pomembno vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da s predlogom, da se opravi glavna obravnava in tožnika zasliši, tožnika nista utemeljila obstoja pravne relevantnosti predlaganega dokaza s potrebno stopnjo verjetnosti.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlog, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.