Jedro

Tožnik bi moral izkazati stopnjo bolečin in njihovo trajanje, ki skladno s sodno prakso opravičujejo določitev odškodnine zaradi kaznivega dejanja razžalitve dobrega imena in časti, da bi organ lahko štel, da je verjetno dokazal, da mu je bila zaradi storitve kaznivega dejanja povzročena nepremoženjska škoda kot pravno priznana škoda. Tožnik pa je pri dokazovanju le-te ostal zgolj v fazi opisovanja, kot je pravilno opredelil organ za BPP njegova zatrjevanja, kar pa za standard, ki izhaja iz 1. alineje 8. člena ZBPP ne zadošča. Ker tožnik ni izkazal posebnega pogoja za dodelitev BPP, ki se za kazenski postopek v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji zahteva, je organ za BPP njegovo prošnjo lahko že iz tega razloga zavrnil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 26. 6. 2014, za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči prve in druge stopnje v kazenskem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. V K 26908/2014 ter kot oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka, ker prosilec skladno s 1. alinejo 8. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) ni verjetno dokazal, da bi mu zaradi storitve kaznivih dejanj, ki jih vtožuje z zasebno tožbo zoper obdolženo A.A., razžalitev, obrekovanje, žaljiva obdolžitev, nastala pravno priznana škoda.

Tožnik v tožbi uvodoma opisuje pravdno zadevo III P 427/2013, ki je tekla med njim in A.A., iz katere poteka naj bi izhajalo, da je A.A. storila zoper tožnika različna kazniva dejanja, po obtožnem predlogu tožnika z dne 20. 3. 2015. V zvezi s škodo navaja, da se ne strinja s pravno razlago toženke. Odškodnina je nastala, najmanj v obliki nepremoženjske škode zaradi žaljivih izpadov v odgovoru na tožbo. Predlaga tudi, da sodišče oceni ustavnost 1. alineje 8. člena ZBPP. Pravica do dostojanstva je ustavna pravica, če pa ni mogoče odobriti brezplačne pravne pomoči za njeno zaščito, bi to pomenilo kršenje ustavne pravice tožnika v kazenskem postopku, ker ne bi imel možnosti izvajanja dokazov. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev tožnikove prošnje za kazenski postopek, v katerem nastopa tožnik kot zasebni tožilec zoper obdolženo A.A., zaradi kaznivih dejanj, ki izhajajo iz obtožnega predloga.

Ni sporno v zadevi, da tožnik A.A. kot zasebni tožilec očita kazniva dejanja, ki so našteta v 1. alineji 8. člena ZBPP. Po tej določbi se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne odobri v primeru kaznivih dejanj razžalitve, obrekovanja, žaljive obdolžitve in opravljanja, razen če oškodovanec verjetno dokaže, da mu je bila zaradi storitve takih dejanj povzročena pravno priznana škoda.

Sodišče se v sodbi do ugovorov, ki se nanašajo na dejansko stanje storitve kaznivih dejanj ne opredeljuje, ker navedeno v zadevi ni relevantno. Relevanten je zgolj ugovor v zvezi s pravno relevantno škodo, ker kolikor prosilec za brezplačno pravno pomoč verjetno izkaže (v postopku dodelitve BPP), da mu je bila zaradi storitve dejanj povzročena pravno priznana škoda, je upravičen do dodelitve BPP (ob ostalih v ZBPP določenih pogojih), tudi v primeru v 1. alineji 8. člena ZBPP naštetih kaznivih dejanj.

Že toženka je tožniku pojasnila, da pravno priznano škodo definira 132. člen Obligacijskega zakonika – OZ (pravno priznana škoda je zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu ter okrnitev ugleda pravne osebe (nepremoženjska škoda). V tem okviru bi moral tožnik izkazati povzročitev naštetih (oziroma ene) oblik pravno priznane premoženjske škode. Po načelih odškodninskega prava lahko vsak zahteva povračilo povzročene škode ob izpolnjenih pogojih odškodninskega delikta: - da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja; - da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode; - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem; - da je škoda sploh nastala. V skladu z navedenim bi moral tožnik v prošnji za BPP izkazati nastanek odškodninskega delikta. Na poziv, da obrazloži verjeten nastanek pravno priznane škode zaradi storitve kaznivih dejanj, je tožnik navedel, da zahteva 50.000,00 EUR, kar tudi po mnenju sodišča, ob opisnem navajanju občutkov prizadetosti, užaljenosti, ne zadošča standardu verjetno izkazanega nastanka pravno priznane škode.

V tožbi tožnik v zvezi s škodo navaja, da je odškodnina nastala, najmanj v obliki nepremoženjske škode zaradi žaljivih izpadov v odgovoru na tožbo. Nepremoženjsko škodo opredeljuje prvi odstavek 179. člena OZ (za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni). V skladu z navedeno določbo bi moral tožnik izkazati stopnjo bolečin in njihovo trajanje, ki skladno s sodno prakso opravičujejo določitev odškodnine zaradi kaznivega dejanja razžalitve dobrega imena in časti, da bi organ lahko štel, da je verjetno dokazal, da mu je bila zaradi storitve kaznivega dejanja povzročena nepremoženjska škoda kot pravno priznana škoda. Tožnik pa je pri dokazovanju le-te ostal zgolj v fazi opisovanja, kot je pravilno opredelila toženka njegova zatrjevanja, kar pa za standard, ki izhaja iz 1. alineje 8. člena ZBPP ne zadošča. Ker tožnik ni izkazal posebnega pogoja za dodelitev BPP, ki se za kazenski postopek v zvezi z očitanimi kaznivimi dejanji A.A. zahteva, je toženka njegovo prošnjo lahko že iz tega razloga zavrnila.

Tožnik ugovarja neustavnosti določbe 1. alineje 8. člena ZBPP. Navaja, da je pravica do dostojanstva ustavna pravica, če pa ni mogoče odobriti brezplačne pravne pomoči za njeno varovanje, bi to pomenilo kršenje ustavnih pravic tožnika v kazenskem postopku. V zvezi s tem sodišče odgovarja, da pravica dobiti brezplačno pravno pomoč ni ustavna pravica, zato je imel zakonodajalec pravico (tudi iz proračunskih razlogov), da s tehtanjem opredeli minorne postopke, za katere BPP ne bo predvidena. Za primere navedenih kaznivih dejanj v 1. alineji 8. člena ZBPP pa je dodelitev BPP dopustil ob izpolnitvi pogoja, torej varovanje pravice do dostojanstva ni izključeno iz sistema dodelitve BPP. Da tožnik ni izkazal posebnega pogoja iz te alineje, pa ni stvar neustavnosti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.