Jedro

Tožnica bi morala obrazložiti, na podlagi česa in na kakšen način je prišla do višine vtoževanega zneska in tudi dokazati in obrazložiti višino zatrjevane škode. Vložitev velikega števila listin še ne pomeni dokazila o višini vtoževanega zneska, niti ni sodišče, če tožnica v svojih trditvah ne opredeli višine terjatve, dolžno pregledovati in kontrolirati vsako listino posebej, kot zmotno meni tožnica v pritožbi, saj sodišče ni knjigovodska služba in računski servis.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

2. Toženka sama trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 19.836,18 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi. V posledici take odločitve je tožnici naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženki v znesku 3.244,86 EUR z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper tako sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da stroškovno ugodi tožbenemu zahtevku; podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožnica navaja, da sodišče ni upoštevalo dokaznega bremena, ki ga potem, ko je škoda ugotovljena, nosi tožena stranka in je s tem sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Ne drži obrazložitev, da tožnica ni dokazala konkretnega protipravnega ravnanja toženke glede na dokazne listine, ki jih je vložila v spis in se tožnica pri tem sklicuje na predložene račune in ti računi kažejo, da si je toženka prisvojila razliko iz blagajne. Samo toženka je vedela, katerih računov ne bo evidentirala, oziroma samo delno in koliko razlike bo ustvarila glede na dejansko prodajo. Toženka je dolžna povrniti tisti del škode, ki jo je povzročila in jo je mogoče izračunati iz dokumentacije, ki je v spisu. Odgovornost toženke za materialno škodo je podana tudi zato, ker je toženka omogočala ostalim prodajalcem izpisovanje ročnih računov, saj je bila kot poslovodkinja za organizacijo poslovanja in nadzor. Sodišče odgovornost za pisanje računov neupravičeno pripisuje tožnici ali M. V.. Izpovedi prič L., I. D. in Š. so neverodostojne, saj je tožnica pri njih ugotovila enake nepravilnosti kot pri toženki. Toženka kot poslovodkinja odgovarja tudi za njih. Tožnica je vedela za izdajanje ročnih računov le za primere izpada električne energije ali računalniških težav, ne pa tudi v ostalih primerih. Toženka bi morala te račune vnesti v elektronsko blagajno. Toženka je po razkritju dejanja podpisala odpoved delovnega razmerja in izjavo za odgovornost in kritje primanjkljaja, zavedajoč se svoje krivde, da bi se izognila kazenski prijavi, pri čemer ji V. ni grozil. Izvedeniško mnenje izvedenca finančne stroke ne potrjuje toženkinih pavšalnih navedb, temveč potrjuje tožničine trditve.

Toženka je odgovorila na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za zahtevek, ki ga uveljavlja tožnica, so določila pogodbe o odstopu terjatve, s katero je T. d.o.o. cedirala tožnici terjatev iz naslova materialne škode, ki jo je povzročila kot poslovodkinja v prodajalni K., katere višina pa ni bila ugotovljena, kot izhaja iz cesijske pogodbe in obveze toženke, da bo povrnila škodo za nastali manjko v trgovini K. (priloga A4). Odškodninska odgovornost toženke temelji na določbah čl. 182 Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določa, da je dolžan delavec povrniti škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom, namenoma ali iz hude malomarnosti, povzroči delodajalcu v zvezi s cesijsko pogodbo in ne splošne določbe OZ o krivdni odgovornosti (čl. 131 OZ), na katere je oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje. Dokazno breme o višini škode, ki jo vtožuje tožnica, je na njej. Tožnica višino škode, ki jo vtožuje, ni dokazala. Sodišče prve stopnje je z namenom ugotavljanja višine škode postavilo izvedenca T. H., ki v svojem mnenju, dopolnitvah in zaslišanju, na podlagi predložene dokumentacije in nezakonitega poslovanja, ki se je opravljalo z vednostjo in po navodilih direktorja in lastnika družbe T. d.o.o. M. J. in kasneje tožnice ni mogel ugotoviti višine škode, ki naj bi nastala zaradi toženkinega ravnanja. Nikakršne podlage ni, da bi sodišče ugotavljalo škodo po prostem preudarku (prvi odstavek čl. 216 ZPP), temveč v konkretnem primeru veljajo pravila o dokaznem bremenu. Tožnica bi morala obrazložiti, na podlagi česa in na kakšen način je prišla do višine vtoževanega zneska in tudi dokazati in obrazložiti višino zatrjevane škode. Vložitev velikega števila listin še ne pomeni dokazila o višini vtoževanega zneska, niti ni sodišče, če tožnica v svojih trditvah ne opredeli višine terjatve, dolžno pregledovati in kontrolirati vsako listino posebej, kot zmotno meni tožnica v pritožbi, saj sodišče ni knjigovodska služba in računski servis. Višine škode, ki jo vtožuje tožnica, kot že omenjeno zaradi „domačega“ in nezakonitega poslovanja in pomanjkljive dokumentacije, ni mogel ugotoviti niti izvedenec in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj tožnica ni dokazala njegove višine.

Glede na navedeno je bilo pritožbo tožnice potrebno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (čl. 353 ZPP).

Tožena stranka z odgovorom na pritožbo z ničemer ni prispevala k razjasnitvi stvari in mora v posledici tega sama trpeti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem. Tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165/1 v zvezi s čl. 154 in 155/2 ZPP.