Jedro

Ugotavljanje vseh dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari in odločitev v postopku pridobitve azila, toženi stranki (upravnemu organu) ne narekuje dejanski stan, ki izhaja iz določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil (če iz prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena), saj v takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1927/2002-7 z dne 30.10.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano 1. točko izreka je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 27.9.2002. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njegovo vlogo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni po pravnomočno končanem azilnem postopku. Z 2. točko izreka je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi k 1. točki izreka sodišče prve stopnje ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna ter izdana po pravilnem postopku. Poleg tega je, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge, na katere se sodišče prve stopnje, v izogib ponavljanju, v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS). Sodišče prve stopnje se sklicuje na določbe 48. člena Ustave RS, 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 61/99, 113/2000 in 124/200-ZAzil) ter na razlog, ki ga določa 1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil, na podlagi katere pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Sodišče prve stopnje meni, da se za zavajanje oziroma zlorabo postopka med drugim šteje, če prosilec lažno predstavi razloge, s katerimi utemeljuje prošnjo za azil oziroma vloži prošnjo z namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, ki je določen v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Zavrnitev prošnje za azil na tej zakonski podlagi ni vezana le na primere, ko že iz same prošnje za azil izhaja, da je očitno neutemeljena, ampak lahko pristojni organ sprejme odločitev tudi potem, ko je že zaslišal prosilca za azil oziroma ugotovil posamezna dejstva, pa iz ugotovljenih dejstev izhaja, da prosilec za azil postopek zlorablja oziroma njegova prošnja temelji na očitnem zavajanju. V takem primeru, po mnenju sodišča prve stopnje, pristojnem organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ampak lahko zavrnitev prošnje za azil opre na ugotovitev obstoja razloga, ki je določen v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po ugotovitvi, da se tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval razloge za pridobitev azila v prošnji z dne 16.7.2001 in 20.2.2002 ter na zaslišanju dne 23.9.2002, med seboj bistveno razlikujejo in si celo nasprotujejo, je, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka utemeljeno sklepala, da so podani pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za pridobitev azila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Tožnikove navedbe so, po mnenju sodišča prve stopnje, neverodostojne glede datuma njegovega rojstva, načina izgube oziroma uničenja dokumentov, posedovanja vozniškega dovoljenja, višine kazni, ki naj bi mu bila izrečena zaradi dezerterstva, dolžine prestane kazni oziroma pobega pred izvršitvijo zaporne kazni, kraja v Srbiji, iz katerega je pobegnil v Slovenijo in tudi glede datuma smrti njegovih staršev v mesecu marcu 1996. leta, saj se ta datum ne ujema s pretekom 18 mesečne zaporne kazni, ki naj bi bila v letu 1994 izrečena tožnikovemu očetu. Protislovne izjave, tudi po presoji sodišča prve stopnje, kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek. Po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje na podlagi 1. elinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, po mnenju sodišča prve stopnje, tožena stranka ni bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb, kot npr. glede dejanske udeležbe njegovega očeta v vojni na Hrvaškem oziroma o položaju oseb hrvaške narodnosti, ki so bile mobilizirane v Jugoslovansko vojsko. Prav tako ni bila dolžna ugotavljati pogojev za podelitev humanitarnega azila (kot to v tožbi navaja tožnik), ki ga tožnik v postopku niti ni uveljavljal. Tožnik v tožbi ne izpodbija ugotovitev tožene stranke, da je protislovno predstavil razloge in način pobega iz matične države. Tožnikovi ugovori se nanašajo na ugotovitev tožene stranke o razmerah v zaporu Zabela in na njen odklonilen odnos do dogodkov, ki naj bi ga prisilili, da je zapustil matično državo. Po mnenju sodišča prve stopnje lahko tožena stranka ogroženost prosilca za azil ugotovi le na podlagi navedb prosilca za azil, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v prosilčevi matični državi. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz tožnikovih izjav niti ni jasno, ali je prestajal zaporno kazen, ki naj bi mu bila izrečena zaradi dezerterstva, saj iz njegovih navedb tudi izhaja, da se je prestajanju kazni izognil s pobegom iz države.

Tožnik je, po mnenju sodišča prve stopnje, neverodostojno in protislovno predstavil razloge za azil, tožena stranka pa je lahko okoliščine, ki jih v tožbi navaja tožnik, obravnavala le v okviru vseh njegovih izjav, ki pa so v bistvenem delu neprepričljive in protislovne.

Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v prošnji za azil ter da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (36. člen ZAzil).

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in da temelji na zakonu. Zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožnik v pritožbi v glavnem ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Pristojni organi niso v zadostni meri raziskali okoliščin glede morebitne namerne zlorabe postopka in niso ugotovili, zakaj je prišlo do kontradiktornih izjav in kaj je resnično dejansko stanje, niti kaj bi njegova vrnitev pomenila za njegovo osebno varnost, niti niso v zadostni meri raziskali informacij o izvorni državi in kategoriji ogroženih oseb. Tožena stranka ni ugotavljala individualnih okoliščin njegove ogroženosti, ampak je celoten postopek omejila na test kredibilnosti. Tožena stranka zgolj ponavlja oziroma povzema njegove izjave, podane na zaslišanju, ne da bi pri tem sprejela dokazno oceno. Postopek je vodila kot test kredibilnosti, ne da bi presojala utemeljene razloge za verjetnost, da bo ob vrnitvi v matično državo izpostavljen resničnemu tveganju v zvezi z ogroženostjo življenja, fizične in psihične integritete oziroma glede slabega, nehumanega in ponižujočega ravnanja. Zaradi tega je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Po izpodbijani odločbi tožene stranke mora po pravnomočno končanem azilnem postopku zapustiti Republiko Slovenijo. Njegova vrnitev bi, glede na vse pojasnjeno, pomenila resno grožnjo osebni varnosti, kar predstavlja kršitev temeljnih človekovih pravic oziroma načela nevračanja (non-refoulement). Slednje je varovano z Ustavo Republike Slovenije, 51. členom Zakona o tujcih, 33. členom Ženevske konvencije o statusu beguncev, 7. členom Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah, 3. členom Konvencije proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Vse navedene konvencije, ki jih je Slovenija ratificirala in se v skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije uporabljajo v njenem notranjem pravu neposredno, varujejo osebo pred vračanjem v državo, ker obstoji realna možnost, da bo izpostavljena mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnavnju ali kaznovanju oziroma pred izgonom na ozemlje, na katerem bi bila njeno življenje in svoboda ogrožena zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti neki določeni družbeni skupini ali prepričanju. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti. Evropska konvencija o človekovih pravicah se namreč nanaša na vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju države podpisnice, država pa mora v tej konvenciji zagotovljene pravice in svoboščine omogočiti vsakomu, ki se nahaja na njenem ozemlju (1. člen te konvencije).

Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo oziroma jo spremeni tako, da odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke in ugodi njegovemu predlogu za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po 2. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna osebi, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja nahaja izven države prebivališča in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil se azil prizna iz humanitarnih razlogov, če je podan utemeljen strah pred mučenjem oziroma nečloveškim ravnanjen ali kaznovanjem ali drugačnim nehumanim ravnanjem v primeru vrnitve v matično državo. V 6. členu pa ZAzil ureja prepoved prisilne odstranitve ali vračanja osebe v državo, kjer bi bilo njeno življenje ali svoboda ogrožena, ali v državo, v kateri bi bila lahko izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Za priznanje azila mora biti izkazan utemeljen strah pred preganjanjem iz že navedenih razlogov, za uporabo načela prepovedi prisilne odstranitve ali vračanja pa okoliščine, ki kažejo na ogroženost življenja ali svobode osebe v primeru vrnitve.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, se v azilnem postopku ugotavlja subjektivna in objektivna ogroženost prosilca, pri čemer je tudi od prosilčevih navedb odvisno, katere okoliščine so pomembne za odločitev. Po 3. odstavku 29. člena ZAzil mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem oziroma nasprotujejo njegovi prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Pristojnemu organu mora podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev razlogov, na katere se v svoji vlogi sklicuje, če ni dokazov. Ker po podatkih upravnih spisov tožnik ni predložil dokazov za svoje navedbe, bi za izkazanost zakonskih pogojev za priznanje azila moral podati verodostojno in prepričljivo izpoved, ki bi kazala na to, da je njegova prošnja utemeljena.

Po mnenju pritožbenega sodišča je pravilno stališče sodišča prve stopnje, glede na ugotovitev, da se tožnikove navedbe, s katerimi je utemeljeval razloge za pridobitev azila v prošnjah z dne 16.7.2001 in 20.2.2002 ter na zaslišanju dne 23.9.2002 med seboj bistveno razlikujejo in si celo nasprotujejo, da je tožena stranka utemeljeno sklepala, da so podani pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje, in sicer tako, da je tožena stranka takoj odločila o stvari in je tožnikovo prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrnila, saj je ta prošnje temeljila na namernem zavajanju oziroma je tožnik upravni postopek zlorabljal z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države (1. alinea 2. odstavka 35. člena in 36. člena ZAzil).

Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem utemeljeno ugotovilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da so tožnikove navedbe neverodostojne glede datuma njegovega rojstva, načina izgube oziroma uničenja dokumentov, posedovanja vozniškega dokumenta, višine kazni, ki naj bi mu bila izrečena zaradi dezerterstva, dolžine prestane kazni oziroma pobega pred izvršitvijo zaporne kazni, kraja v Srbiji, iz katerega je pobegnil v Slovenijo in tudi glede datuma smrti njegovih staršev v mesecu marcu 1996. leta, saj se ta datum ne ujema s pretekom 18 mesečne zaporne kazni, ki naj bi bila v letu 1994 izrečena njegovemu očetu. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča protislovne tožnikove izjave kažejo na to, da tožnik zlorablja azilni postopek.

Utemeljeno je tudi stališče sodišča prve stopnje, po ugotovitvi, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za pridobitev azila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, da tožena stranka ni bila dolžna preverjati verodostojnosti drugih tožnikovih navedb, v zvezi z dejansko udeležbo njegovega očeta v vojni na Hrvaškem oziroma položajem oseb hrvaške narodnosti, ki so bile mobilizirane v Jugoslovansko vojsko. Prav tako ni bila tožena stranka dolžna ugotavljati pogojev za podelitev humanitarnega azila (kot ga je tožnik navedel v tožbi), saj ga tožnik v upravnem postopku niti ni uveljavljal. V zvezi s tožnikovimi ugovori, ki se nanašajo na ugotovitev tožene stranke o razmerah v zaporu Z. in na njen odklonilen odnos do dogodkov, ki naj bi ga prisilili, da je zapustil matično državo, pa je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo, da lahko ogroženost prosilca za azil tožena stranka ugotovi le na podlagi navedb prosilca za azil, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v prosilčevi matični državi. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, saj tudi izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da iz tožnikovih izjav niti ni jasno, ali je prestajal zaporno kazen, ki naj bi mu bila izrečena zaradi dezerterstva, saj iz njegovih navedb izhaja, da se je prestajanju kazni izognil s pobegom iz države.

Glede na navedeno drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik lažno predstavil razloge, na katere se je skliceval v prošnji za azil ter da je prošnjo za azil vložil z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države. Zato niso utemeljeni tožnikovi pritožbeni ugovori, da tožena stranka, v nasprotju z določbami ZAzil, ni ugotavljala vseh dejstev in okoliščin, ki so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari in odločitev v predmetni zadevi in je zaradi tega ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tega toženi stranki ne narekuje dejanski stan, ki izhaja iz določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, saj v takem primeru pristojnemu organu ni potrebno ugotavljati drugih pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno, je pritožbeno sodišče pritožbo, na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.