Jedro

Dolžnost stranke je, da v postopku na prvi stopnji pravočasno navede vsa za odločitev relevantna dejstva in predloži vse za odločanje relevantne dokaze. Procesna skrbnost je od tožeče stranke torej terjala, da bi ob predložitvi dokazov 4. 6. 2013 obrazložila, zakaj v tožbi navedenih dokazov ni mogla predložiti že prej. Drugi pogoj za to, da bi sodišče prve stopnje naknadno predložene dokazne listine štelo kot pravočasne, pa je, da je takšna obrazložitev tudi utemeljena.

Namen materialno procesnega vodstva se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila Pri nepravem faktoringu trpi riziko neplačila dolžnika odstopnik (za razliko od pravega faktoringa, kjer nosi riziko neplačila dolžnika faktor), upoštevajoč, da dobi odstopnik pri nepravem faktoringu takojšnje izplačilo, ki pa ga mora ob morebitnem neplačilu dolžnika faktorju vrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje se je z izpodbijano sodbo (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 106.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2010 ter odločilo, da (II.) tožeča stranka sama nosi svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter predodelitev spisa drugemu sodniku. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

V zvezi z zatrjevanimi kršitvami postopka:

5. Pritožnik sodišču prve stopnje očita neenakopravno obravnavo, in sicer že od prvega naroka za glavno obravnavo dalje. Kot izhaja iz podatkov v spisu, pritožnik niti na prvem naroku za glavno obravnavo niti kasneje načinu vodenja obravnav ni nasprotoval. Zapisniki z narokov ne vsebujejo nobenih pripomb o tem, kar pritožnik navaja v pritožbi, zaradi česar višje sodišče posplošenim očitkom (ki tudi sicer temeljijo zgolj na subjektivnem dojemanju poteka obravnav) ne more slediti.

6. V zvezi z dokaznim sklepom z dne 30. 8. 2013, ki ga je na naroku 18. 10. 2013 sodišče prve stopnje razveljavilo oziroma spremenilo, in kar pritožnik uveljavlja kot bistveno kršitev postopka, višje sodišče pojasnjuje, da sodišče na svoje dokazne sklepe ni vezano (četrti odstavek 287. člena ZPP). Gre za sklep procesnega vodstva, zaradi česar dejstvo, da je sodišče prve stopnje najprej sprejelo dokazni sklep, ki ga je nato spremenilo, ne predstavlja nobene kršitve.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka tudi zaradi neupoštevanja dokaznih listin, ki jih je navedel že v tožbi in na prvem naroku za glavno obravnavo, v spis pa vložil šele po prvem naroku za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da so dokazne listine, predložene z vlogo 4. 6. 2013, vložene prepozno (prim. 286. člen ZPP), kar višje sodišče potrjuje kot pravilno.

8. Listinske dokaze, ki jih stranka ima in s katerimi dokazuje dejstva, ki jih zatrjuje, mora sodišču predložiti. Ne zadostuje, da se nanje samo sklicuje in čaka, da jo sodišče pozove, da jih predloži (prim. III Ips 126/2001, III Ips 131/2008). Stranka mora listine predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Lahko jih sicer predloži tudi kasneje, vendar le, če jih brez svoje krivde ni mogla predložiti že prej. Krivda je neločljivo povezana z dolžnostjo stranke, dolžnost stranke pa je, da v postopku na prvi stopnji pravočasno navede vsa za odločitev relevantna dejstva in predloži vse za odločanje relevantne dokaze. Procesna skrbnost je od tožeče stranke torej terjala, da bi ob predložitvi dokazov 4. 6. 2013 obrazložila, zakaj v tožbi navedenih dokazov ni mogla predložiti že prej. Drugi pogoj za to, da bi sodišče prve stopnje naknadno predložene dokazne listine štelo kot pravočasne, pa je, da je takšna obrazložitev tudi utemeljena. Pritožnik ničesar od navedenega ni izpolnil. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, je tožeča stranka dokazne listine brez dvoma imela (saj se sicer nanje ne bi mogla sklicevati). Zakaj jih je predložila šele 4. 6. 2013, v postopku na prvi stopnji ni pojasnila, s pritožbenimi navedbami, da ni vedela, da dokaznih listin v spisu ni, pa ob zgoraj povedanem ne more uspeti.

9. V primeru, kakršen je konkretni, ko je na manjkajoče dokaze izrecno opozorila nasprotna stranka, ponovno posredovanje sodišča v smislu dodatnih opozoril ni bilo potrebno. Procesne dolžnosti sodišča niso neomejene, pač pa so določene v sorazmerju z vlogo subjektov v postopku. Dokazno breme z materialnim procesnim vodstvom (prim. 285. člen ZPP) ni nadomeščeno, temveč je zgolj omiljeno. Namen tega instituta se izčrpa v preprečevanju sodbe presenečenja, zato se ne aktivira vselej, ko ena od strank svojemu bremenu (trditvenemu ali dokaznemu) ne zadosti, temveč predvsem tedaj, ko ta stranka glede na konkretne okoliščine primera ob zadostni skrbnosti opravičeno meni, da mu je zadostila (prim. II Cp 2679/2009). To velja v konkretnem primeru še toliko bolj, saj tožečo stranko zastopa pooblaščenec. Kakršnakoli pomoč sodišča prve stopnje v konkretni zadevi bi zato bila po oceni višjega sodišča prekomerna, posegla pa bi lahko tudi v pravico tožene stranke do enakega obravnavanja pred sodiščem (22. člen Ustave RS). Pritožbenim navedbam, da bi sodišče prve stopnje moralo tožečo stranko pozvati, da predloži listine, ki jih ni predložila k tožbi, čeprav se je nanje sklicevala, oziroma, da se pisno izjavi na navedbe tožene stranke, ni mogoče slediti, prav tako pa niso utemeljeni očitki o bistvenih kršitvah postopka (pritožnik tudi sicer ni pojasnil, katere konkretne kršitve določb postopka naj bi sodišče prve stopnje storilo).

10. Ne drži niti pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič H. in A. ter dokaza z izvedencem. V 5. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov s pojasnilom, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno že na podlagi do tedaj izvedenih dokazov. To pomeni, da ostali dokazni predlogi za odločitev niso bili niti potrebni niti pomembni (drugi odstavek 287. člena ZPP). Tudi sicer pa pritožnik ni odgovoril na opozorilo sodišča prve stopnje, da ni jasno, kako bi lahko priči (bivša direktorica družbe D. d. d. in njegova stečajna upraviteljica) izpovedovali o dejstvih, ki se ne nanašajo na D. d. d., temveč na toženo stranko. Dokazni predlog za postavitev izvedenca je bil v konkretnem primeru predlagan v informativne namene, zaradi česar mu sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugodilo.

Glede zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja:

11. Pritožnik navedeno kršitev vidi v zatrjevani nepravilni ugotovitvi narave pogodbe o faktoringu. Sodišče prve stopnje jo je namreč opredelilo kot nepravi faktoring, pri čemer je izhajalo iz vsebinske presoje posameznih določb pogodbe. Višje sodišče kot pravilne potrjuje ugotovitve izpodbijane sodbe, kot so obrazložene v 8. točki obrazložitve in ki niti ne potrebujejo dodatne obrazložitve ter pritrjuje tudi zaključku, da gre v konkretnem primeru za nepravi faktoring. Pri slednjem trpi riziko neplačila dolžnika odstopnik (za razliko od pravega faktoringa, kjer nosi riziko neplačila dolžnika faktor), upoštevajoč, da dobi odstopnik pri nepravem faktoringu takojšnje izplačilo, ki pa ga mora ob morebitnem neplačilu dolžnika faktorju vrniti. Iz 16. člena pogodbe izhaja, da odstopnik / tožeča stranka jamči faktorju / toženi stranki za izterljivost potrjenih (to je odstopljenih, prim. 1. člen pogodbe) terjatev do posameznega dolžnika, pogodbeno pa je bilo tudi dogovorjeno, da lahko tožena stranka odstopi od nakupa spornih in neplačanih terjatev (12. člen pogodbe), ob neplačilu dolžnika pa sme zahtevati regres od klienta / odstopnika. Vse navedeno torej pogodbenemu razmerju pravdnih strank daje naravo nepravega faktoringa.

12. Na drugačno opredelitev narave sporne pogodbe ne vpliva dejstvo, da je tožeča stranka plačala provizijo, saj (zgolj) zaradi tega tožena stranka ni prevzela rizika morebitnega neplačila prevzete terjatve. Povedano drugače: s plačilom provizije breme za poplačilo ni prešlo na toženo stranko kot to zmotno meni pritožnik. Tudi sicer iz 7. člena pogodbe ne izhaja, da bi tožena stranka s plačilom provizije prevzela riziko neplačila dolžnika. Plačana provizija je predstavljala plačilo faktorju za prevzem tveganj, ki izhajajo iz odstopa terjatev do višine morebitnega zavarovanega zneska. Tožeča stranka ni niti zatrjevala, niti dokazovala, da bi v zvezi z D. d. d. bil dogovorjen kakršenkoli zavarovani znesek, tako da tudi iz tega razloga plačana provizija ni mogla pomeniti prevalitve rizika neplačila na toženo stranko.

13. V zvezi z razlago 12. člena pogodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta se pravdni stranki dogovorili za faktorjevo možnost odstopa od nakupa spornih in neplačanih terjatev. Med pogodbenima strankama je bila tako dogovorjena klientova odgovornost faktorju v primeru, da dolžnik ugovarja obstoju terjatve. Odstop od nakupa posamezne terjatve ne pomeni odstopa/odpovedi pogodbe, kot to zmotno navaja pritožnik, pač pa pogodbeno dogovorjeno opcijo za odstop od nakupa posamezne terjatve, pri čemer sama pogodba velja še naprej. Odveč so zato pritožbena razpravljanja o tem, ali je tožena stranka podala odpoved pogodbe skladno z 21. členom pogodbe ali ne, saj sodišče prve stopnje dopisa z dne 24. 2. 2010 ne opredeljuje kot dopisa, s katerim je tožen stranka odstopila od pogodbe, pač pa kot dopis, s katerim je v skladu z 12. členom pogodbe odstopila od nakupa neplačanega dela odstopljenih terjatev.

14. V zvezi z dolžnostjo tožene stranke glede obveščanja tožeče stranke višje sodišče v celoti sledi zaključkom izpodbijane sodbe, kot so navedeni v 9. - 13. točki obrazložitve. Pritožba ne izpodbija ugotovitve, da iz pogodbe ne izhaja, o katerih (konkretnih) dejstvih je tožena stranka dolžna tožečo obveščati, višje sodišče pa pritrjuje logičnemu zaključku izpodbijane sodbe, da sta se pravdni stranki dogovorili o pisnosti obvestil za tiste primere, ko ima tako obvestilo za posledico nastanek obveznosti za drugo stranko. Tožena stranka je tudi po zaključku višjega sodišča dokazala, da je tožeči stranki pošiljala mesečne izpise o stanju odstopljenih terjatev, obračunski račun ter opomine, poslane družbi D. d. d.. Tožeča stranka je torej bila (najmanj) posredno obveščena z opomini ter z mesečnimi obvestili o stanju na računu. Toda tudi v primeru, da nobene od listin ne bi prejela, ker niso bile poslane priporočeno, pač pa z navadno pošto (kar je že sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo kot življenjsko nelogično in neverjetno), to za odločitev ni odločilno: tožena stranka k pošiljanju obvestil ni bila pogodbeno zavezana in je s tem, ko je tožečo stranko kljub temu seznanjala s pravnim statusom terjatev, presegla svojo pogodbeno obveznost. Zaradi tega ji dejstvo, da tožeča stranka kakšnega od obvestil morebiti res ni prejela, nikakor ne more biti v škodo.

15. V zvezi z očitkom opustitve dolžnega ravnanja oziroma ravnanja v nasprotju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, kar tožeča stranka očita toženi stranki, sodišče prve stopnje zaključuje, da slednja pogodbenih obveznosti ni kršila. Drži sicer, da ni nemudoma po neuspehu vnovčitve menic, ki so bile dane v zavarovanje spornih terjatev, sprožila ustreznih sodnih postopkov, pač pa je to storila šele v letu 2010, vendar pritožnik ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da se pravdni stranki v zvezi s tem nista dogovorili ničesar. Pogodbeno tako ni določeno, kaj (konkretno) mora tožena stranka v takem primeru sploh storiti, v 12. členu pa je dogovorjena le njena pravica, da v tem primeru od nakupa spornih in neplačanih terjatev odstopi.

16. Prav tako zgolj (pravočasna) sprožitev sodnega postopka še ni zagotovilo, da bi bila terjatev tudi poplačana, kot to zmotno meni pritožnik. Tudi če je sam dosegel poplačilo svojega dolga v višini 75.000,00 EUR, to samo zase ne dokazuje, da bi bila tudi sodna izterjava v primeru spornih terjatev v višini 100.000,00 EUR uspešna. Še toliko manj to velja za poplačilni uspeh, kakršnega v tem postopku zatrjuje tožeča stranka. Gre zgolj za pritožnikova predvidevanja oziroma ekonomska pričakovanja, ki pa niso dokazno podprta, vprašanje pa je tudi, koliko so sploh realna. Splošno znano je namreč ekonomsko finančno stanje družbe D. d. d., tako v letu 2009, kot v letu 2010, zaradi česar ni mogoče slediti pritožbenim trditvam, da bi sam zagotovo dosegel poplačilo terjatev pred uvedbo stečajnega postopka nad družbo D. d. d..

17. Dejstvo, da v zvezi s cesijo z dne 17. 7. 2009, preko katere je tožeča stranka dosegla poplačilo svoje terjatve, ni bila vložena izpodbojna tožba, ne dokazuje, da bi bilo tako tudi v primeru, ko bi bila na enak način poplačana tudi sporna terjatev. Nedokazane in na ravni posplošenega zatrjevanja so ostale navedbe, da bi tožeča stranka lahko dosegla poplačilo preko kompenzacij z X-om, morebitno zavarovanje terjatev s predhodnimi odredbami pa v posledici stečajnega postopka nad družbo D. d. d. ne bi bilo (več) učinkovito. Nenazadnje pa je dokazni postopek potrdil tudi to, da je bila tožeča stranka tista, ki je zahtevala, da tožena stranka sama nadaljuje izvršbe zoper D. d. d., zaradi česar se njeni očitki, da bi v primeru pravočasnega obvestila sporne terjatve sama uspešno izterjala od dolžnika, izkažejo kot nedosledne in nedokazane. Tožeča stranka je imela pravočasno na razpolago vse relevantne podatke, na podlagi katerih bi lahko prevzela odstopljene terjatve do D. d. d. in sama poskrbela za ustreznejšo izterjavo, pa tega ni storila.

18. Ne da bi presojalo ostale pritožbene navedbe, ki za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), je višje sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP). Ta je namreč pravilna. Konkretno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo.

19. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške.