Jedro

Ker so se pogodbene stranke dogovorile za takojšen prenos pravice do posesti, prenos lastninske pravice (t.j. izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) pa so odložile, okoliščina, da je tožnik po desetih letih izvrševanja pogodbe pričel nasprotovati temu, da toženca uporabljata sporni nepremičnini, ne more utemeljevati zahtevka za izpraznitev nepremičnin in njuno izročitev tožniku.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevkih po nasprotni tožbi, zavrže. V ostalem se reviziji ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v delu, v katerem se nanaša na odločitev o zahtevku po tožbi in o stroških postopka (prvi in tretji odstavek izreka), spremeni tako, da se tožnikova pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje, in da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem sta se toženca dolžna izseliti iz stanovanjske hiše na naslovu D., stoječe na parc. št. 2735 vl. št. 941 k.o. ..., in jo izpraznjeno skupaj z drugimi nepremičninami, vpisanimi v isti vložni številki, prepustiti tožniku. Zavrnilo je tudi nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim sta toženca (tožnika po nasprotni tožbi) zahtevala ugotovitev, da sta vsak do ½ solastnika nepremičnin parc. št. 2735 in 2499/1, in naj jima tožnik (toženec po nasprotni tožbi) izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta lahko vknjižila vsak do ½ pri tožnikovem polovičnem solastninskem deležu na teh nepremičninah.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku po tožbi ugodilo. Pritožbo tožencev je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o zahtevkih po nasprotni tožbi potrdilo. Ustrezno je spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, glede stroškov pritožbenega postopka pa je odločilo, da vsaka stranka krije svoje. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da je sporna pogodba v delu, v katerem se nanaša na prenos lastninske pravice, nična, ker toženca kot tujca v letu 1992 nista mogla pridobiti lastninske pravice. S tem je odpadla pravna podlaga za uporabo nepremičnin s strani tožencev. Ker je evidentno, da tožnik temu nasprotuje, se ni strinjalo z razlogi izpodbijane sodbe, da toženca uporabljata nepremičnino s soglasjem vseh pravdnih strank. Strinjalo se je s tožnikovim stališčem, da je upravičen zahtevati varstvo lastninske pravice na celi stvari. Ker sta bila toženca v relevantnem obdobju tujca, nista mogla pridobiti lastninske pravice niti na podlagi vlaganj niti na podlagi pravnega posla.

3. Toženca v reviziji uveljavljata razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ker solastnica nepremičnin ni podala zahtevka, niti se ni priključila pravdi, iz njene izpovedbe pa izhaja, da do tožencev nima stvarnopravnega zahtevka, bi lahko upravičenje, ki ga uveljavlja tožnik, uveljavljala le skupaj ali pa svoje razmerje rešila s pogodbo oziroma v nepravdnem postopku. Odločitev sodišča je pravno in življenjsko nelogična in nemogoča. Trdita, da lahko zahtevata sprovedbo listine, s katero sta pridobila lastninsko pravico od prejšnjih lastnikov, ker so se pogoji za pridobitev lastninske pravice spremenili in tovrstna omejitev za tujce ne velja več. Na ničnost pogodbe se lahko sklicuje vsaka od strank, v obravnavanem primeru pa je bila volja obeh, da se na toženca prenese lastninska pravica. Podpisi so bili overjeni na sodišču. Če bi bil pravni posel ničen, bi moralo sodišče overitev odkloniti. V tej pravdi toženca zahtevata, naj jima tožnik z izstavitvijo ustrezne listine prizna, da sta solastnika nepremičnine, postopek v nadaljevanju pa je stvar izvedbenih predpisov. Če se bodo v zemljiškoknjižnem postopku pokazale ovire za vknjižbo, bodo te v upravnem postopku odpravljene s pridobitvijo ustreznega dovoljenja pristojnega organa.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija zoper odločitev o zahtevkih po nasprotni tožbi ni dovoljena, revizija zoper odločitev o zahtevku po tožbi pa je utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožnik po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP).

7. Toženca sta v nasprotni tožbi uveljavljala zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za vpis solastninske pravice tožencev na določenih nepremičninah, nista pa navedla vrednosti spornega predmeta. Ker ta ni bila določena niti kasneje, revizija zoper odločitev o zahtevkih po nasprotni tožbi ni dovoljena.

8. Stališče revidentov, da tožnik kot eden od dveh solastnikov spornih nepremičnin ni upravičen zahtevati izpraznitve nepremičnine, ker bi to lahko storila le oba hkrati, ni utemeljeno. Solastnik ima pravico stvar imeti v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (66. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). Za posle, ki presegajo redno upravljanje, je potrebno soglasje vseh solastnikov (četrti odstavek 66. člena SPZ), v skladu s 100. členom SPZ pa ima solastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari. Iz navedenih določb izhaja, da je v primeru, ko med solastniki ni dosežen dogovor o načinu uporabe nepremičnine, za oddajo nepremičnine v uporabo tretjemu potrebno soglasje vseh solastnikov. Posledično je vsak od njih upravičen zahtevati prenehanje take uporabe, tretji pa se zoper tako zahtevo ne more uspešno braniti s sklicevanjem na soglasje drugega solastnika.(1) Ne glede na navedeno je bilo v izpodbijani sodbi glede odločitve o izpraznitvenem zahtevku zmotno uporabljeno materialno pravo.

9. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje, je bilo v pravdi ugotovljeno naslednje dejansko stanje: tožnik in njegova žena sta s tožencema 30. 10. 1992 sklenila pogodbo, ki so jo poimenovali "pogodba med posojilojemalcem in posojilodajalcem", dogovorili so se, da toženca (posojilodajalca) posodita tožniku in njegovi ženi (posojilojemalca) znesek 20.000 DEM, kot protivrednost danega denarja pa se posojilojemalca zavežeta odstopiti tožencema hišo v M. z natančnim opisom in izmero prostorov in zemljišča ob objektu; iz pogodbe izhaja, da posojilojemalca v korist posojilodajalcev dovolita vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ki se bo opravil na podlagi darilne pogodbe na stroške posojilodajalcev; dogovorjeno je bilo tudi pokritje stroškov za ureditev električne napeljave, vodovoda, greznice in kabelskega sistema, ker je bilo že vnaprej znano, da posojilojemalca posojila ne bosta vrnila, sta se posojilodajalcema zavezala v poplačilo odstopiti hišo z delom dvorišča (natančno opredeljeno v pogodbi), do ureditve prostorov v gospodarskem delu sta toženca dovolila tožniku in njegovi ženi, da uporabljata eno sobo in kuhinjo, toženca sta dogovorjeni del nepremičnin do leta 2002, ko je tožnik na vhodnih vratih hiše zamenjal ključavnico, nemoteno uporabljala, toženca sta hrvaška državljana.

10. Vsebina pogodbenega dogovora je bila med pravdnimi strankami sporna: tožnik je trdil, da sklenjena posojilna pogodba ne predstavlja pravnega naslova za pridobitev pravice do posesti ali lastninske pravice, ker ne predstavlja perfektne kupoprodajne ali darilne pogodbe, toženca pa sta trdila, da je posojilna pogodba navidezna, da je bil namen obeh strank skleniti kupoprodajno pogodbo in da sta na podlagi pogodbe pridobila pravico do posesti, lastninska pravica pa bi se prenesla z darilno pogodbo.

11. Ker je bila vsebina pogodbe sporna, je sodišče prve stopnje v skladu s pravili Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ugotavljalo skupen namen pogodbenih strank. Na podlagi zapisane vsebine pogodbe in načina izvrševanja pogodbe po njeni sklenitvi, ugotovljenega na podlagi izpovedb pravdnih strank, je zavrnilo tožnikovo tezo, da je šlo za posojilno pogodbo, in pritrdilo tezi tožencev, da so imele stranke namen skleniti kupoprodajno pogodbo. Pri ugotavljanju skupnega namena pogodbenih strank je ovrednotilo tudi okoliščino, da sta bila toženca ob sklepanju pogodbe državljana Republike Hrvaške in da je zato zanju veljala prepoved pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji po tedaj veljavnem 68. členu Ustave. Ob upoštevanju dejstva, da so pogodbene stranke vedele za to okoliščino, je namreč zaključilo, da so se dogovorile za takojšen prenos pravice do posesti, prenos lastninske pravice pa so odložile za čas veljavnosti navedene prepovedi. Ker tak dogovor ni bil v nasprotju s kogentnimi predpisi, so stranke smele skleniti pogodbo z opisano vsebino.

12. Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje je zavrnila tožnikovo tezo, da je bila sklenjena posojilna pogodba. Izhaja s stališča, da so stranke sklenile kupoprodajno pogodbo, ki je bila nična in ni mogla konvalidirati, posledično pa posest tožencev ne more imeti pravne podlage. Ob upoštevanju vsebine pogodbenega dogovora, kakršna je bila ugotovljena v sodbi sodišča prve stopnje in v katero sodišče druge stopnje v okviru preizkusa dejanskega stanja ni poseglo, je navedeno stališče materialnopravno zmotno. Pogodbene stranke niso sklenile (tipične) kupoprodajne pogodbe, marveč so se dogovorile za takojšen prenos pravice do posesti, prenos lastninske pravice (tj. izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila) pa so odložile. Okoliščina, da je tožnik po desetih letih izvrševanja pogodbe pričel nasprotovati temu, da toženca uporabljata sporni nepremičnini, ob opisani vsebini pogodbenega dogovora ne more utemeljevati zahtevka za izpraznitev nepremičnin in njuno izročitev tožniku. V izpodbijani sodbi pa tudi ni podlage za sklepanje, da je zahtevek utemeljen na podlagi odpovedi trajnega pogodbenega razmerja.(2) Ni namreč ugotovljeno, da bi sploh šlo za trajno pogodbeno razmerje z nedoločenim rokom trajanja, niti da bi tožnik to razmerje odpovedal (prim. 358. člen ZOR).

13. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo, v dovoljenem delu pa ji je ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da se pritožba tožnika zoper odločitev o izpraznitvenem zahtevku zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi (prvi odstavek 380. člena ZPP).

14. S spremembo izpodbijane sodbe je bila vzpostavljena odločitev, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Posledično je ostala enaka tudi odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred tem sodiščem.

Ker niti tožnik niti toženca s svojima pritožbama niso uspeli, morajo kriti vsak svoje stroške tega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

15. O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločiti, ker niso bili priglašeni.

Op. št. (1): Prim. sodbo II Ips 482/2000 z dne 5. 4. 2001. Op. št. (2): Na tako razumevanje bi bilo mogoče sklepati na podlagi sklicevanja sodbe na smiselno uporabo določbe o roku za odpoved stanovanjskega najemnega razmerja.