Jedro

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva 2. člen ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da mora prenehati z uporabo lokala je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana, je s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-2136/2009-23 z dne 28. 10. 2010, v 1. točki izreka ugotovilo, da je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-2136/2009-18 z dne 6. 5. 2010, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A., A.A. s.p. iz B., v upravni zadevi uporabe lokala L5 in L6, v pritličju stanovanjsko poslovnega objekta na naslovu … v C., na zemljišču s parc. št. 1735/1 in 1735/2, obe k.o. ..., odrejena prepoved uporabe, postala izvršljiva 12. 5. 2010 in se dovoljuje njena izvršba. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da v kolikor zavezanec iz 1. točke tega izreka takoj po vročitvi tega sklepa ne bo izpolnil odrejene obveznosti, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 70.000 EUR ter v 3. točki izreka, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe.

2. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bilo z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-2136/2009-18 z dne 6. 5. 2010 investitorju naloženo, da mora takoj po vročitvi odločbe prenehati z uporabo lokala L5 in L6 v pritličju stanovanjsko poslovnega objekta na naslovu … v C. na zemljišču s parc. št. 1735/1 in 1735/2 obe k.o. ..., saj ga uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja, št. 3515-106/2001 z dne 3. 10. 2001. Na inšpekcijskem ogledu z dne 15. 10. 2010 je bilo ugotovljeno, da je lokal v uporabi, po vpogledu v uradne evidence izdanih dovoljenj na UE v Ljubljani, Izpostava Vič Rudnik, pa je bilo ugotovljeno, da investitor za uporabo predmetnega lokala L5 in L6 za namen opravljanja verskih obredov ni pridobil spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega dokončnega uporabnega dovoljenja, zato je bilo treba uporabiti določbo 298. člena ZUP in izdati izpodbijani sklep.

3. Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Tožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev pravil upravnega postopka v smislu 3. točke druge alinee 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Kršitev je bila storjena s tem, da tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe, niti mu ni omogočila sodelovanja v ugotovitvenem postopku. Dne 15. 10. 2010 naj bi bil opravljen inšpekcijskih pregled, ter ugotovljeno, da je lokal v uporabi. Iz obrazložitve tega sklepa ni bilo možno niti ugotoviti na podlagi česa je bilo ugotovljeno, da je lokal 15. 10. 2010 v uporabi, saj je prejšnji najemnik, Društvo D., tožniku že 30. 9. 2010 sporočilo, da sprejema odpoved najemne pogodbe. Sklep tožene stranke z dne 28. 10. 2010 je tako pomanjkljiv, da ni vseboval razlogov o tem, zakaj in na podlagi česa je tožena stranka sprejela sporno odločitev. Seveda je tožena stranka zoper ta sklep vložila pritožbo in navedla v njem vse kar navaja v tožbi ter opozorila na bistveno kršitev določb upravnega postopka ter zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zato se tudi na te pritožbene navedbe z dne 13. 12. 2010, na katere tožena stranka ni odgovorila, sklicuje. Zaradi navedenega izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti. Na drugi strani si je tožena stranka z odločbo z dne 20. 9. 2011 dovolila tudi navajati dejstva in dokaze, ki ob izdaji sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 28. 10. 2010 sploh niso bila ugotovljena in tožeči stranki ni razumljivo, zakaj ji ni bila dana možnost o teh dejstvih se izjaviti. Neverjetno se ji zdi, da je lahko tožena stranka v svoji odločbi z dne 20. 9. 2011, v delu obrazložitve, ki pritrjuje pravilnosti sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 28. 10. 2010, ugotovila ne le to, da naj bi upravni organ dne 15. 10. 2009 opravil kontrolni inšpekcijski pregled predmetnega objekta, ampak je pridobila celo izjavo zastopnika društva D., iz katere izhaja, da se v spornih prostorih še vedno opravljajo verski obredi. Z izjavo domnevnega zakonitega zastopnika tega društva tožnik ni bil seznanjen, kar pomeni, da tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Tožena stranka tako po mnenju tožnika ni ugotovila resničnega dejanskega stanja, ki je v odpovedi najemne pogodbe tako po prejemu odločbe, ki se izvršuje in dejansko studi izselitvi društva iz teh prostorov. Tožnik iz navedenega razloga sodišču predlaga, da po izvedeni obravnavi izpodbijani akt odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem navaja, da vztraja pri napadenih odločbah iz razlogov razvidnih iz njune obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni dovoljena.

6. Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da mora prenehati z uporabo lokala L5 in L6 v pritličju stanovanjsko poslovnega objekta na naslovu … v C., na zemljišču s parc. št. 1735/1 in 1735/2, obe k.o. …, ker ga uporablja v nasprotju s pogoji iz gradbenega dovoljenja št. 3515-106/2001 dne 3. 10. 2001 (odločeno je bilo tudi, da mora zavezanec za spremembo gradbenega dovoljenja zaprositi v enem mesecu po vročitvi te odločbe in da prepoved velja, dokler s zavezanec za uporabo predmetnega lokala za namen opravljanja verskih obredov ne pridobi spremenjenega gradbenega dovoljenja in novega dokončnega uporabnega dovoljenja), je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo št. 6122-2136/2009-18 z dne 6. 5. 2010. S sklepom o dovolitvi izvršbe se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi.

7. Tožnik v tožbi ne zatrjuje, da je obveznost naloženo z odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-2136/2009-18 z dne 6. 5. 2010 izpolnil, zatrjuje pa, da izpodbijani sklep zaradi postopkovnih kršitev ni zakonit. Gre za ugovore, ki jih sodišče v tem postopku ne more presojati, zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

8. V obravnavanem primeru ne gre za niti primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, saj mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

9. Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Tako stališče je Vrhovno sodišče doslej potrdilo že v več svojih sklepih, med drugim I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009 in I Up 278/2010 z dne 21. 10. 2010. K II. točki izreka:

10. Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrglo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.