Jedro

Ker sodišče še ni odločilo o predlogu upnika za odlog izvršbe, ni imelo zakonske podlage za ustavitev izvršilnega postopka zaradi neplačila predujma za stroške izvršilnih dejanj.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo izvršilni postopek s prodajo nepremičnin dolžnika po sklepu o izvršbi In 1998/106 z dne 18. 3. 2002 (združen In 1999/31 po sklepu z dne 19. 3. 2002).

Upnik se je zoper uvodoma navedeni sklep pravočasno pritožil zaradi bistvene kršitve določb postopka. Višjemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje, dolžniku pa naloži povrnitev nadaljnjih stroškov izvršilnega postopka. Navaja, da je v predmetni zadevi 19. 6. 2007 predlagal odlog izvršbe. Sodišče prve stopnje je njegov predlog s sklepom z dne 27. 9. 2007 zavrnilo, višje sodišče pa je odločitev prvostopenjskega sodišča razveljavilo in izrecno odločilo, da se v tem delu zadeva vrne v ponovno odločanje, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje o upnikovem predlogu ponovno odločati. Tega pa ni storilo, saj o upnikovem predlogu za odlog vse do danes ni bilo meritorno odločeno. Sodišče sicer obrazlaga, da poseben sklep o upnikovem predlogu naj ne bi bil potreben, ker da je čas, za katerega je bil predlagan odlog, vmes že potekel. Navedeno pa ne drži. Predlog za odlog je procesno sredstvo, katerega ZIZ izrecno predvideva in ureja, zato se mora sodišče do njega vedno vsebinsko opredeliti oziroma o njem odločiti. V kolikor je bilo sodišče mnenja, da je zaradi poteka časa predlog za odlog postal neutemeljen, bi ga moralo z odločbo zavrniti, v kolikor pa je menilo, da iz procesnih razlogov več ni mogoč, bi ga moralo zavreči. Vsekakor pa bi moralo o njem vsebinsko odločiti. Upnik meni, da je še manj sprejemljivo stališče, da je zadnje procesno dejanje v spisu bil pozivu sodišča k doplačilu predujma, kateremu upnik ni sledil. Res je, da upnik takrat ni plačal predujma, to pa izključno iz razloga, ker je predlagal odlog izvršbe. Upnik ni bil seznanjen s tem, da naj bi sodišče njegov predlog za odlog pošiljalo dolžnici in da ta nanj ni odgovorila ter da vse do prejema izpodbijanega sklepa sploh ni vedel, da sodišče kakorkoli rešuje to zadevo. V kolikor bi sodišče o predlogu za odlog odločilo, bi upniku bilo seveda jasno, da se postopek nadaljuje in da mora, če želi izvedbe cenitve, doplačati predujem. Glede na navedeno je sodišče “de facto” onemogočilo, da pravočasno poravna zahtevani predujem, sedaj pa prav iz tega razloga predmetni postopek ustavilo.

Dolžnica na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Upnik upravičeno izpostavlja, da je sodišče druge stopnje s sklepom I Ip 1052/2007 z dne 20. 3. 2008 odločilo, da se sklep sodišča prve stopnje z dne 27. 9. 2007 v izpodbijani 2. in 3. točki razveljavi in da se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Višje sodišče je sodišču prve stopnje dalo napotek, da mora po ponovni odločitvi o predlogu za odlog izvršbe po potrebi znova presojati pogoje za ustavitev izvršilnega postopka v zvezi s plačilom predujma. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je z dopisom z dne 28. 3. 2008 sodišče prve stopnje v skladu z napotki višjega sodišča in z določbami ZIZ pozvalo dolžnico, da v roku 15 dni odgovori na predlog upnika, in sicer ali se strinja s predlaganim odlogom izvršbe. Sodišče pa nato, ko od dolžnice ni prejelo odgovora, vse do izdaje izpodbijanega sklepa ni odločilo o predlogu upnika za odlog izvršbe. Upnik pravilno navaja, da bi sodišče prve stopnje glede na napotke pritožbenega sodišča moralo odločiti o predlogu za odlog izvršbe. Upnik ima pravico, da sodišče odloči o procesnem sredstvu, ki mu ga daje ZIZ in da se torej seznani o razlogih za odločitev sodišče, kakor tudi pravico, da se zoper odločitev pritoži, če predlogu ni ugodeno. Pravici stranke, da se v postopku izjavi (tudi tako, da predlaga odlog izvršbe), namreč ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, ter če niso očitno neutemeljen, v obrazložitvi svoje odločbe (o tem predlogu) tudi opredeli. Z opustitvijo te dolžnosti je kršena pravica stranke do izjavljanja. Uveljavitev te pravice torej terja najprej izdajo sklepa o upnikovem predlogu, ki je upravičeno pričakoval, da bo sodišče glede na napotek višjega sodišča najprej odločilo o njegovem predlogu za odlog, zato je odločitev o ustavitvi izvršilnega postopka preuranjena. Tudi sicer je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 75. člena ZIZ, ko je zaključilo, da se je izvršba, ker je čas (predlaganega odloga) potekel 30. 6. 2008, nadaljevala po tem datumu po uradni dolžnosti. Izvršba ni bila s sklepom odložena, saj o predlogu za odlog izvršbe še ni bilo odločeno, zato ni izpolnjen pogoj za nadaljevanje izvršbe po prvem odstavku 75. člena ZIZ. Glede na obrazloženo sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za ustavitev izvršilnega postopka na podlagi drugega odstavka 38. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo sodišče najprej s sklepom odločiti o upnikovem predlogu za odlog izvršbe.

Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pridržana za končno odločbo.