Jedro

Pri storniranju dobropisov tožnik ni izpolnjeval pogojev za popravek obračunanega DDV po 39. členu ZDDV-1 v povezavi s 146. členom Pravilnika o izvajanju ZDDV. Tožnik ni razpolagal s pisnim obvestilom kupca o popravku vstopnega DDV v zvezi z izdanimi dobropisi, kar je utemeljen razlog za nepriznavanje popravka, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. V obravnavanem primeru gre torej za znižanje davčne osnove brez ustreznih dokazil, ki so podlaga za knjiženje.

Glede davčne obravnave stroškov vzdrževanja nepremičnine tožnik ni dokazal, kdo je zaračunano storitev dejansko opravil oz., da jo je opravil izdajatelj računa. Gre za neverodostojno knjigovodsko listino po SRS, ki ne izkazuje resničnosti nastanka poslovnega dogodka. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana ugotovil, da znaša davčna izguba v obračunu davka od dohodkov pravnih oseb (DDPO) za leto 2007 v znesku 49.152,00 EUR (točka I/1 izreka), za davčna obdobja od 1. 1. 2007 do 31. 1. 2008 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v skupnem znesku 5.605,72 EUR s pripadajočimi obrestmi (točka I/2 izreka), z rokom plačila 30 dni, po katerega bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II. izreka). Zahteva za vračilo stroškov postopka se zavrne, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) ter o ugotovitvah 26. 1. 2010 sestavljen zapisnik. Tožnik je podal pripombe, ki so bile delno upoštevane, razlogi so razvidni iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Glede DDPO za leto 2007 se davčni organ sklicuje na tretji odstavek 12. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Tožnik je v letu 2007 izkazal v obračunu DDPO negativno razliko 93.818,00 EUR. Tožnik je knjižil storno dobropise, izdane kupcem ter s tem znižal davčno osnovo (prihodke) v skupnem znesku 10.428,65 EUR. Tožnik glede tega ni priložil nikakršne dokumentacije. Pojasnil je, da je do preklica naročila prišlo, ko je že izdal račun, zato je popravil znesek obračunanega DDV ne da bi naročnika blaga oz. kupca o tem obvestil. Davčni organ se sklicuje na Slovenske računovodske standarde (2006)(v nadaljevanju SRS) in sicer SRS 21.12, 18.1. ter prvi in tretji odstavek 12. člena ZDDPO-2, ki jih citira. Dobropisi ne predstavljajo podlage za popravek oziroma znižanje davčne osnove. Tožnik ne razpolaga s pisnim potrdilom kupca, da se strinja s popravkom, niti niso bili izstavljeni pomotoma niti ni šlo za vračilo blaga. Dobropisov po vsebini ni mogoče obravnavati kot verodostojno knjigovodsko listino po SRS 21. Davčni organ je zato za 10.428,65 EUR povečal prihodke.

2. Ugotovitve davčnega organa pri inšpiciranju odhodkov se nanašajo na vzdrževanje nepremičnine. Tožnik posluje v najetih poslovnih prostorih po najemni pogodbi s A. d.o.o. Davčni organ ni priznal stroškov vzdrževanja nepremičnine v znesku 17.600,00 EUR. V zvezi s tem je bil predložen račun št. 391/07, zapisnik o primopredaji poslovnih prostorov in najemna pogodba. Iz računa je razvidno, da gre za nadomestilo v skladu s 6. členom najemne pogodbe v vrednosti z DDV v znesku 21.120,00 EUR, iz zapisnika o primopredaji 23. 12. 2007 je razvidno, da tožnik plača najemnino za januar 2007 in da so prostori v zelo slabem in poškodovanem stanju ter da se stranki strinjata, da se prostori spravijo v normalno vzdrževano stanje. Davčni organ ugotavlja, da ni razvidno za kakšno vrsto storitev gre, kdo jih je opravil, ni predložena dokumentacija, da so bile storitve obnove dejansko opravljene v obsegu, kot izhaja iz računa. Davčni organ ugotavlja, da ima zaračunana storitev podlago v pogodbenem razmerju, predložena dokumentacija pa tega ne izkazuje. Tožnik ni predložil dokazil (naročilnica, dopis), da najemnik naroča izvedbo obnovitvenih del. Davčni organ se sklicuje na SRS 21.12., 21.7., 2.16. in 14., ki jih citira. Strošek storitev je tožnik evidentiral na podlagi neverodostojne knjigovodske listine. Gre za davčno nepriznan odhodek po 12. členu ZDDPO-2. Posledično tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po 62. členu Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) v višini 3.520,00 EUR.

3. Glede 3. 12. 2007 ugotovljenih popisnih razlik pri blagu v znesku 16.638,79 EUR, davčni organ ugotavlja, da tožnik ni pojasnil vzroka (jemanje blaga za lastno rabo, uničenje, kraja...) ter je razliko knjižil, ne da bi to utemeljil z ustrezno listino. Davčni organ se sklicuje na SRS 14 (uvod), 5. 6., 4 (razkrivanje zalog), 21. ter 12. člen, 29. člen in tretji odstavek 30. člena ZDDPO-2, ki jih citira. Gre za davčno nepriznane odhodke, ker gre za stroške, ki se nanašajo na privatno življenje, vključno z DDV. Izkazane popisne razlike blaga zato niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti oz. imajo značaj privatnosti.

4. Tožnik je storniral dobropise v višini 12.514,38 EUR z DDV, ki jih prejemniki niso pisno potrdili (DDV v znesku 2.085,73 EUR). Na ta način je neupravičeno znižal davčno osnovo, saj je dobropise izdal prejemnikom, kljub temu, da z njihove strani ni prejel pisnega potrdila, da se strinjajo s popravki. Zaradi storno dobropisov (preglednica na strani 10. obrazložitve izpodbijane odločbe) in popravkov izstopnega davka v letu 2007 je tožnik znižal obdavčljiv promet, kar je rezultiralo v davčni izgubi. V zvezi z izdanimi dobropisi tožnik razen seznama storniranih faktur ni predložil druge dokumentacije. Davčni organ se sklicuje na 39. člen, 68. člen, 81. člen in 82. člen ZDDV-1 ter 146. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju Pravilnik), ki jih citira. Izdani dobropisi spreminjajo prvotne izdane račune. Davčni organ ugotavlja, da ne morejo predstavljati podlage za popravek oz. znižanje davčne osnove. Tožnik ni predložil dokazila o popravku DDV (obvestilo kupca o popravku vstopnega DDV v zvezi z izdanimi dobropisi), zato ni izpolnil materialne podlage za uveljavljanje znižanja davčne osnove. Na ta način je neupravičeno zmanjšal obračunani DDV za 2.085,73 EUR.

5. Glede računa, ki se glasi na storitve vzdrževanja nepremičnine, davčni organ ni mogel jasno in nedvomno spoznati, da je bila storitev opravljena, vsebina prejetega računa je preveč splošna in brez prilog. Tožnik pa ni dokazal, da so bile storitve vzdrževanja nepremičnine dejansko opravljene. Davčni organ se sklicuje na 62. člen in 63. člen ZDDV-1, ki ju citira. Tožnik ni upravičen do odbitka vstopnega DDV od navedenega računa v znesku 3.520,00 EUR.

6. Iz že zgoraj navedenih ugotovitev, ki se nanašajo na inšpiciranje popisnih razlik pri blagu izhaja, da je tožnik v knjigi izdanih računov knjižil znesek popisne razlike pri blagu v višini 15.378,00 EUR in obračunal DDV v višini 3.075,60 EUR, medtem ko je v glavno knjigo knjižil višji znesek (16.638,79 EUR). Dodatne popisne razlike 1.260,79 EUR ni znal pojasniti, zato je davčni organ obračunal DDV od te razlike v višini 252,16 EUR za davčno obdobje december 2007. Davčni organ se sklicuje na 7. člen, 15. člen in 33. člen ZDDV-1, ki jih citira.

7. Pripombe tožnika davčni organ kot neutemeljene zavrne. Sklicuje se na 76. člen in 78. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Davčni organ ni kršil drugi odstavek 139. člena ZDavP-2, ko ni opravil sklepnega razgovora s tožnikom, ker je o zadevi obvestil računovodski servis, s katerim je sodeloval tekom postopka, z direktorjem tožnika pa ni bilo mogoče opraviti razgovora zaradi nedosegljivosti. Glede računov B.B. s.p., ki jih tožnik navaja kot fiktivne in ki jih davčni organ v zapisniku ni omenil, pa davčni organ odgovarja, da tožba zoper nekdanjega direktorja ni dokaz, ki bi pripeljal do drugačne odločitve ter, da glede računov navedenega samostojnega podjetnika davčni organ v postopku ni ugotovil nepravilnosti. Pridobil je tudi njegovo izjavo, ki jo navaja in ugotavlja, da so bili računi samostojnega podjetnika evidentirani v poslovnih knjigah tožnika ter tudi plačani.

8. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja.

9. Tožnik je vložil tožbo, v kateri navaja kršitev materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Glede vzdrževanja nepremičnine vztraja, da gre za upravičen in poslovno potreben strošek. Sklicuje se na specifikacijo opravljenih del, zapisnik o primopredaji poslovnih prostorov in najemno pogodbo. V zapisniku je med drugim zapisano, da so prostori v zelo slabem in poškodovanem stanju. Stvari, ki jih je treba zamenjati, je v višini stroška okrog 20.000,00 EUR. Izvajalec A. d.o.o. je priložil specifikacijo opravljenih del, na kateri so popisana vsa izvršena dela, ki jih je bilo treba v skladu s 6. členom najemne pogodbe opraviti. Iz dokumentov tožnika izhaja, da je delo opravila družba A. d.o.o. Tožena stranka bi lahko zahtevala ogled prostora, kljub temu, da tožnik ni več najemnik. Sklicuje se na fotografije, iz katerih je razvidno, da je bil najeti prostor obnovljen, ter da je bila ugotovljena škoda sanirana. Uporaba SRS 21 s 1. 1. 2006 ni več obvezna pri zunanjem poročanju. Opozarja, da je z najemodajalcem uspela dogovoriti enomesečni odpovedni rok, kljub v pogodbi dogovorjenem šestmesečnem odpovednem roku. S tem se je občutno zmanjšal tožnikov strošek. Meni, da je predložil vse potrebne dokaze, ki dokazujejo poslovno upravičenost stroškov v višini 17.600,00 EUR. Glede popisne razlike pri blagu navaja, da je vse poslovne dogodke knjižil skladno s SRS ter da niso knjiženi različni, temveč enaki zneski, zato je kakršenkoli sum nepravilnega vodenja evidenc, neutemeljen. Popisne razlike pri blagu je evidentiral kot znesek inventurnega primanjkljaja na kontu 7039 v višini 15.982,39 EUR in znesek odmikov kalkulacije nabave v višini 656,40 EUR. Višina primanjkljaja je razvidna tudi iz rekapitulacije prometa za obdobje 1. 1. do 31. 12. 2007. Inventura je bila narejena na podlagi izpisanega stanja zalog na dan 30. 11. 2007. Konec leta 2007 je prišlo do spremembe v lastništvu, novi družbenik je z odgovorno osebo 6. 5. 2008 vložil tožbo zoper prejšnjega direktorja C.C. zaradi škode- manjka blaga v vrednosti 19.178,87 EUR, ki je bila ugotovljena pri inventuri. Znesek predstavlja nabavno vrednost blaga z DDV, ki jo je C.C. z neskrbnim ravnanjem povzročil tožniku. Tožnik sumi, da je slednji povzročil primanjkljaj. Najmanj do odločitve o zadevi je razlog za primanjkljaj neznan in gre za davčno priznan odhodek. Glede vzdrževanja nepremičnine in DDV se tožnik ne strinja, da je račun pomanjkljiv, saj so specifikaciji vse opravljene storitve, opis, količina ter cena po posamezni storitvi. Ne strinja se, da iz računa ni mogoče nedvoumno ugotoviti, da so bile navedene storitve tožniku resnično opravljene s strani družbe A. d.o.o. Tožnik je predlagal v postopku tudi zaslišanje, o čemer se tožena stranka ni izjasnila. Izpolnjeni so pogoji za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV za prostore, ki jih je uporabljal za svojo obdavčeno dejavnost, za kar ima ima račun. Toženi stranki očita bistveno kršitev pravil postopka zaradi neopravljenega sklepnega razgovora po drugem odstavku 139. člena ZDavP-2 ter navaja, da je B.B. s.p. izdal fiktivne račune, ki pa jih tožena stranka ni vključila v zapisnik. Gre za kršitev načela zakonitosti (drugi odstavek 4. člena ZDavP-2). B.B. je pri davčnem organu podal izjavo o storitvah, ki naj bi jih opravil za tožečo stranko, ni pa predložil nobenih pogodb, specifikacij opravljenih storitev, niti kakršnegakoli drugega dokazila, ki bi potrjevala njegovo izjavo. To bi moralo zadostovati za zaključek, da je bila zaračunana provizija fiktivna. Če je slednji za tožnika opravljal vse storitve, ki jih je navedel v svoji izjavi, potem prejeti računi niso ustrezni, saj ne vsebujejo natančen opis opravljenih storitev po SRS in ZDDV-1, kot je odločila tožena stranka v istem postopku glede stroškov vzdrževanja nepremičnine. Tožnika čudi odločitev o upoštevanju zadevnih stroškov kot davčno priznanih odhodkov in upoštevanju pravice do odbitka vstopnega DDV po računih B.B. s.p. ter je potrebno enako odločiti tudi v primeru prejetega računa št. 391/07 od družbe A. d.o.o. Toženi stranki očita pristansko odločitev, različna merila in nelogičnosti v zadevnem postopku. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in samo o stvari odloči ter tožbi ugodi ali podrejeno, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter prilaga stroškovnik.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa, potrjenimi z odločitvijo tožene stranke, strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

13. V obravnavani zadevi je sporno nepriznavanje odhodkov iz naslova stroškov v zvezi z vzdrževanjem nepremičnine in popisnih razlik pri blagu ter povečanja prihodkov zaradi neutemeljenega znižanja davčne osnove na podlagi storniranja dobropisov ter v tej zvezi nepriznavanja popravka obračunanega DDV ter pravice do odbitka vstopnega DDV v zvezi z računom za vzdrževanje nepremičnine, kar vse rezultira v znižanju davčne izgube tožnika. Sodišče se strinja s prvostopenjskim organom, da pri storniranju dobropisov tožnik ni izpolnjeval pogojev za popravek obračunanega DDV po 39. členu ZDDV-1 v povezavi s 146. členom Pravilnika. V zadevi ni sporno, da tožnik ni razpolagal s pisnim obvestilom kupca o popravku vstopnega DDV v zvezi z izdanimi dobropisi, kar je utemeljen razlog za nepriznavanje popravka, saj za to niso izpolnjeni zakonski pogoji. Tožnik tega v postopku niti ne zatrjuje. Tudi po mnenju sodišča gre v obravnavanem primeru za znižanje davčne osnove brez ustreznih dokazil, ki so podlaga za knjiženje. Po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če naročnik blaga oz. storitev popravi (zmanjša) znesek DDV, ki ga je odbil in če o tem pisno obvesti dobavitelja. Po 146. členu Pravilnika davčni zavezanec popravi znesek DDV, izkazan na računu za dobavljeno blago oz. opravljene storitve, pred iztekom roka za predložitev obračuna DDV davčnemu organu, če kupec blaga oz. naročnik storitve po tem računu še ni uveljavljal pravice do odbitka DDV. V tem primeru mora izdajatelj računa pisno obvestiti prejemnika tega računa o popravku, mu izdati nov račun, s sklicevanjem na številko prvotnega računa in popraviti obračun DDV oz. v primeru, če je izdajatelj računa ugotovil napako, se davčno obveznost zmanjša v obračunu DDV v tistem davčnem obdobju, ko je od kupca blaga oz. naročnika storitve dobil pisno obvestilo o popravku (zmanjšanju) odbitka DDV. V obravnavanem primeru tožnik nedvomno s takimi obvestili kupcev ne razpolaga, zato mu iz tega naslova tudi ne gre pravica do popravka (zmanjšanja) zneska obračunanega DDV, kot je pravilno ugotovil tudi prvostopenjski organ, ki se je skliceval na relevantne določbe ZDDV-1 in izvedbenega akta, kar posledično pomeni tudi zvišanje davčne osnove za DDPO. Zato so pravilne ugotovitve davčnega organa glede ugotovljenih prihodkov, saj je izkazano, da tožnik v postopku ni predložil verodostojne dokumentacije, ki dokazuje resničnost nastanka poslovnega dogodka po SRS. Glede na ugotovitev davčnega organa, da tožnik, razen seznama storniranih faktur, ni predložil nikakršne dokumentacije, ki bi pojasnjevala razlog za izdajo dobropisov (kot npr. pomota, vračilo blaga, ipd.), niti ni vodil evidence v zvezi s prejemi potrjenih dobropisov, tudi po mnenju sodišča dobropisi ne predstavljajo podlage za uveljavljanje znižanja davčne osnove po ZDDPO-2. 14. Sodišče se strinja z razlogi davčnega organa tudi glede davčne obravnave stroškov vzdrževanja nepremičnine. Po SRS 14.10. se stroški materiala in storitev pripoznajo na podlagi listin, ki dokazujejo, da so povezani z nastalimi gospodarskimi koristmi. Iz ugotovitev davčnega organa izhaja, da se račun št. 391/07 z dne 31. 12. 2007 družbe A. d.o.o. glasi na „nadomestilo zaračunano v skladu s 6. členom najemne pogodbe“. Tožnik drugih dokazil, da so bila dela opravljena (npr. naročilnico, prevzemni zapisnik ipd.), nima. Tožnik ni dokazal, kdo je zaračunano storitev dejansko opravil oz., da jo je opravil izdajatelj računa. Tudi po mnenju sodišča gre za neverodostojno knjigovodsko listino po SRS, ki ne izkazuje resničnosti nastanka poslovnega dogodka. Tožnik tudi v tožbi konkretnih dokazil, da so bile storitve dejansko opravljene s strani izdajatelja računa, ni predložil. Dolžnost davčnih zavezancev je, da v času nastanka poslovnega dogodka poskrbijo za to, da ob tem nastanejo tudi pisni dokazi o dejanski izvedbi posla in te skrbno hranijo, v skladu z določili pozitivne zakonodaje, ter v primeru potrebe (npr. davčnega nadzora) s temi listinami verodostojno izkažejo resničnost opravljenega prometa. Tožnik pa ni predložil verodostojnih listin, iz katerih bi izhajajo, da je sporne dobave opravil izdajatelj računov. Dokazno breme trditev je na strani tožnika (prvi odstavek 76. člena ZDavP-2). Če ta zakon ali drug zakon o obdavčenju ne določa drugače, dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo ter poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s tem zakonom ali zakonom o obdavčenju, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da davčni organ ni raziskal vseh dejstev in okoliščin. Po mnenju sodišča je za presojo verodostojnosti knjigovodske listine odločilno ali lahko strokovna oseba, ki to listino kontrolira, brez kakršnihkoli dvomov spozna naravo in obseg poslovnega dogodka, čeprav pri tem dogodku ni sodelovala (SRS 21.12.). Sklicevanje tožnika na neobvezno uporabo SRS 21 na drugačno odločitev v zadevi ne vpliva. Sodišče se strinja z ugotovitvijo davčnega organa, da tožnik ni izkazal, da je mu je dobavitelj dejansko opravil zaračunano storitev in da je iz tega tožniku posledično nastala gospodarska korist. Račun tudi ni izdan v skladu s 6. členom najemne pogodbe, čeprav se nanjo sklicuje. Tako kot pravilno navaja davčni organ, je podlaga pogodbeno razmerje, vendar predložena dokumentacija tega ne izkazuje. Specifikacija opravljenih del pa ne pomeni, da so bila dela opravljena prav s strani izdajatelja računa. Drugačne podlage za odločitev ne daje niti zapisnik o primopredaji poslovnih prostorov 23. 12. 2007, ki se nanj sklicuje tožnik. Račun tudi ne vsebuje obveznih sestavin po 82. členu ZDDV-1, tako kot pravilno ugotavlja tožena stranka, saj tudi po mnenju sodišča na njegovi podlagi ni mogoče nedvoumno identificirati poslovnega dogodka, zato ne more biti podlaga za odbitek vstopnega DDV po a) točki 63. člena ZDDV-1. Tudi iz prakse SEU, npr. v zadevi Genius Holding BV (C-342/87) izhaja, ne gre pravica do odbitka že samo zato, ker je DDV izkazan na računu. Račun mora izkazovati resnično transakcijo dobave. Davčni organ je pojasnil, kako je prišel do ugotovitev, da tožnik z listinskimi dokazi ni dokazal, da je izdajatelj računa zanj resnično opravil zaračunano storitev. V postopku se je izkazalo, da tožnik ne ve kdo je dejansko opravil dela, ki jih je plačal, saj za to ni verodostojnih dokazil. Zato ima po mnenju sodišča davčni organ prav, ko ocenjuje, da po spornem računu ni izkazana oprava obdavčljivih storitev tožniku, saj ni potrjena niti z dokumentacijo na strani tožnika, niti na strani izdajatelja računa. Sodišče se strinja z ugotovitvami davčnega organa, da na podlagi tožnikove dokumentacije ni mogoče ugotoviti, da so bile storitve opravljene prav s strani izdajatelja računa. To pa je relevantna okoliščina, saj lahko storitve opravijo tudi subjekti, ki niso davčni zavezanci. Tožnik pa je tisti, ki jo mora v svojem knjigovodstvu zagotoviti podrobne podatke, ki omogočajo pravilno in obračunavanje davka (85. člen ZDDV-1, 31. člen ZDavP-2) in v primeru dvoma le te pokazati davčnemu organu. Ob takem stanju stvari tudi ogled prostorov ne vpliva na drugačno odločitev.

15. Prav ima po povedanem davčni organ tudi glede nepriznavanja stroškov materiala in storitev, ki se v skladu s SRS 14 pripoznajo le na podlagi listin, ki dokazujejo, da so povezani s stalnimi gospodarskimi koristmi. Pravilna je ugotovitev tudi glede popisnih razlik v blagu, saj tožnik v postopku nedvomno ni pojasnil, kaj dejansko predstavlja popisne razlike in gre tudi po mnenju sodišča za odhodke, ki imajo značaj privatnosti ter po 29. členu in 30. členu ZDDPO-2 niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti. V skladu s 15. členom ZDDV-1 pa je od dodatno ugotovljene popisne razlike utemeljeno naloženo plačilo DDV.

16. Po mnenju sodišča je tožbeni ugovor, da je davčni organ glede računov B.B. s.p. v primerjavi z nepriznavanjem stroškov, ki se nanašajo na obnovo poslovnega prostora, odločal pristransko, neutemeljen. Sodišče se strinja z razlogi prvostopenjskega organa in tožene stranke, da tožnik ni dokazal trditve, da bi bili izdani računi navedene osebe fiktivni oz. neverodostojni. Kolikor so toženi ugovori enaki pritožbenim, jih sodišče iz istih razlogov kot tožena stranka zavrača. 17. Tudi ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, ker ni bil opravljen sklepni razgovor s tožnikom. Res je po drugem odstavku 139. člena ZDavP-2 pred sestavo zapisnika obvezen sklepni razgovor z zavezancem za davek, v katerem ga mora pooblaščena oseba opozoriti na sporna dejstva, ki vplivajo na obdavčenje in na pravne posledice. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik preko računovodskega servisa seznanjen o rezultatih DIN in da je bil direktor tožnika nedosegljiv. Zato po mnenju sodišča kljub navedeni pomanjkljivosti ne gre za bistveno kršitev pravil postopka, kljub temu, da ni bil opravljen sklepni razgovor s tožnikom ter samo iz tega razloga izpodbijana odločba ni nezakonita. Iz upravnih spisov pa je razvidno, da je tožnik v postopku sodeloval in dajal potrebna pojasnila, zato tudi ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke, kot očita tožnik. Sklicevanje tožnika na vloženo tožbo zoper bivšega direktorja zaradi škode oz. ugotovljenega manjka blaga na drugačno odločitev ne vpliva, kot je pravilno pojasnil tudi prvostopenjski organ.

18. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, saj relevantne okoliščine v zadevi niso sporne. Čeprav tožnik navaja, da je sporno dejansko stanje, je razvidno, da ne gre za to, da bi bila sporna dejstva in okoliščine, ki jih je davčni organ ugotovil v postopku, temveč da se tožeča stranka ne strinja s sklepanjem davčnega organa o pomenu teh dejstev in okoliščin (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

19. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.