Jedro

Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji. Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna.

Za presojo, ali sporna ureditev (o takojšnjem zavrženju revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog) posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodišča le omejen pomen - v smislu, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti, nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo. Kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno, se namreč uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje.

Ker izredna pravna sredstva (pravica do revizije) niso zagotovljena v okviru pravice do sodnega varstva po 23. členu niti v okviru pravice do pritožbe po 25. členu Ustave, ostaja morebitna določitev strožjih pravil za njihovo uporabo v polju proste presoje zakonodajalca, ki sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi bistveno bolj poudariti odgovornost strank.

Izrek

I. Pritožba zastopnika javnega interesa se zavrže. II. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je kot nepopolno zavrglo tožnikovo revizijo zoper sodbo upravnega sodišča I U 76/2019-13 z dne 21. 4. 2021 na podlagi prvega odstavka 374. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V obrazložitvi sklepa je pojasnilo, da tožnica k reviziji ni priložila predloga za dopustitev revizije niti sklepa o dopustitvi revizije in novega pooblastila za vložitev izrednega pravnega sredstva, pri čemer se v revizijskem postopku ne uporablja določba 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen ZPP v zvezi s 336. členom ZPP).

2. Zoper sklep upravnega sodišča je tožnik (v nadaljevanju pritožnik) vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbo je vložilo tudi Državno odvetništvo kot zastopnik javnega interesa na podlagi prvega odstavka 18. člena ZUS-1 in 11. člena Zakona o državnem odvetništvu (v nadaljevanju ZDOdv), ki se je postopku pridružil (šele) v pritožbeni fazi. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj začne postopek za oceno ustavnosti 383. člena ZPP v zvezi s 336. členom in drugim odstavkom 373. člena ter po odločitvi Ustavnega sodišča pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Kot bistveno navajata, da odločitev o zavrženju revizije kot nepopolne zaradi nepredložitve prilog temelji na neustavnih določbah ZPP, ki posegajo v pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), pravnega sredstva (25. člen Ustave) ter posredno v pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Opozarjata, da vprašanje ustavne skladnosti sporne ureditve še ni bilo predmet vsebinske presoje pred Ustavnim sodiščem. Po mnenju pritožnikov zavrženje revizije brez predhodnega poziva na dopolnitev nepopolne vloge nerazumno posega v pravico do sodnega varstva. Glede na posebnosti postopka v upravnem sporu, v katerem ima tožnik sodno varstvo le na eni stopnji, ureditev pomeni tudi poseg v pravico do pravnega sredstva.1 Države lahko sicer določijo strožje pogoje za dostop do najvišjih sodišč, vendar te dostopa ne smejo omejiti tako, da bi se pravica do sodišča okrnila v svojem bistvu. V zvezi s tem se sklicuje na zadevo Zubac proti Hrvaški, št. 40160/12 z dne 5. 4. 2018 (točke 96-99 in 109), v kateri je Evropsko sodišče za človekove pravice kriterije za presojo "pretiranega formalizma" uporabilo tudi v zvezi z vprašanjem pravice dostopa do Vrhovnega sodišča in obrazložilo, da je stroga procesna ureditev v skladu z Evropsko konvencijo za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) le, dokler je namenjena zagotavljanju pravne varnosti in ustreznemu upravljanju sodnih postopkov. Sklicuje se tudi na pritrdilno ločeno mnenje dr. Wedam Lukić k odločbi Ustavnega sodišča Up-736/04 z dne 9. 1. 2006. Ker je zakonodajalec predvidel obstoj pravnega sredstva, ne sme postaviti nerazumnih formalnih ovir (tj. zahteve po predložitvi predloga za dopustitev revizije in sklepa o dopustitvi revizije), ki onemogočajo njegov vsebinski preizkus. Po mnenju pritožnikov ni razumnega razloga, da se v tem postopku ne bi uporabila pravila o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. Takojšnje zavrženje nepopolne revizije pomeni pretirano sankcijo – omejitev pravice do revizije – ki ne prestane testa sorazmernosti. Izpostavlja namen spornih določb, ki je v varstvu načela kontradiktornosti (drugi odstavek 373. člena ZPP) in pospešitvi postopka (336. člen ZPP). Pojasnjuje, da poziv na dopolnitev ne more vplivati na zagotovitev kontradiktornosti (ki se uresničuje tudi z javno objavo sklepa o dopustitvi) in pomeni le krajši zastoj v postopku, velika teža posledic pa ni sorazmerna s koristmi. Poudarjata, da se določba 383. člena ZPP le smiselno sklicuje na 336. člen ZPP, pri čemer je sankcija za nepopolno pritožbo strožja, ker v sklepu upravnega sodišča ni ustreznega pravnega pouka. Po mnenju pritožnikov pravne posledice nepredl0žitve prilog k reviziji niso predvidljive, saj drugi odstavek 373. člena ZPP ne vsebuje opozorila o sankciji. Tudi obvezne sestavine revizije nikjer niso pregledno navedene. Sporna ureditev nenazadnje nasprotuje ciljem ureditve izrednih pravnih sredstev, ki je v tem, da Vrhovno sodišče RS izvršuje ustavno funkcijo zagotavljanja razvoja prava skozi sodno prakso in poenotenja sodne prakse. Poudarjata, da je stranka v primeru človeške napake sankcionirana z zavrženjem revizije, saj sodišče v teh primerih ne ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišču prve stopnje očitata bistveno kršitev določb postopka zaradi napačnega stališča, da bi moralo državno odvetništvo priložiti posebno pooblastilo za vložitev revizije, saj državo in državne organe zastopa neposredno na podlagi zakona (prvi odstavek 12. člena ZDOdv).

**K I. točki izreka**

4. Pritožba zastopnika javnega interesa ni dovoljena.

5. Državno odvetništvo aktivno legitimacijo za vložitev samostojne pritožbe opira na določbo prvega odstavka 18. člena ZUS-12 v zvezi z 11. členom ZDOdv.3

6. Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji.4 Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna.5

7. V upravnem sporu na prvi stopnji je sodeloval le tožnik. Državno odvetništvo (ki vlaga samostojno pritožbo) je nastopalo le kot tožnikov zastopnik (v skladu s prvim odstavkom 12. člena ZDOdv), ne pa kot stranka upravnega spora. Položaja stranke zato ne more pridobiti šele v pritožbenem postopku. To pomeni, da je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Sodišče je zato nedovoljeno pritožbo zavrglo (352. člen ZPP).

**K II. točki izreka**

8. V skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, če ta zakon ne določa drugače. Po določbi drugega odstavka 373. člena ZPP morata biti reviziji priložena predlog za njeno dopustitev in sklep o dopustitvi revizije. Po določbi 383. člena ZPP v zvezi s 336. členom ZPP je uporaba določb 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev v revizijskem postopku izključena.

9. Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da k reviziji ni predložil predloga za njeno dopustitev in sklepa o dopustitvi revizije, niti stališču, da je bila njegova revizija zaradi nepredložitve obveznih prilog nepopolna. Opozarja le na nepravilno stališče sodišča prve stopnje (v 5. točki obrazložitve), da bi moralo državno odvetništvo za vložitev izrednega pravnega sredstva priložiti posebno pooblastilo (drugi odstavek 95. člena ZPP). Tožeča stranka je organ, ki ga po zakonu zastopa državno odvetništvo v vseh postopkih pred sodišči (12. člen ZDOdv). To pomeni, da državno odvetništvo v obravnavanem primeru ni nastopalo v vlogi pooblaščenca, temveč kot zakoniti zastopnik tožeče stranke. Vendar navedeno na pravilnost odločitve ne vpliva, saj je sodišče prve stopnje pritožnikovo revizijo kot nepopolno zavrglo tudi zaradi nepredložitve obveznih prilog - predloga za dopustitev revizije in sklepa o dopustitvi revizije. Takšna presoja sodišča prve stopnje je skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri revizija, ki ji nista priloženi navedeni listini ali ena od njiju, ni popolna.6 Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da je s takojšnjim zavrženjem revizije kot nepopolne (brez poziva na njeno dopolnitev) nerazumno poseglo ne le v njegovo pravico do sodnega varstva, temveč tudi v njegovo pravico do pravnega sredstva, saj je bil sodnega varstva deležen le na eni stopnji zaradi posebnosti postopka v upravnem sporu.

10. Pravica do sodnega varstva vsakomur zagotavlja, da lahko od sodišča zahteva in doseže vsebinsko odločitev o sporu. Praktična posledica te pravice je v tem, da zakonodajalec ni neomejen pri določanju procesnih predpostavk, od (ne)obstoja katerih je odvisno, ali bo sodišče meritorno odločilo. Določitev procesnih predpostavk, ki sodišču omogoča zavrženje tožbe iz procesnih razlogov lahko sicer res ogrozi pravico do sodnega varstva. Vendar to ne pomeni, da vsaka določitev procesnih predpostavk pomeni omejitev pravice do sodnega varstva (poseg v pravico).7 Ustavno sodišče je namreč vzpostavilo razlikovanje med obravnavo ureditve takojšnjega zavrženja nepopolne vloge glede na to, ali se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje ali pred sodišči višjih stopenj. V odločbi št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 je ugotovilo, da ureditev v 336. členu ZPP, ki določa takojšnje zavrženje nepopolne pritožbe, ne pomeni omejitve ustavne pravice (do pravnega sredstva po 25. členu Ustave), temveč le določitev načina njenega uresničevanja. Ta določba pa se v skladu s 383. členom ZPP uporablja tudi v postopku z revizijo.8

11. Za presojo, ali sporna ureditev posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča.9 Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodišča le omejen pomen – v smislu, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti, nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo. Kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno, se namreč uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje.

12. Pritožnik sicer v pritožbi zatrjuje, da citirana odločba Ustavnega sodišča v konkretnem primeru ne pride v poštev glede na posebnosti upravnega spora, v katerem je bil deležen sodnega varstva le na eni stopnji.10 Vendar je Vrhovno sodišče že v sklepu I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019 pojasnilo,11 da upravni spor ni le sredstvo za zagotavljanje pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (enako kot v pravdnem postopku), temveč tožba v upravnem sporu (za razliko od tožbe v pravdnem postopku) obenem pomeni sredstvo, s katerim se uresniči tudi pravica do pravnega sredstva proti odločbam organov, s katerimi so ti odločili o pravici, dolžnosti ali pravnem interesu osebe (25. člen Ustave).12 Ustavno sodišče je namreč zavzelo stališče, da spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta po svojih značilnostih opravlja funkcijo "drugega pravnega sredstva" iz 25. člena Ustave, saj se z njim ne glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Enako velja za spor polne jurisdikcije, kadar upravno sodišče samo odloči o pravici, vendar na podlagi enakega dejanskega stanja. Ker je v teh primerih upravni spor drugo pravno sredstvo v smislu 25. člena Ustave, izključitev nadaljnje pritožbe v teh primerih ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva.13 Pravico do pritožbe je v upravnem sporu treba zagotoviti samo, kadar je upravno sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Že v tem pritožbenem postopku pa pritožnik (tako kot v pravdi) glede na 336. člen ZPP nima priložnosti dopolnjevati pritožbe. Če te možnosti v pritožbenem postopku v upravnem sporu ni in sodišče ni dolžno pozivati k odpravi pomanjkljivosti, je toliko manj razumno pričakovanje, da bi ta dolžnost morala obstajati v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom.14 Pritožnikova pravica do pravnega sredstva (v smislu 25. člena Ustave) je bila namreč zagotovljena že z vložitvijo tožbe v upravnem sporu.

13. Ker izredna pravna sredstva (pravica do revizije) niso zagotovljena v okviru pravice do sodnega varstva po 23. členu niti v okviru pravice do pritožbe po 25. členu Ustave,15 ostaja morebitna določitev strožjih pravil za njihovo uporabo v polju proste presoje zakonodajalca, ki sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi bistveno bolj poudariti odgovornost strank.16 Razmerje med odgovornostjo strank in aktivnostjo sodišča je na ravni pritožbenega postopka drugačno, do strank bolj prizanesljivo kot na ravni izrednih pravnih sredstev, s katerimi se posega v pravnomočne sodne odločbe. Glede pritožnikovih navedb o pravici do obveščenosti (o pravnem pouku v revizijskem postopku) Vrhovno sodišče pripominja, da se odločba Ustavnega sodišča U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010, na katero se sklicuje pritožnik, nanaša na pravico do pritožbe, ki je varovana v okviru človekove pravice iz 25. člena Ustave, ki med drugim zahteva varovanje strank pred prestrogimi učinki načela, da nepoznavanja prava škoduje (zlasti z ustreznim pravnim poukom), medtem ko izrednega pravnega sredstva človekove pravice ne zagotavljajo.17

14. Večja strogost do stranke izhaja na eni strani iz okoliščine pravnomočno razsojene zadeve kot elementa pravice do učinkovitega sodnega varstva nasprotne stranke, na drugi strani pa iz objektivizacije pomena odločanja o reviziji, ki je primarno namenjen uresničevanju javnega interesa (primerjaj prvi odstavek 367. a člena ZPP). Tudi v tem interesu je, da so že reviziji priložene listine, nujne za vzpostavitev kontradiktornosti postopka, ne pa da se sodišče ukvarja z odpravljanjem formalnih pomanjkljivosti strankinega izrednega pravnega sredstva.18 Prav zato je v upravnem sporu določeno tudi obvezno revizijsko zastopanje po kvalificiranem pooblaščencu. Pričakuje se, da je ta zadostno strokovno usposobljen za zastopanje stranke v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi (vključno s poznavanjem procesnih pravil o obveznih prilogah revizije in sankcijah zaradi njihove predložitve) ter da se zato tudi zaveda pomena dopuščene revizije in temu ustrezno prilagodi stopnjo potrebne skrbnosti. Pritožbeno stališče, da je sankcija takojšnjega zavrženja nepopolne revizije prestroga zaradi odsotnosti pravnega pouka v konkretnem primeru, ne more privesti do drugačne odločitve. Pritožnik namreč v pritožbi ne zatrjuje, da bi do vložitve nepopolne revizije (nepredložitve obveznih prilog) prišlo zaradi pravne zmote (nepoznavanja prava), temveč je bila opustitev te dolžnosti po navedbah pritožnika (20. stran pritožbe) posledica očitne pomote oziroma človeške napake pri odpravi pošte. Prav zaradi zoženega dostopa do revizijskega postopka, ko dopuščene revizije niso vsakdanje in pogoste (na to se sicer v drugačnem kontekstu sklicuje tudi pritožnik), je poudarjena zahteva po dodatni skrbnosti stranke pri pripravi popolne vloge in dodatnem preverjanju revizije, s čimer je mogoče povsem izključiti možnost tovrstnih napak. Ne gre namreč spregledati, da priložitev obeh dokumentov zahteva le osnovno, minimalno pozornost, ki ji lahko zadosti že povprečen človek.19

15. S takojšnjim zavrženjem nepopolne revizije se vzpostavlja odgovornost revidentov za izvedbo postopka odločanja o izrednem pravnem sredstvu, ki lahko privede do posega v pravnomočno sodno odločbo. Ker ta zaradi pomena pravnomočno razsojene stvari in s tem povezanega načela varstva zaupanja v pravo ni v interesu nasprotne stranke, nadaljnjega omejevanja procesnih možnosti revidenta, da to doseže, ni mogoče opredeliti kot nerazumnega. Res Vrhovno sodišče v tem primeru ne bo doseglo ciljev iz 367.a člena ZPP, a ker pri tem ne gre za pritožnikov osebni in neposredni interes, se nanj v utemeljitev pritožbe ne more sklicevati. Tako je z vidika njegovega pravnega položaja tudi vprašanje, ali zakonska ureditev brez možnosti dopolnitve nepopolne revizije v zadostni meri omogoča uresničevanje javnega interesa, stvar primernosti ureditve,20 kar ne more biti predmet sodne presoje.

16. Ker očitek o nerazumni omejitvi pravice do sodnega varstva in pravnega sredstva (ter posredno kršitev pravice iz 14. in 22. člena Ustave ter 6. člena EKČP) ni utemeljen, Vrhovno sodišče ni sledilo predlogu za vložitev zahteve za oceno ustavnosti 383. člena ZPP v zvezi s 336. členom in drugim odstavkom 373. člena ZPP. Tako že iz ustaljene presoje Ustavnega sodišča izhaja, da v okviru pravice do sodnega varstva revizija kot izredno pravno sredstvo sama po sebi ni varovana, upoštevna je le prepoved postavljanja nerazumnih formalnih ovir, ki stranki pri urejenih možnostih dostopa do Vrhovnega sodišča ta dostop dejansko pretirano otežujejo.21 Za pritožnikovo pravico do sodnega varstva je pomembno, da ga je bil deležen po vsebini, saj je sodišče prve stopnje njegovo tožbo vsebinsko obravnavalo in o njej odločilo s sodbo. S tem je dosegel tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe. Za uresničevanje pritožnikove pravice do sodnega varstva v postopku izrednega pravnega sredstva pa je bistvena ugotovitev, da ne dolžnost revidenta, da priskrbi potrebno procesno gradivo za nasprotno stranko, ne takojšnja sankcija v primeru neizpolnitve te obveznosti, ne pomenita nerazumne formalne ovire pri dostopu do Vrhovnega sodišča. Že v zadevi I Up 11/2021 (13. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da zgolj odsotnost pouka o možnosti vložitve revizije v pravnomočni sodbi upravnega sodišča ne vzpostavlja dolžnosti sodišča k pozivu na odpravo pomanjkljivosti, saj za tako postopanje nima pravne podlage v nobenem od procesnih zakonov. Ustavno sodišče pa je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti (in ustavno pritožbo zoper citirano zadevo) zavrnilo, ker je presodilo, da pobudnik (tudi z zatrjevanjem, da bi moralo sodišče upoštevati posebnosti revizije v upravnem sporu in z očitkom da zakonska ureditev zaradi formalizma krši pravico do sodnega varstva) ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj.22 Na to presojo ob upoštevanju pomena res iudicata ne more vplivati manjše število postopkov pred Vrhovnim sodiščem in s tem povezano pritožbeno stališče, da je bil pred novelo ZPP-E lahko le obseg obremenitve revizijskega sodišča razumen razlog za takojšnje zavrženje pomanjkljive revizije.23

17. Glede na navedeno in ker preostale pritožbene navedbe niso bistvene (npr. glede namena zakonodajalca pri sprejemu novele ZPP-D in glede pomembnosti vprašanja, na katerega ne bo odgovorjeno), prav tako pa niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Stališča iz odločb Ustavnega sodišča U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09 z dne 14. 6. 2021 glede na posebnosti postopka v upravnem sporu za obravnavani primer ne zdržijo, ker ima tožnik sodno varstvo le na eni stopnji. 2 Ta določa, da je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno pravobranilstvo (sedaj državno odvetništvo). 3 Ki določa, da državno odvetništvo varuje javni interes v upravnem sporu in drugih primerih, ki jih določa zakon. 4 Primerjaj E. Kerševan: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 416 in sklep Vrhovnega sodišča I Up 593/2007 z dne 4. 10. 2007. 5 Ureditev aktivne legitimacije za vložitev pritožbe je primerljiva z ureditvijo aktivne legitimacije za vložitev revizije. Iz ZPP v povezavi z ZUS-1 namreč izhaja, da lahko revizijo vložijo samo osebe, ki so sodelovale kot stranke v upravnem sporu na prvi stopnji. Po stališču teorije ureditev upravnega spora ne priznava posebnega položaja zastopniku javnega interesa za vložitev revizije. Glej E. Kerševan: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2019, str. 464, 9. točka. 6 Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021 in I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019 ter tam citirano sodno prakso. Podobno tudi sklepi Vrhovnega sodišča RS X Ips 32/2021 z dne 9. 6. 2021, II Ips 277/2011 z dne 23. 8. 2012, III Ips 87/2013-4 z dne 10. 12. 2013 in VIII Ips 282/2015 z dne 8. 12. 2015. 7 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-277/09-8, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011, 9. točka obrazložitve. 8 Ibid., 10. točka obrazložitve. 9 Ibid., 13. točka obrazložitve. 10 Pritožnik meni, da situacija zavrženja revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog ni enaka zavrženju zaradi nepredložitve pooblastila. Ustavno sodišče je sicer v 10. točki obrazložitve pri primerjavi ureditve petega odstavka 98. člena ZPP (o takojšnjem zavrženju vloge odvetnika, ki ji ni priloženo pooblastilo) in ureditve 108. člena ZPP (o takojšnjem zavrženju nepopolne vloge odvetnika) zapisalo, da formalne zahteve glede tega, kaj mora vloga vsebovati, že v izhodišču delujejo omejujoče. Vendar je v nadaljevanju v isti točki pojasnilo razliko med obravnavo ureditve glede na to, ali se nanaša na postopek pred sodiščem prve stopnje ali pred sodiščem višje stopnje. 11 Ustavno sodišče z odločbo U-I-478/19, Up-1743/19 z dne 14. 10. 2021 ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe zoper citirani sklep niti pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti prvega odstavka 374. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 373. člena ZPP. 12 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021, 11. in 12. točka obrazložitve ter tam citirano sodno prakso Ustavnega sodišča o tem vidiku upravnega spora (v opombi 5). 13 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008, 13. do 17. točka obrazložitve. 14 Glej sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021, 11. in 12. točka obrazložitve. Enako sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019, 9. točka obrazložitve. 15 Primerjaj tudi A. Galič, Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom dr. Aleša Galiča, Uradni list Republike Slovenije, 2017, str. 114. Enako odločbe Ustavnega sodišča Up-114/96 z dne 25. 9. 1996, Up-201/96 z dne 26. 11. 1997 in Up-156/97 z dne 24. 9. 1997. 16 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013, 18. točka obrazložitve. 17 Glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013, 18. točka obrazložitve in U-I-74/14 z dne 17.06.2015, 13. točka obrazložitve. 18 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021, 14. točka obrazložitve in I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019, 9. točka obrazložitve. 19 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021, 15. točka obrazložitve in I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019, 10. točka obrazložitve. Podobno 15. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-277/09-8, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011, ki zavzame stališče, da predložitev pooblastila za odvetnika ne more biti pretirano zahtevno opravilo. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča, ne bi smela biti niti pogosto niti rutinsko opravilo. Utemeljeno je pričakovanje, da bo odvetnik v postopku revizije tudi sam še posebej skrbno preveril izpolnitev procesnih zahtev, tudi takšnih, kot so na primer priložitev prilog. 20 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021, 17. točka obrazložitve in I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019, 11. točka obrazložitve. 21 Glej sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 11/2021 z dne 17. 2. 2021, 18. točka obrazložitve in tam citirano ustavnosodno prakso ter sklep I Up 103/2019 z dne 9. 10. 2019, 12. točka obrazložitve. 22 Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-478/19, Up-1743/19 z dne 14. 10. 2021. Podobno sklepi Ustavnega sodišča U-I-60/12, Up 301/12 z dne 31. 9. 2012 in U-I-76/12, Up-375/12 z dne 10. 4. 2012 ter U-I-89/12, Up-414/12 z dne 20. 4. 2012. V slednji Ustavno sodišče v navedbah pritožnika, da iz določbe drugega odstavka 373. člena ZPP ne izhaja sankcija zavrženja, ni prepoznalo pomembnega pravnega vprašanja. Da po ustaljeni ustavnosodni praksi Ustava pravice do revizije ne zagotavlja tudi odločba Ustavnega sodišča U-I-191/14 z dne 25. 9. 2014, 13. točka obrazložitve. 23 Ibid., op. 20.