Jedro

Ne gre za nezakonito razpolaganje ali odtujevanje premoženja, zato tudi tožniku oz. upniku ne nastane nenadomestljiva škoda, če tožena stranka s prejeto kupnino za prodano nepremičnino razpolaga tako, da jo s posojilno pogodbo, torej z odplačnim pravnim poslom, začasno prenese na dve družbi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 22.12.1999 spremeni tako, da se zavrne predlog za izdajo začasne odredbe z dne 13.12.1999, ki se glasi: "Firmi I. d.o.o., Ljubljana, dejansko na naslovu D. 21, se prepoveduje vsako razpolaganje na njenem žiro računu št. 50-..-.. do višine 35.500.000,00 SIT do pravnomočno zaključenega tega pravdnega postopka, firmi L.L. d.o.o., Ljubljana, pa se prepoveduje razpolaganje z zneskom 5.000.000,00 SIT na njenem žiro računu št. 50-..-.8 do pravnomočno zaključenega pravdnega postopka."

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ugodilo tožnikovemu predlogu in izdalo začasno odredbo kot je razvidna iz izreka. Sklep je utemeljilo s tem, da je verjetnost terjatve izkazana z vložitvijo tožbe, obstoj nevarnosti izpolnitve terjatve pa je izkazan s tem, da je tožena stranka kupnino za prodano nepremičnino prenesla na žiro račune drugih družb. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba opozarja, da med stankama o isti stvari tečeta dva postopka in sicer pod opr. št. III Pd 245/99 in I Pd 43/99 in sodišče še ni odločalo o združitvi zadev ali o litispendenci. Tožena stranka je že v odgovoru na pritožbo v zvezi s prejšnjim sklepom o začasni odredbi navedla razloge za njegovo zavrnitev, vendar je pritožbeno sodišče prej odločalo ter razveljavilo sklep o ustavitvi postopka v zvezi z začasno odredbo z dne 19.7.1999. Ne glede na to pritožba povdarja, da je tožena stranka na podlagi posojilnih pogodb plasirala kupnino za prodano nepremičnino ter bo na ta način ta sredstva oplemenitila. Na strani tožene stranke ni podanega samovoljnega ravnanja, saj o prenehanju delovnega razmerja izdala tožniku sklepe. Tožba ni utemeljena, na kar je opozorila v odgovoru na tožbo in terjatev zato ni verjetno izkazana. Od navedene prodaje pridobljena sredstva pa niso edina sredstva, ki jih je pridobila tožena stranka v letu 1999, saj je iz naslova poslovanja dobila še druga in to izhaja tudi iz listin, ki jih je tožnik predložil kot dokaz. Ni podano dejansko stanje, zaradi katerega bi moralo sodišče preprečiti taka ravnanja, da tožniku ne bi nastala nenadomestljiva škoda. Tožena stranka bo vložila nasprotno tožbo za znesek 6,543.118,00 SIT iz naslova odškodninske odgovornosti tožnika. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi začasno odredbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje, ki naj razpiše narok za ugotovitev dejanskega stanja v tej zadevi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo materialno pravo. V spisu zbrani dokazi ne dajejo podlage za zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) lahko sodišče med postopkom izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni ravnala samovoljno glede prenehanja delovnega razmerja, pač pa je s prejeto kupnino za prodano nepremičnino razpolagala tako, da jo je prenesla na žiro računa dveh družb, zaradi česar ni možno zavarovanje tožnikove terjatve na žiro računu tožene stranke.

Navedena ugotovitev ne odgovarja navedbam strank in dokazom, saj iz teh izhaja, da je tožena stranka s posojilno pogodbo, torej z odplačnim pravnim poslom začasno prenesla navedena sredstva na dve družbi in ji bodo zato ta sredstva vrnjena. Zato v tem primeru ne gre za nezakonito razpolaganje ali odtujevanje premoženja tožene stranke.

Družbi I. d.o.o. in L.L. d.o.o. s temi sredstvi lahko prosto razpolagata in po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur.l. RS. št. 51/98) jim tega sodišče z izpodbijano navedeno začasno odredbo ne more preprečiti. Takšno prepoved razpolaganja bi tožnik lahko predlagal le APP ali banki, če bi tožena stranka nanju prenesla pravico opravljanja njenega plačilnega prometa. V danem primeru pa bi tožena stranka lahko glede obeh družb predlagala le tako začasno odredbo, s katero bi se navedenima družbama prepovedalo vračilo posojenih zneskov toženi stranki, kot to določa 3. točka 1. odstavka 271. člena ZIZ. Tega pa tožnik ni predlagal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odstavka 271. člena ZIZ in izdalo izpodbijano začasno odredbo. Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je predlog za navedeno začasno odredbo zavrnilo.