Jedro

Pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije se obstoj tretjega pogoja kot razloga, da določena oseba ni bila vpisana v evidenco državljanov na podlagi 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ne ugotavlja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je dne 29.6.1993 vložil proti toženi stranki tožbo zaradi upravnega molka po 26. členu zakona o upravnih sporih, ker tožena stranka o njegovi pritožbi proti odločbi Mestnega sekretariata za notranje zadeve Mesta Ljubljana z dne 16.1.1993 ni odločila v 60 dneh in tudi ne v nadaljnjih 7 dneh po vložitvi zahteve za izdajo odločbe. Tožena stranka je med sodnim postopkom izdala dne 25.5.1994 odločbo, s katero je tožnikovo pritožbo proti navedeni odločbi organa prve stopnje zavrnila. Odločba je bila tožniku vročena 15.6.1994. Tožnik je, še predno je bilo sodišče obveščeno o izdaji odločbe organa druge stopnje in tožnika pozvalo naj se o njej izjasni v smislu 32. člena zakona o upravnih sporih, z dopolnitvijo tožbe, vloženo dne 29.6.1994, izjavil, da tožbo razširja tudi na navedeno odločbo tožene stranke.

Mestni sekretariat za notranje zadeve Mesta Ljubljana je z odločbo z dne 16.1.1993 ugotovil, da se M.K., roj. v Ljubljani, po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. Tožena stranka je tožnikovo pritožbo proti navedeni odločbi zavrnila z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu. V obrazložitvi odločbe je med drugim navedla, da je bila odločba organa prve stopnje izdana na zahtevo Sekretariata za urejanje prostora občine z dne 10.3.1992 v smislu 63. člena zakona o denacionalizaciji. Prvostopni organ je pravilno ugotovil, da je bila M.K. oseba nemške narodnosti ter da je živela v tujini. S tem sta bila podana razloga za uporabo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, ki je določal, da državljani FLRJ niso postale osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim ali državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Po navedenem določilu je bilo sicer treba ugotavljati vse tri naštete pogoje, vendar pa, ker gre za ugotavljanje državljanstva v postopku denacionalizacije, pogoja nelojalnosti ni treba ugotavljati, saj je zakon o denacionalizaciji ugotavljanje tega pogoja v 3. odstavku 63. člena izrecno izključil. Tožnik pa ugotovitvi prvih dveh naštetih pogojev ne oporeka.

Tožnik v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne uporabe predpisov in kršitve pravil postopka. Navaja, da je zakon o državljanstvu FLRJ v 2. odstavku 35. člena določal pogoje za izgubo jugoslovanskega državljanstva kumulativno. Tretji pogoj, to je nelojalno ravnanje, pri pok. M.K. ni bil podan, zato je bila po veljavnih predpisih na dan 28.8.1945 državljanka FLRJ in jo je treba šteti za jugoslovansko državljanko in državljanko takratne LR Slovenije. Obstoja tega pogoja pri njej tudi ni mogoče dokazati, saj takih dokazov preprosto ni, Inštitut za novejšo zgodovino pa je z dopisom z dne 5.2.1991 celo sporočil, da v razpoložljivem arhivskem gradivu ni podatkov o sodelovanju M.K. oziroma družine E.K. z okupatorjem. Spričo 3. odstavka 63. člena zakona o denacionalizaciji, na katerega se sklicuje tožena stranka, je po mnenju tožnika tudi jasno, da je 2. odstavek 35. člena zakona o državljanstvu FRRJ v nasprotju z ustavo Republike Slovenije, saj 3. odstavek 63. člena določa, da v predhodnem postopku ugotovitve državljanstva ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja. Uporaba teh predpisov je zato v nasprotju s pravnim redom države Slovenije in 35. člen zakona o državljanstvu je mogoče uporabiti samo ob upoštevanju členov 14, 32 in 61 ustave Republike Slovenije. Tožnik dalje pripominja, da so podatki iz ljudskega štetja, ki jih organ prve stopnje navaja kot dokaz nemške narodnosti pokojne M.K., strogo tajni v vsakem demokratičnem pravnem redu in še zlasti ne smejo biti uporabljeni v škodo državljanov, ki so pripadniki manjšinske narodnosti. Končno še poudarja, da mu ni bila dana možnost udeležbe v tem upravnem postopku, da bi lahko branil svoje pravice in z zakonom varovane koristi, s čemer so bila kršena določila 8. in 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku. Izpodbijana odločba je zaradi navedenega nezakonita in tožnik smiselno predlaga, naj jo sodišče odpravi ter ugotovi, da se je M.K. štela za jugoslovansko državljanko.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na razširitev tožbe pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 88/48 in 105/48) je v 2. odstavku 35. člena določal, da niso postale državljani FLRJ osebe nemške narodnosti, ki živijo v tujini, in ki so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim ali državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti. Prav ima sicer tožnik, ko navaja, da so bili navedeni trije pogoji (nemška narodnost, življenje v tujini, nelojalno ravnanje) določeni kumulativno. Toda pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva v zvezi s postopkom denacionalizacije, za kar gre tudi v sporni upravni zadevi, se obstoj tretjega pogoja kot razloga, da določena oseba ni bila vpisana v evidenco državljanov (državljansko knjigo, 2. odstavek 9. člena zakona o denacionalizaciji - Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93, dalje ZDen) ne ugotavlja. Določbo 3. odstavka 63. člena ZDen, po kateri v postopku izdaje ugotovitvene odločbe o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu, ni mogoče ugotavljati obstoja nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ, je namreč treba po presoji sodišča razlagati kot pravno fikcijo, da nelojalno ravnanje pri osebah, ki niso bile vpisane v evidenco državljanstva po 2. odstavku 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, vselej obstaja in ga zato upravni organ v postopku ni dolžan dokazovati, stranka pa tega ne more izpodbijati. Ker obstoj prvih dveh pogojev iz 2. odstavka 35. člena med strankama ni sporen, je torej tožena stranka ravnala prav, ko je tožnikovo pritožbo zoper negativno prvostopno odločbo zavrnila in sodišče njene razloge v celoti sprejema. Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega predpisa, kolikor se nanaša na dolžnost ugotavljanja tretjega pogoja iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, po navedenem torej ni utemeljen. Ni pa utemeljen tudi, kolikor tožnik ugovarja, da navedenega predpisa kot bivšega jugoslovanskega predpisa ni mogoče uporabiti zaradi neskladnosti s pravnim redom Republike Slovenije. Po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) se do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali ob uveljavitvi ustavnega zakona (25.6.1991), kolikor niso v nasprotju s pravnim redom Republike Slovenije. To pomeni, da se neposredno uporabljajo samo tisti zvezni predpisi, ki so ob uveljavitvi navedenega ustavnega zakona še veljali. Zakon o državljanstvu FLRJ pa je prenehal veljati ob uveljavitvi zakona o državljanstvu SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 11/68), torej ob uveljavitvi ustavnega zakona ni bil več v veljavi in se navedena določba 4. člena ustavnega zakona nanj ne nanaša, ZDen pa v 3. odstavku 63. člena izrecno napotuje na uporabo 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ.

Glede na navedeno pa tožbeni ugovor kršitve pravil postopka na odločitev sodišča ni mogel vplivati. Ob dejstvu, da tožnik niti v upravnem postopku niti v tožbi ne izpodbija ugotovitve, da je bila pokojna M.K. oseba nemške narodnosti, je po mnenju sodišča za odločitev v tem upravnem sporu pravno irelevantno, kakšen je pravni status podatkov, na katere upravni organ navedeno ugotovitev opira. Ker odločilni dejanski okoliščini iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ med strankama nista sporni, na odločitev sodišča ne more vplivati, če tožnik v upravnem postopku ni bil zaslišan kot stranka, saj ta opustitev v upravnem postopku za vsebino odločitve tožene stranke ni mogla imeti posledic (2. odstavek 39. člena zakona o upravnih sporih).

Po navedenem je torej tožba neutemeljena, zato jo je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih zavrnilo. Zakon je pri tem skladno z določbo 1. odstavka 4. člena navedenega ustavnega zakona smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.