Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnica ni trdila, da je v hiši živela, je pa konkretno opredelila, katere stvari je v hiši že imela ter zakaj in kako je v hišo prihajala. Tudi v času hospitalizacije, ko v hišo pač ni mogla prihajati, je v hiši imela svoje stvari. Zaradi hospitalizacije posesti hiše torej ni opustila. Ker je tudi v tem času stvari hranila v hiši, je fizično oblast nad stvarjo ohranila.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče tožencu A. A. naložilo, da v roku osmih dni v vhodna vrata hiše na naslovu ..., stoječe na parceli št. ... k. o. ..., namesti nazaj prvotno ključavnico, katerih ključ ima tožnica B. B., ali pa v istem roku tožnici B. B. izroči ključe, ki bodo odklepali navedena vrata in ji omogoči mirno in nemoteno soposest navedene stanovanjske hiše. Nadalje mu je prepovedalo v bodoče menjati ključavnico ali na drug podoben način onemogočati tožnici soposest navedene hiše. Tožencu je tudi naložilo, da tožnici povrne 786,17 EUR pravdnih stroškov.
2. Zoper navedeno sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka pravočasno pritožil toženec. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter naloži tožnici povrnitev njegovih stroškov postopka oziroma, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Kot bistveno se sklicuje na sklep VSL II Cp 1848/2016 v katerem je sodišče zaključilo, da izselitev iz hiše še ne dokazuje opustitve posesti, vendar mora v takem primeru tožnik, ki uveljavlja posestno varstvo, zatrjevati in dokazati okoliščine, ki kažejo, da je ohranil fizično oblast nad stvarjo. Pri tem poudarja, da v predmetni zadevi tožnica niti ne trdi, da bi kadarkoli v hiši živela, tako kot je bilo dejansko stanje v prej navedeni zadevi, temveč le, da je v hišo občasno prišla. Nadalje opozarja, da tožnica v predmetni zadevi zgolj pavšalno trdi, da ima v hiši osebne stvari oziroma, da so v hiši stvari, ki so skupno premoženje pravdnih strank, ni pa ob tem navedla relevantnih okoliščin, da te stvari uporablja, vzdržuje ali hrani v povezavi z izvrševanjem posesti na hiši. Zato ni izkazala, da bi imela fizično oblast nad hišo in je tak zaključek sodišča napačen. Nadalje se pritožnik sklicuje še na sklep VSL II Cp 2385/2018 in v povezavi z njim zatrjuje, da tožnica ni imela kontinuirane fizične oblasti nad predmetno nepremičnino, ker je bila od aprila do septembra 2019 hospitalizirana in v hišo sploh ni zahajala, če pa je bila od maja 2018 do aprila 2019 večkrat v hiši in jo razkazovala prijateljem ter sorodnikom, se to vsekakor ne kvalificira kot kontinuirana fizična oblast nad predmetno nepremičnino v daljšem časovnem obdobju. Po septembru 2019 pa je bila v hiši zgolj še enkrat in sicer 3. 10. 2019. Prav tako tožnica ni imela vedno, kadar je to hotela, možnosti priti v hišo, jo uporabljati in uživati, ker je morala toženca prositi za ključe, če je želela vstopiti v hišo. Avto je uporabljala le občasno in imela tako le takrat dostop do ključev hiše, ki so bili v torbici v avtu. Zaključek sodišča, da naj bi bila tožnica upravičena do posestnega varstva, je zato napačen.
3. Na pritožbo je tožnica odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1 sodišče druge stopnje preizkusi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče se v nadaljevanju opredeljuje le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za sprejeto odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).
6. Med pravdnima strankama ni spora o tem, da sta v času trajanja zakonske zveze kupila sporno nepremičnino za skupen dom. Sporno tudi ni, da sta se odločila za zamenjavo vhodnih vrat. Toženec tudi priznava, da je ključavnico teh vrat zamenjal. Kot bistveno je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za samo posest hiše ni potrebno, da bi zakonca v hiši morala živeti. Skupno načrtovanje zakoncev glede zasnove, opreme in urejanja okolice stanovanjske hiše, v katero se nameravata vseliti, je življenjsko logično in tudi pričakovano, kot ustrezno ugotavlja sodišče prve stopnje. Glede na takšno ugotovitev je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da zakonca na tak način izvršujeta soposest hiše, ki bo dom njune družine. Drži tudi, da bi za varstvo soposesti tožnice zadoščalo že, če bi hišo obiskovala ob prisotnosti toženca in tudi, če ne bi imela ključev vhodnih vrat. Vendar pa je sodišče ugotovilo, da je tožnica ključe vhodnih vrat imela na razpolago. To je zaključilo na podlagi izrecne trditve toženca, da so bili v avtu znamke Renault, ki ga je tožnica uporabljala, vedno trije ključi vhodnih vrat. Toženec je celo dopuščal možnost, da je tožnica hišo razkazovala svoji družini in prijateljem, torej tudi brez njegove navzočnosti. Sam je sicer izpovedal, da ga je tožnica vedno, ko je nameravala vstopiti v hišo, prosila za ključe od vhodnih vrat, vendar tudi to ne kaže na to, kot želi prikazati toženec, da soposesti ni imela. Tudi na tak način je soposest hiše lahko izvrševala. Poleg tega je izkazano, da je tožnica v hiši imela svoje stvari. Sodišče prve stopnje je to utemeljeno zaključilo na podlagi toženčevih navedb, ko je zatrdil, da je tožnici ponudil, da ji sam prinese stvari iz hiše, ali da jih gresta skupaj v hišo iskat. Hranjenje stvari v hiši pa brez dvoma pomeni obliko soposesti.
7. Zaključki sodišča prve stopnje, zajeti v 10. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, so odločilni. Sklicevanje toženca na odločbo II Cp 1848/2016 jih ne omaje. Tožnica namreč sploh ni trdila, da je v hiši živela. Je pa konkretno opredelila katere stvari je v hiši že imela ter zakaj in kako je v hišo prihajala. Tudi v času hospitalizacije, ko v hišo pač ni mogla prihajati, je v hiši imela svoje stvari. Zaradi hospitalizacije posesti hiše torej ni opustila. Ker je tudi v tem času stvari hranila v hiši, je fizično oblast nad stvarjo ohranila. Prav tako navedenih zaključkov sodišča prve stopnje ne omaje toženčevo sklicevanje na odločbo II Cp 2385/2018 in v povezavi z njo na zatrjevano tožničino nekontinuirano fizično oblast nad stvarjo. Hiša je bila kupljena v maju 2018, 22. 10. 2019 pa tožnica vrat ni več mogla odkleniti s ključem, ki ga je imela. Glede na ugotovljeno dejansko stanje, torej izvrševanje posesti prilagojeno temu, da je bila hiša v gradnji in da se je gradila kot skupen dom pravdnih strank, je tudi sodišče druge stopnje prepričano, da je bila tožnica fizična oblast nad stvarjo zadostno dolga in kontinuirana, da opravičuje posestno varstvo. Tožnica je v hišo prihajala, ko je hotela, in ko ji je zdravstveno stanje to dopuščalo. Prav tako je v hiši hranila stvari, kot jih je hotela. Toženec ji vstopa v hišo vse do motilnega dejanja ni preprečeval. 8. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, pritožbene trditve pa neutemeljene. Glede na vse navedeno in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (druga točka 365. člena ZPP).
9. Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa tudi ni prispeval k lažji rešitvi zadeve, zato obe stranki same krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.