Jedro

Neuspešno mora ostati tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz naslova starosti in pokojninske dobe ter nenazadnje, da je pri njemu podana pridobitna nezmožnost. Tožnik ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za priznanje uveljavljane pravice.

Ker je tožnik uveljavil svojo pravico do invalidske pokojnine že v BIH, je ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti tudi v Republiki Sloveniji. Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ..., z dne 27. 1. 2023 in št. zadeve ..., št. dosjeja ..., z dne 22. 12. 2022 in da se tožniku prizna pravica do invalidske pokojnine oziroma do izplačevanja njenega sorazmernega dela. Hkrati je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se laično pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Vztraja, da je imel za priznanje zahtevane pravice izpolnjena oba zakonska pogoja starosti in delovne dobe. V BIH je prejemnik invalidske pokojnine od 23. 11. 1994, vendar ne za zavarovalno dobo, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in razlogovanjem sodišča prve stopnje. Sodba je utemeljena z odločilnimi dejanskimi in pravilnimi pravnimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče ne ponavlja.

5. V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do priznanja pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

6. Sodišče je v 5. točki obrazložitve svojo odločitev pravilno oprlo na določila Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH (Ur. l. RS, št. 37/08-MP št. 10/2008) in Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ključno določilo za ta socialni spor je prvi odstavek 37. člena, ki določa, da se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma z upoštevanjem zavarovalne dobe dopolnjene po zakonodaji druge pogodbenice po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve Sporazuma ostane dajatev (že priznana pokojnina) obveznost pogodbenice, ki jih je priznala (že pred uveljavitvijo Sporazuma z BIH). Določilo 67. člena ZPIZ-1, pa določa, kdo lahko pridobi pravico do invalidske pokojnine.

7. Neuspešno mora ostati tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz naslova starosti in pokojninske dobe ter nenazadnje, da je pri njemu podana pridobitna nezmožnost. Tožnik ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za priznanje uveljavljane pravice. Sodišče je kot nesporno ugotovilo, da je bila tožniku v BIH z odločbo dne 1. 3. 1995 priznana pravica do invalidske pokojnine od 23. 11. 1994 dalje. Pravica mu je bila priznana na podlagi 14 let 3 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. V Republiki Sloveniji je v obdobju od 14. 4. 1961 do 26. 4. 1973 (s prekinitvami) dosegel 6 let, 1 mesec in 26 dni pokojninske dobe, v BIH pa v obdobju od 18. 9. 1987 do 31. 12. 1990 8 let, 4 mesece in 12 dni pokojninske dobe. Skupna zavarovalna doba predstavlja podlago za priznanje pravice do invalidske pokojnine z odločbo z dne 1. 3. 1995. 8. Ključna je ugotovitev sodišča v 8. točki obrazložitve, da je bila tožniku v BIH priznana invalidska pokojnina upoštevajoč pokojninsko dobo, ki jo je dopolnil v Republiki Sloveniji, zato je bila po uradni dolžnosti na podlagi Sporazuma o prevedbi pokojnine izdana odločba toženca z dne 30. 3. 2009. Ker je tožnik uveljavil svojo pravico do invalidske pokojnine že v BIH, je ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti tudi v Republiki Sloveniji. Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev1,2. 9. Na podlagi obrazloženega je potrebno pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Po uradni dolžnosti je bilo z odločbo 30. 3. 2009 odločeno, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti od 23. 11. 1994 dalje in da nima pravice do invalidske pokojnine. Odločba je postala pravnomočna. 2 V letih 2009 in 2015 je tožnik v BIH vložil zahtevka za priznanje pravice do starostne pokojnine, ki sta bila zavrnjena in postopka pravnomočno končana. Dne 7. 4. 2022 pa je toženec prejel novo zahtevo tožnika za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine z dne 1. 4. 2022, ki je predmet tega postopka.