Jedro

Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu, ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti nezakonita in se razveljavi; da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja, da je dolžna tožena stranka tožnici vzpostaviti delovno razmerje od dneva prenehanja le-tega dalje, jo pozvati nazaj na delo in zanjo v matično evidenco vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek za reparacijo ter odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Izpostavlja, da je sodišče v socialnem sporu opr. št. V Ps 961/2021 tožnici določilo manj stvarnih razbremenitev (ni več omejitve hoje le po ravnem terenu) ter ji določilo časovno razbremenitev na 4 ure dnevno (brez premestitve na drugo delovno mesto). Tožnica s priznanimi razbremenitvami lahko opravlja delo na delovnem mestu, ki ga je zasedala, sistemizacija novega delovnega mesta tako niti ni potrebna. Nepravilen je zaključek sodišča, da omejitve v primerjavi z vsebino omejitev iz odločbe ZPIZ z dne 26. 7. 2021 niso bistveno drugačne. Ob upoštevanju potrebnih razbremenitev, je tožnica še vedno zmožna opravljati svoj poklic vzgojiteljice predšolskih otrok. To izhaja iz izvedenskega mnenja, pridobljenega v socialnem sporu. Ugotovljena invalidnost ne omogoča odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odločitev naslovnega sodišča, da nadaljevanje zaposlitve tožnice na obstoječem delovnem mestu ni mogoča, nasprotuje odločitvi socialnega sodišča. Sodišče se je neutemeljeno oprlo na izpovedbo ravnateljice, da tožnici tudi dela, skladno z omejitvami iz socialne sodbe ni mogoče zagotoviti. Sodišče ne utemelji, zakaj mnenje ravnateljice prevlada nad mnenjem izvedenca. Ravnateljica za razliko od izvedenca nima strokovnih znanj za ocenjevanje tožničine delazmožnosti. Ker ima tožnica štiriurno delovno obveznost, je povsem jasno, da v primeru šesturne in štiriurne hkratne prisotnosti v oddelku ne bi bila nikoli sama. Tožnica bi bila dnevno zgolj 3 ure prisotna v oddelku in s svojimi omejitvami ne bi ogrožala otrok. Tožnici ni prepovedano sklanjanje in predkloni, zato je brez podlage obrazložitev, da zaradi omejitev ne bi mogla vzpostavljati očesnega kontakta z otroki. Pohištveni del po teži ne dosega 8 kg. Nobena izmed omejitev tožnici ne onemogoča varnega opravljanja dela, hitrega reagiranja, prav tako ne nege otrok in dvigovanja otrok v prvi starostni skupini. Iz ocene tveganja za delovno mesto vzgojiteljice ne izhaja, da tožnica tega dela ne bi zmogla. Dejstvo, da tožnica delo opravlja s krajšim delovnim časom in določenimi razbremenitvami, ne predstavlja nerazumnih prilagoditev delovnega procesa. Zaključek, da tožnici dela z omejitvami ni mogoče zagotoviti, ni utemeljen in predstavlja nedopustno diskriminacijo tožnice zaradi njene invalidnosti. Tožena stranka po prejemu sodbe v socialnem sporu pri A. ni preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji. Tožena stranka je tudi sicer vse poizvedbe opravljala zgolj po dokončni odločbi ZPIZ, ki pa je bila odpravljena. Tako tudi mnenje Komisije ni več relevantno in ne more biti podlaga za odpoved. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, vse s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zgolj pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. O odločilnih dejstvih je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pritožbeno sodišče z njimi soglaša. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vzgojiteljica predšolskih otrok. Dne 5. 11. 2021 ji je bila pogodba odpovedana zaradi invalidnosti (4. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), saj ji tožena stranka v skladu z dokončno odločbo ZPIZ (z dne 26. 7. 2021) ni mogla zagotoviti drugega ustreznega dela. Po tej odločbi je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe zunaj dela in pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: fizično lažje delo, z ročnim dvigovanjem in prenašanjem bremen do 8 kg, izmenoma stoje in sede ter s hojo le po ravnem terenu, brez počepanja in poklekanja, s polnim delovnim časom od 14. 1. 2021 dalje.

7. Tožnica je zoper dokončno odločbo ZPIZ uveljavljala sodno varstvo v socialnem sporu. Dne 4. 7. 2023 je tako postala pravnomočna sodba socialnega sodišča opr. št. V Ps 961/2021 z dne 12. 5. 2023, s katero sta bili odpravljeni odločbi ZPIZ z dne 2. 3. 2021 in 26. 7. 2021; tožnica je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledice poškodbe zunaj dela od 14. 1. 2021 dalje in ji je bila od tega dne dalje priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno, 20 ur tedensko z omejitvami: fizično lažje delo, z ročnim dvigovanjem in premeščanjem bremen do 8 kg, izmenoma stoje in sede, brez počepanja in poklekanja. Izpodbijana sodba je bila izdana dne 1. 12. 2023 in v njej se je prvostopenjsko sodišče med drugim jasno in ustrezno opredelilo tudi do razlogov pravnomočne sodbe opr. št. V Ps 961/2021. Upoštevalo je odločitev socialnega sodišča in v tej smeri tudi presojalo zakonitost odpovedi.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi tožnica s priznanimi razbremenitvami lahko opravljala delo na delovnem mestu, ki ga je zasedala. Posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo v delovnem procesu na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela obvezno določi delodajalec v izjavi o varnosti z oceno tveganja (4. odstavek 17. člena Zakona o varnosti iz zdravja pri delu (ZVZD-1).1 Če delavec splošnih zdravstvenih pogojev, vezanih na posamezno delovno mesto, ne izpolnjuje več, ker delovne obremenitve tega delovnega mesta, kot izhajajo iz ocene tveganja, presegajo njegove zdravstvene zmožnosti, ni več sposoben za delo po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. Prav slednje izhaja tako iz dokončne odločbe ZPIZ z dne 26. 7. 2021 kot iz pravnomočne sodbe socialnega sodišča. Tako z dokončno odločbo ZPIZ kot sodbo v socialnem sporu je bilo namreč ugotovljeno, da zdravstveno stanje tožnici ne omogoča več dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da tožnica ni zmožna opravljati del in nalog pod pogoji, ki so vezani na to pogodbo o zaposlitvi. Spremenjeni pogoji, v skladu s katerimi delavec delo lahko opravlja (predvsem opis dela), terjajo ustrezno spremembo pogodbe o zaposlitvi (49. člen ZDR-1 v zvezi z 31. členom ZDR-1), zato v takšnem primeru ni več govora o istem, temveč drugem delovnem mestu,2 ki pa ga delodajalec ni dolžan sistemizirati, če takšnih potreb ne izkazuje. V veljavni zakonodaji namreč ne obstaja obveznost delodajalca, da bi svoj delovni proces moral drugače organizirati oziroma na novo sistemizirati delovno mesto, v katerega delokrog bi spadala le tista opravila, ki bi jih delavec glede na zdravstvene omejitve še naprej lahko opravljal.3

9. Z dokončno odločbo ZPIZ z dne 26. 7. 2021 je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami in polnim delovnim časom, po pravnomočni sodbi socialnega sodišča pa ji je bila priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, vendar prav tako s stvarnimi razbremenitvami. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da vsebina odločitve oziroma stvarne razbremenitve, kot izhajajo iz sodbe opr. št. V Ps 961/2021 v primerjavi z vsebino odpravljene dokončne odločbe ZPIZ niso v bistvenem drugačne. Vsebina odločitve v socialnem sporu namreč še vedno potrjuje dejstvo, da tožnica ni več zmožna za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je "vzgojiteljica predšolskih otrok", temveč je s krajšim delovnim časom zmožna opravljati delo na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami4. Ker tožnici po pravnomočni sodbi socialnega sodišča ni bila priznana zgolj časovna razbremenitev na obstoječem delovnem mestu, temveč tudi stvarne razbremenitve, ji ni bila priznana pravica do premestitve5 niti pravica do dela s krajšim delovnim časom na delu, na katerem dela (torej na istem delovnem mestu)6, temveč pravica do dela na drugem delu (s stvarnimi razbremenitvami) in s krajšim delovnim časom (1. odstavek 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ZPIZ-2). Dejstvo, da delo na delovnem mestu, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, zanjo ni ustrezno, ter da na tem delovnem mestu od 14. 1. 2021 dalje ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz obstoječe pogodbe o zaposlitvi, izhaja torej tako iz dokončne odločbe ZPIZ, kot tudi iz sodbe socialnega sodišča. Presoja prvostopnega sodišča, da nadaljevanje zaposlitve tožnice na obstoječem delovnem mestu ni mogoče, je tako v celoti skladna z odločitvijo socialnega sodišča, zato nasprotne pritožbene trditve ne držijo. Glede na navedeno tožena stranka nadaljnjega dela na delovnem mestu vzgojiteljica predšolskih otrok tožnici ne more in ne sme več zagotavljati. Tožnica sicer pravilno izpostavlja, da je še vedno zmožna opravljati svoj poklic, vendar slednje ne pomeni, da je še vedno zmožna opravljati tudi delo pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Svoj poklic oziroma delo v svojem poklicu je namreč tožnica zmožna opravljati zgolj ob upoštevanju potrebnih stvarnih in časovnih razbremenitev pri delu.

10. Pritožbeno zavzemanje, da bi tožena stranka tožnici morala zagotoviti nadaljnje delo na delovnem mestu "vzgojiteljica predšolskih otrok", le prilagoditi bi ga morala tožničinim omejitvam, kot npr. v zadevi Pdp 931/2012, ne more biti uspešno. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno obrazložilo, da je prilagoditev delovnega mesta invalidu predvidena le, če mu je priznana pravica do poklicne rehabilitacije (70. člen ZPIZ-2), ki pa tožnici ni bila. Ker tožnici ni bila priznana pravica do poklicne rehabilitacije ter glede na stališče sodne prakse, da delodajalec v takšnem primeru ni obvezan sistemizirati novo delovno mesto, temveč preveriti le, ali delavcu lahko ponudi pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delovno mesto, mnenje izvedenca v socialnem sporu, da bi se tožničino delo razbremenitvam lahko prilagodilo, v tem sporu ne more biti odločilno.

11. Direktiva 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, na katero se sklicuje tožnica v pritožbi, ne zahteva, da se v delovnem razmerju obdrži posameznika, ki ni zmožen izpolnjevati bistvenih nalog delovnega mesta, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi7, zahteva pa, da delodajalec zagotovi razumne prilagoditve, ki bi delavcu-invalidu omogočile ohranitev zaposlitve. Člen 5 Direktive 2000/78 pa delodajalca ne more zavezovati k sprejetju ukrepov, ki bi ga nesorazmerno obremenili. Prerazporeditev na drugo ustrezno (prosto) delovno mesto pomeni ustrezen ukrep v okviru razumnih prilagoditev v smislu člena 5 Direktive 2000/78, kar je SEU že presodilo (C-485/20), vendar pa s takšnim delovnim mestom tožena stranka dokazano ni razpolagala. Pritožba zagovarja stališče, da pojem "razumna prilagoditev", kot izhaja iz Direktive, v okviru pravice, ki jo je pridobila tožnica v invalidskem postopku, zajema tudi obveznost delodajalca, da obstoječe delovno mesto prilagodi preostalim delovnim zmožnostim delavca-invalida ter mu ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za to delovno mesto z omejitvami8 ter mu s tem omogoči ohranitev zaposlitve. Tudi če bi kot pravilnemu sledili navedenemu pritožbenemu stališču, iz dokaznega postopka izhaja, da tožnica niti s prilagoditvijo ne bi mogla opravljati bistvenih nalog delovnega mesta, pričakovani učinki dela ne bi bili doseženi (ogrožena bi bila varnost otrok), pri toženi stranki pa bi bil moten oziroma otežen proces dela (kar pomeni, da bi bil delodajalec s takšnim ukrepom tudi nesorazmerno obremenjen).

12. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izpovedi ravnateljice tožene stranke. Ravnateljica, ki je odgovorna za organizacijo dela pri toženi stranki in na izpoved katere se je zato s tem v zvezi utemeljeno oprlo sodišče prve stopnje, je namreč konkretizirano in prepričljivo obrazložila, zakaj pri toženi stranki delovnega mesta vzgojitelja predšolskih otrok ni možno oblikovati skladno s tožničinimi razbremenitvami pri delu in zakaj organizacije dela ni možno prilagoditi tako, da bi bila tožnica še naprej zaposlena9. Pri tem je kot odločilno izpostavila dejstvo, da je organizacija dela pri toženi stranki vezana na potrebe otrok in ne na zmožnosti zaposlenega. Pojasnila je med drugim, da je vzgojitelj (glede na kadrovske zmožnosti, ki jih imajo) tudi sam v skupini s 14 ali 24 otroki in mora odreagirati, če ga otrok potrebuje, pri čemer pa se otroku, še posebej v prvi starostni skupini, kjer je še veliko nege in so otroci težji od 8 kg, brez počepanja in poklekanja (kar vse so razbremenitve, ki so bile podane tako v odločbi ZPIZ kot v sodbi socialnega sodišča) ne more ustrezno pomagati. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje tako izhaja, da tožnica tudi upoštevajoč razbremenitve, bistvene vsebine dela vzgojiteljice predšolskih otrok pri toženi stranki torej ne bi mogla učinkovito opravljati, s tem pa bi bil tudi moten delovni proces. Nasprotna, v pritožbi zatrjevana dejstva (da tožnica v oddelku ne bi bila nikoli sama, ter da nobena izmed omejitev tožnici ne onemogoča varnega opravljanja dela in dvigovanja otrok), nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Tožena stranka delovnega mesta "vzgojiteljica predšolskih otrok - s prilagoditvami" nima sistemiziranega, sistemizacija takšnega delovnega mesta glede na razbremenitve, kot jih ima tožnica, pa glede na izpoved ravnateljice, tudi ni možna. Takšna prilagoditev bi glede na izpoved ravnateljice tudi otežila organizacijo dela. Ravnateljica je namreč pojasnila, da je tožnica že v preteklosti delala krajši delovni čas, pri čemer je že takrat zavod ugotovil, da je takšna oblika dela na tem delovnem mestu v smislu doseganja kakovosti dela in varstva otrok pri vzgoji in izobraževanju izjemno kritična. Tožnica pa sedaj nima zgolj časovne temveč tudi stvarne razbremenitve pri delu, ki ji onemogočajo opravljanje bistvenih nalog delovnega mesta, katere bi v primeru njene nadaljnje zaposlitve pri toženi stranki pod spremenjenimi pogoji tako moral prevzeti drug delavec. Tako korenitih sprememb v organizaciji dela, ki posledično lahko posegajo tudi v pravice in dolžnosti drugih zaposlenih delavcev, pa od delodajalca ni mogoče zahtevati. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja tudi, da toženka delovnih mest niti ne more sistemizirati sama, temveč le v soglasju z A., ki je njena ustanoviteljica in financerka ter preverja potrebno število delovnih mest, A. pa takšne sistemizacije ni potrdila.

13. Glede na pojasnjeno, tožena stranka ni bila dolžna na novo sistemizirati posebnega delovnega mesta za tožnico, kot invalidko, temveč je bila dolžna zgolj preveriti, ali ustrezno delovno mesto obstaja, kar je tudi storila. Do podaje odpovedi tožena stranka drugega prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo tožničini izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti, ni imela, prav tako ga ni našla pri drugih delodajalcih. Ob dejstvu, da so bile stvarne razbremenitve pri delu v bistvenem enako opredeljene tako v dokončni odločbi ZPIZ, kot v sodbi socialnega sodišča, pa ne more biti odločilno niti, da je tožena stranka vse poizvedbe (pri drugih delodajalcih ter pri A.) opravila glede na vsebino dokončne odločbe ZPIZ, ki je bila v sodnem socialnem sporu odpravljena, niti da je bilo mnenje komisije podano upoštevajoč navedeno odločbo. Sicer pa je že sodišče prve stopnje pravilno zapisalo tudi, da je pridobitev mnenja komisije zgolj procesna predpostavka za podajo odpovedi, pri čemer vsebina mnenja na zakonitost odpovedi ne vpliva.

14. Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS10, niti dokončna odločba ZPIZ, niti sodba socialnega sodišča ne pomenita absolutnega varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, niti absolutne obveznosti delodajalca, da zavarovancu zagotovi pravico do premestitve oziroma drugega ustreznega dela. Pogoji za zagotovitev te pravice v konkretnem primeru niso podani. Odpoved je zato zakonita, sodišče prve stopnje pa je posledično tožbeni zahtevek tožnice v celoti utemeljeno zavrnilo.

15. Nazadnje pa je zavrniti tudi povsem posplošen pritožbeni očitek, da je tožena stranka tožnico diskriminirala zaradi invalidnosti, kar bi bil neutemeljen odpovedni razlog (90. člen ZDR-1). Na katerih dejstvih in izvedenih dokazih tožnica temelji to pritožbeno zatrjevanje, iz pritožbe ni razbrati. Pritožbeno sodišče se posledično z očitki, ki so brez razlogov ni ukvarjalo. Na stranki namreč leži breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Pri tem je zgolj dodati, da načelo enakosti, na podlagi katerega je utemeljena prepoved diskriminacije, veleva, da je potrebno različne položaje obravnavati različno, zato tožena stranka tožnice ni mogla obravnavati enako, kot delavke, ki nimajo statusa invalida in nimajo stvarnih in časovnih razbremenitev pri delu.

16. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica morebiti na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.11

17. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške, ker v sporih v zvezi z obstojem ali prenehanjem delovnega razmerja po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Ur. l. RS, št. 43/11. 2 Tako tudi VDSS, Pdp 1189/2015. 3 Primerjaj: VSRS Sodba VIII Ips 101/2016, Pdp 8/2021, Pdp 103/2020, Pdp 392/2019, Pdp 782/2017 in druge. 4 Tako tudi tč. 13 sodbe socialnega sodišča opr. št. V Ps 961/2021. 5 V kolikor bi bile tožnici priznane le stvarne razbremenitve, ne pa tudi časovna razbremenitev, bi bila tožnici priznana pravica do premestitve iz 81. člena ZPIZ-2. Vendar pa se pravica do premestitve in pravica do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom vsebinsko razlikujeta le v tem, da slednja zajema tudi upravičenost do dela s krajšim delovnim časom od polnega, prva pa ne, dejansko pa se obe nanašata na pravico do zagotovitve dela na drugem delovnem mestu od obstoječega. 6 Takšno pravico bi tožnica pridobila, če bi bilo v socialnem sporu ugotovljeno, da za ohranitev zdravstvenega stanja potrebuje zgolj časovno razbremenitev. 7 Uvodna izjava 17 Direktive 2000/78. 8 Dejansko gre drugo delovno mesto in torej sistemizacijo novega - invalidu prilagojenega delovnega mesta. 9 Ravnateljica s tem ni ocenjevala tožničine delazmožnosti, kot to napačno zatrjuje pritožba. 10 VSRS Sodba VIII Ips 101/2016. 11 Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VSRS, opr. št. III Ips 84/2017.