Jedro

Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana in jih ni potrebno dokazovati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 122423/2009 z dne 4. 9. 2009 v 1. in 3. odstavku izreka. Hkrati je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, zato je sodbo sodišča prve stopnje dopustno izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato, ko odloča o pritožbi, vezano na ugotovljeno dejansko podlago sodbe sodišča prve stopnje.

6. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo stroškov upravljanja in obratovanja ter stroškov opominjanja. Svoj zahtevek utemeljuje na pogodbeni podlagi (Pogodba o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja v stanovanjski soseski M. z dne 19. 3. 2001 - v nadaljevanju pogodba o upravljanju) in na verzijski podlagi.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožena stranka lastnica stanovanja in parkirnih prostorov v Ljubljani; - da je tožeča stranka v spornem obdobju za toženo stranko opravljala storitve upravljanja in vzdrževanja na podlagi pogodbe o upravljanju, ki so jo podpisali solastniki z več kot polovičnim solastniškim deležem; - da je tožena stranka prejemala storitve, ki so predmet vtoževanih računov, da zanje ni plačevala in da je tožeča stranka dobaviteljem storitev račune plačevala iz lastnih sredstev.

8. V pravdnem postopku velja pravilo, da priznanih dejstev ni potrebno dokazovati, pri čemer se za priznana štejejo tudi dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni prerekala trditev tožeče stranke, da je račune dobaviteljev poravnala iz lastnih sredstev. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je to dejstvo (ne da bi izvajalo dokaze) vključilo v dejansko podlago sodbe. Tožena stranka tako ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je obravnavana ugotovitev izpodbijane sodbe brez dokazne podlage. Pritožbene navedbe, da se računi dobaviteljev in plačila nanašajo na celotno sosesko in da zato iz njih ni mogoče ugotoviti utemeljenosti zahtevka, pa so nedovoljena pritožbena novota, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).

9. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je razdelilnik stroškov določen enostransko s strani tožeče stranke. Tožeča stranka je pojasnila, na kakšen način in na kakšni podlagi so se delili posamezni stroški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ključ delitve stroškov določen v X. členu pogodbe o upravljanju. Da so bili v X. členu pogodbe o upravljanju navedeni stroški toženi stranki obračunani v skladu s pogodbo o upravljanju, med strankama ni bilo sporno (2). Ostale stroške je tožeča stranka toženi stranki obračunala pravilno v skladu z velikostjo njenega solastniškega deleža (30. in 182. člen SZ-1 (3)). Po ugotovitvah izpodbijane sodbe se etažni lastniki niso dogovorili o načinu delitve stroškov (z izjemo stroškov iz X. člena pogodbe o upravljanju), kar tožena stranka v pritožbi priznava tudi sama. Tožeča stranka je torej toženi stranki vtoževane stroške obračunala v skladu z veljavnim ključem delitve stroškov. Izračunom tožeče stranke oziroma višini vtoževanih stroškov pa tožena stranka ni ugovarjala.

10. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbo, da tožeča stranka ni dokazala, na kakšen način je izračunala solastniški delež tožene stranke. Tožeča stranka je pojasnila, da je solastniške deleže izračunala glede na površino posameznih delov v razmerju do površine vseh posameznih delov (182. člen SZ-1). Navedla je podatke o velikosti stanovanja in parkirnih mest tožene stranke v razmerju do celotne površine. Po danem ugovoru tožene stranke, da solastniški deleži niso pravilno določeni, je pojasnila, da je njen izračun pravilen, saj temelji na podatkih o nepremičninah, ki jih je pridobila od investitorja. Ker tožena stranka tem trditvam ni ugovarjala, tožeča stranka ni bila dolžna podrobneje pojasnjevati in dokazovati pravilnosti višine izračunanega solastniškega deleža (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožena stranka pred sodiščem prve stopnje niti ni trdila, v čem naj bi bila odstopanja oziroma, kakšen bi moral biti njen solastniški delež, niti tega ne pojasni v pritožbi.

11. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati neplačane zapadle obveznosti po vtoževanih računih z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. V pritožbi uveljavljani razlogi tako niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.).

(2) Tožena stranka bi bila v primeru, če pogodba o upravljanju ne bi bila podpisana s strani zadostnega števila etažnih lastnikov, tožeči stranki dolžna plačati te stroške v višini, ki ustreza njenemu solastniškemu deležu. Da bi bili tako izračunani stroški nižji od dejansko obračunanih, tožena stranka ni trdila.

(3) Stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 69/2003, 18/2004, 47/2006, 45/2008 in 57/2008). Vtoževana terjatev je nastala in zapadla še pred začetkom uporabe III. poglavja Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb.