Jedro

Upoštevaje dejstvo, da je tožnica v lokalu zaposlena že dolga leta ter stopnice, na katerih je padla, po lastni izpovedbi dobro pozna, ter da je kritičnega dne sporne stopnice celo čistila, ji je moralo biti stanje stopnic znano, zato ni bilo razloga za delodajalkino dodatno opozarjanje na slabo stanje stopnišča. Za škodni dogodek je tako odgovorna sama, saj bi se morala zavedati, da se drsnost talne obloge v primeru, da je na njej plast snega ali nesprijetega ledu, bistveno poveča, zato bi morala hoji po stopnicah posvetiti večjo pozornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala plačilo odškodnine v višini 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2010 dalje do plačila. Tožnici je bilo naloženo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 615,93 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Graja odločitev sodišča prve stopnje, ker ni sledilo njenemu predlogu po dopolnitvi izvedenskega mnenja v nakazani smeri. Zato se niso razčistila vsa sporna dejstva, kar je imelo za posledico preuranjenost odločitve. Poudarja, da je zaključek sodišča glede osvetljenosti stopnišča, na katerem je padla, nekoliko napačen. Meni, da ni v celoti odgovorna za nastalo nepremoženjsko škodo, saj se je lastnica lokala zavedala, da je čez dan snežilo; zavedala pa se je tudi, da gostinski lokal obratuje in da po stopnicah hodi več ljudi, med drugim tudi njeni zaposleni. Seznanjena je bila z dejstvom, da bo tožnica lokal zapustila v nočnih oz. večernih urah; zavedati pa se je morala, da se bo takrat na stopnišču še vedno nahajal sneg, ki ga bo treba počistiti. Pred njenim odhodom bi morala lastnica lokala stopnišče počistiti oz. jo opozoriti, da je treba sneg sčistiti s stopnic in šele nato zapustiti lokal. Lastnica lokala pa je na slabo stanje stopnišča ni opozorila, čeprav se je nevarnosti na stopnišču zavedala, kar izhaja iz njene izpovedbe. Na stopnišče bi morala namestiti ustrezno varovalo oz. gumijasto zaščito, da stopnice ne bi bile spolzke. Že iz ocene izvedenca izhaja, da je drsnost mokrih stopnic večja kot suhih, bistveno večja pa je drsnost v primeru zasneženih stopnic. Dejstvo, da je stopnišče sicer narejeno po vseh gradbenih standardih, toženke ne opravičuje celotne odgovornosti, pa čeprav so stopnice na koncu narezljane oz. so na njih nameščeni protizdrsni trakovi. To še ne pomeni, da na takem stopnišču ne drsi. Izpostavlja odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 159/2008, iz katere izhaja, da lastnik stopnišča odgovarja zaradi neodstranitve snega s stopnic. Tožnica poudarja, da se je na dan škodnega dogodka prvič spuščala po predmetnih zasneženih stopnicah in ni mogla vedeti, v kakšnem stanju se nahajajo. Izpostavlja še sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 799/2008, v kateri je bila oškodovancu – sicer ob upoštevanju soprispevka – prisojena odškodnina zaradi padca na poledenelih stopnicah pred gostilno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v smeri pritožbenih navedb; podrejeno pa, da zadevo odstopi prvostopnemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženki, ki pa nanjo ni podala odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje celoviti in življenjsko prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča, ki je izdelana v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo vsa pomembna pravnorelevantna dejstva in na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno prišlo do prepričanja, da ni podana krivdna odgovornost toženke.

6. S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu tožnice po dopolnitvi izvedenskega mnenja v predlagani smeri, ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka. Prvostopenjsko sodišče je zavrnitev dokaznega predloga ustrezno argumentiralo; pritožbeno sodišče pa soglaša, da je predlagani dokaz nerelevanten. Izvedenec je ugotovil – in temu tožnica ni nasprotovala – da so stopnice zgrajene v skladu s predpisi in standardi ter da omogočajo varno hojo. Opremljene so z ustreznimi protizdrsnimi trakovi. Ob stopnicah je ograja višine 85 cm, nad stopnicami pa nadstrešek. Glede na ugotovitve izvedenca gradbene stroke ni bilo nobene potrebe po dopolnjevanju izvedeniškega mnenja s podajanjem teoretičnih pojasnil o spolzkosti stopnic in hipotetičnem zmanjševanju zdrsov z namestitvijo gumijaste ali drugačne podlage.

7. Neutemeljeni so pritožbeni očitki v zvezi z osvetljenostjo stopnic. Ni povsem jasno, kaj meni pritožba z navedbo, da je zaključek prvostopnega sodišča glede osvetljenosti nekoliko napačen in da sporno stopnišče ni bilo bistveno osvetljeno. Iz izpovedbe tožnice izhaja nasprotno, saj je zatrdila, da so se stopnice videle, ker je nedaleč stran ulična razsvetljava, čeprav je v lokalu ugasnila luč. Del stopnic pa je bil osvetljen tudi z avtomobilskimi lučmi priče T., čemur tožnica ni oporekala, zato so njeni očitki glede osvetljenosti stopnišča povsem neutemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje o odsotnosti krivdne odgovornosti toženke oz. tožničine delodajalke za škodni dogodek. Dejstvo, da se je lastnica lokala zavedala spolzkosti stopnic, sneženja in tožničinega večernega odhoda iz lokala, še ne izkazuje krivdne odgovornosti. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče ugotovilo – navedeno izhaja tudi iz tožničine izpovedbe – da so se stopnice tekom dneva čistile oz. pometale. Stopnice je, kakor izhaja iz njene izpovedbe, čistila tudi tožnica sama, zato je v nasprotju z njenimi navedbami in izpovedbo pritožbeno zatrjevanje, da se je spornega dne prvič spuščala po zasneženih stopnicah in da ni mogla vedeti, v kakšnem stanju se nahajajo. Upoštevaje dejstvo, da je tožnica v lokalu zaposlena že dolga leta ter stopnice, na katerih je padla, po lastni izpovedbi dobro pozna, ter da je kritičnega dne sporne stopnice celo čistila, ji je moralo biti stanje stopnic znano, zato ni bilo razloga za delodajalkino dodatno opozarjanje na slabo stanje stopnišča. Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je za škodni dogodek odgovorna sama, saj bi se morala zavedati, da se drsnost talne obloge v primeru, da je na njej plast snega ali nesprijetega ledu, bistveno poveča, zato bi morala hoji po stopnicah posvetiti večjo pozornost. 9. Odločitvi Vrhovnega sodišča RS II Ips 159/2008 in II Ips 799/2008, ki ju izpostavlja pritožba, za obravnavani primer nista uporabljivi, saj obravnavata bistveno drugačno situacijo. V zadevi II Ips 159/2008 je bil obravnavan primer poškodovanja pismonoše na stopnišču ene od stanovanjskih hiš, kamor je prinesel pošto. V tej zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi pismonoša dobro poznal stopnišče, kar enako velja tudi za zadevo II Ips 799/2008, v kateri je bil obravnavan padec na stopnicah pred gostilno. Bistveni razlikovalni element v zadevi III Cp 2603/2014 v primerjavi s prej citiranima zadevama je v tem, da tožnica že dolga leta uporablja sporno stopnišče in ga zato dobro pozna ter da je na dan škodnega dogodka te stopnice čistila tudi sama; zato je bila seznanjena z vremenskimi razmerami in stanjem na stopnicah, kar jo je zavezovalo k še večji pazljivosti pri hoji, ko je zvečer zapuščala lokal. 10. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je bilo treba na podlagi 353. člena ZPP tožničino pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.