Jedro

Čeprav morajo izvoljeni predstavniki ljudstva trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime in je šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo, iz besed, kot jih je pod javno objavo na omrežju facebook zapisal obsojenec, izhaja, da niso podane v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot župana ali le kot pretirane izjave v javni politični razpravi z namenom kritike dela funkcionarja. Namen zapisa je izključno napad na osebnost in zaničevanje zasebnega tožilca z žaljivimi izjavami, brez izkazanega interesa po zaščiti javnega interesa ali vzpodbujanju javne razprave v zadevi javnega pomena, zato ni mogoče pritrditi zavzemanju za presojo ravnanja po tretjem odstavku 158. člena KZ-1.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sodbo z dne 29. 3. 2021 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj razžalitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in žaljive obdolžitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 160. člena KZ-1 ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Oškodovanega B. B. je na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenca pa na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter mu naložilo plačilo sodne takse in stroškov zasebnega tožilca in pooblaščenca, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 9. 2021 pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika delno ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se obsojenca po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve. Zasebnega tožilca je v tem delu s premoženjskim zahtevkom napotilo na pravdo, glede kaznivega dejanja razžalitve pa obsojencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. V odločbi o stroških je sodbo spremenilo tako, da je obsojenec v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve dolžan plačati sodno takso, potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca, v zvezi s kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve pa je zasebnemu tožilcu naložilo povrnitev potrebnih izdatkov obsojenca in potrebnih izdatkov ter nagrade obsojenčevega zagovornika. V ostalem je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčev zagovornik iz razloga kršitve kazenskega zakona ter kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril, da je na zatrjevane kršitve, ki po njegovi oceni niso podane, izčrpno odgovorilo že sodišče druge stopnje. Poudarja, da je kaznivo dejanje razžalitve mogoče izvršiti tudi z izjavo žaljive trditve o dejstvih, saj resničnost trditve ne izključuje tega kaznivega dejanja. Navedbe, da beseda ustaš ne more biti žaljiva, ker je oškodovanec pristaš tega gibanja, so zato zmotne. Obsojenec pa zasebnega tožilca ni označil le za ustaša, temveč je uporabil še vrsto drugih grobih in neposredno v osebo oškodovanca usmerjenih izrazov. Glede navedb, da obsojenec zapisa ni podal z namenom zaničevanja, temveč za obrambo pravice do referenduma, pa pojasnjuje, da storilčev namen drugega razžaliti ni potreben za obstoj kaznivega dejanja, saj je odločilen smisel oziroma miselna vsebina izjave. Meni, da je pravilna tudi presoja sodišča, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, po vsebini iz 1. točke 372. člena ZKP, ki jo utemeljuje z navedbami, da sta sodišči napačno presodili, da je obsojenec 1. 7. 2020 na odprtem Facebook profilu v komentar zapisal besedo "ustaš" zaradi razžalitve, saj iz dokazov v spisu jasno izhaja, da za zasebnega tožilca naslavljanje s to besedo nikakor ne more biti žaljivo. Izpostavlja, da je zasebni tožilec napisal knjigo o Jesenovcu, iz fotografij v spisu izhaja, da se je slikal ob doprsnem kipu dr. Anteja Paveliča, bil je na zborovanju ustašev v Pliberku in simpatizira z ustaškim gibanjem, oziroma ga podpira ter se zavzema za njegovo revizionistično razlago. Ker je bistvo zapisa trditev, da je zasebni tožilec ustaš, zato ne gre za kaznivo dejanje. Izpostavlja sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevah Bodrožič proti Srbiji, Mladina proti Sloveniji ter Oberschlick proti Avstriji ter poudarja, da v navedenih zadevah ni šlo za kazniva dejanja razžalitve, ker je treba upoštevati okoliščine, v katerih so bile žaljive besede izrečene. V obravnavani zadevi pa nobeno od sodišč ni upoštevalo okoliščin, zaradi katerih je obsojenec zasebnega tožilca označil za ustaša, je pa sodišče sprejelo, da je zapis nastal, ker je zasebni tožilec kot župan Občine ... poskušal preprečiti oziroma ni želel razpisati referenduma glede preimenovanja Titove ceste v ... Pojasnjuje, da je župan preko občinskega sveta Titovo cesto preimenoval, kljub temu, da je velik del občanov ... temu nasprotoval, zato so želeli referendum, kar je župan poskušal preprečiti. Obsojenec se je zavzemal za referendum in je bil del ekipe, ki je izpeljala postopke. Šlo je za politično delovanje in so vsi zapisi nastali zaradi preprečitve referenduma, obsojenec pa je podal javno izjavo zaradi zaščite svojih upravičenih koristi, ki so tudi v javnem interesu. Ker zasebni tožilec ni hotel razpisati referenduma, se je obsojenec počutil užaljenega, izigranega in je to pokazal z zapisom na Facebook-u. 7. Zagovornik še zatrjuje, da bi moralo sodišče upoštevati tudi status zasebnega tožilca, ki mora kot javna oseba na podlagi stališč Ustavnega sodišča in ESČP trpeti intenzivnejše posege v svojo pravico do časti in dobrega imena. Meje uveljavljanja pravice do svobode izražanja morajo biti v navedenih primerih širše in je dopustno več kot običajno, saj gre za politično delovanje zasebnega tožilca, ki je župan in javna oseba izvršilne veje oblasti, zato se zahteva višji tolerančni prag. Sodišče bi moralo tehtati med ustavnima pravicama in ugotoviti kateri pravici bo dalo prednost, pa je dalo prednost osebnostni pravici iz 35. člena Ustave, čeprav bi jo moralo dati pravici do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Meni, da bi šlo za kaznivo dejanje, če bi bile žaljive izjave posebej grobe, napadalne in žaljive, kar niso bile v obravnavanem primeru, zasebni tožilec pa s tožbo posega v obsojenčevo pravico do svobode izražanja. Sklicuje se na prvi odstavek 39. člena Ustave in 10. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP). Zaključuje, da iz vseh navedenih okoliščin izhaja, da obsojenec ni ravnal z namenom zaničevanja, zato ga sodišče na podlagi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 ne bi smelo obsoditi, saj ni podana protipravnost ravnanja.

8. Kaznivo dejanje razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 stori, kdor koga razžali. Če je dejanje storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh ali na javnem shodu, gre za kaznivo dejanje izvršeno v kvalificirani obliki po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1. Razžalitev je izraz podcenjevanja, pomeni zaničevanje, neupoštevanje dostojanstva druge osebe, posmehovanje, pritikanje negativnih značajskih lastnosti drugemu oziroma izražanje negativne sodbe o njegovi vrednosti. Vrednostna sodba je osebna in subjektivna trditev in je drugače kot pri dejstvih ni mogoče dokazovati. ESČP je že opozorilo, da se sme zahtevati od obdolženca, da dokaže resničnost zatrjevanih dejstev, ne sme pa se od njega zahtevati dokazovanja resničnosti vrednostnih sodb,1 saj bi to pomenilo nedopustno kršitev njegove pravice do svobode izražanja. Zahtevati se sme, naj izkaže obstoj zadostne dejanske podlage za svoje nasproti oškodovancu žaljive vrednostne sodbe in če te podlage ne izkaže, se lahko šteje, da je prestopil dopustne okvire svobode izražanja. Sicer pa se lahko zaničevanje, nespoštovanje ali prezir do prizadetega izrazi tudi tako, da se mu podtika napake, ki bi, če bi res obstajale, zmanjševale njegovo veljavo in s tem pravico do spoštovanja, ki iz nje izhaja. Glede na to, da resničnost trditve ne izključuje kaznivega dejanja razžalitve (četrti odstavek 160. člena KZ-1), lahko gre za ti. formalno razžalitev, če se prizadetemu očitajo resnična dejstva, ki objektivno zmanjšujejo njegovo čast. Pri tem, ali je neka izjava žaljiva, pa je treba upoštevati razumevanje povprečnega prejemnika sporočila, zato ni odločilno, kako je izjavitelj subjektivno hotel, da se njegova izjava razume in je navedeno pomembno le glede vprašanja krivde, torej, ali se je zavedal žaljivosti izjave in ali je vsaj privolil v to, da drugega razžali. Če znaten del povprečnega kroga prejemnikov vsebino izjave dojema kot žaljivo in obdolženec to hoče ali vsaj odobrava, večpomenskost izjave, na katero računa, ne izključuje njegove odgovornosti.2

9. Svoboda izražanja ima omejitve, ki se ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve ratione personae), ampak na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve ratione materiae) in so dopustne pod naslednjimi pogoji: i) biti morajo določene v zakonu, ii) biti morajo nujne v demokratični družbi (mora jih narekovati pereča družbena potreba (pressing social need) in iii) stremijo k ciljem, opredeljenim v drugem odstavku 10. člena EKČP. Iz te določbe izhaja, da je izvrševanje pravice do svobode izražanja nujno povezano tudi z dolžnostmi in odgovornostjo in je zato lahko podrejeno obličnostnim pogojem, omejitvam ali kaznim, ki jih določa zakon in ki so nujne v demokratični družbi. Svoboda izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki kot večina pravic ni absolutna in je omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstvom osebnostnih pravic (35. člen Ustave), ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena.3 Ob koliziji dveh enakovrednih pravic, kot sta pravica do svobode izražanja na eni strani in pravica do varstva osebnega dostojanstva na drugi, se je zato treba odločiti, katera je v dani situaciji pomembnejša in potrebuje ustrezno zaščito. Tehtanje, ali je svoboda izražanja prestopila meje, je odvisno od številnih okoliščin. Tako je Ustavno sodišče upoštevajoč odločbe ESČP določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: i) prispevek k razpravi v splošnem interesu, ii) položaj osebe na katere se objava nanaša in predmet objave, iii) predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava in iv) vsebina, oblika in posledice objave.4 Skladno s prakso ESČP je zato treba vsak poseg presojati v luči primera kot celote in oceniti, ali je bil sorazmeren zasledovanim legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni.5

10. Izpostaviti je treba tudi, da jezikovnoslovna analiza domnevno žaljivih besed ne pripelje do pravilnega rezultata pri presoji, ali je obdolženec prestopil dopustne okvire pravice do svobode izražanja, saj je mogoče razžaliti tudi z besedami, ki same po sebi niso žaljive. Sodišče mora zato skrbno pretehtati, koliko je utemeljena omejitev ene od pravic zaradi spoštovanja druge, storilec pa se mora zavedati, da ima lahko njegova izjava ali katero drugo žaljivo dejanje žaljivo vsebino in da bo zanjo lahko izvedel oškodovanec ali tretja oseba, saj s svojo izjavo izraža svoje lastno zaničevanje, nespoštovanje ali prezir do oškodovanca.6 Iz sodne prakse Ustavnega sodišča in ESČP izhaja, da je pomembno merilo pri opredeljevanju dopustnih meja uveljavljanja svobode izražanja tudi, kdo je avtor konkretne izjave oziroma njegov status. Pripadnikom nekaterih poklicev se namreč pri opravljanju njihovega dela v sodni praksi priznavajo širše meje svobode izražanja (izvoljeni predstavniki ljudstva, poslanci, mestni svetniki, novinarji) in se smejo izražati ostreje in bolj provokativno, saj svoje pravice do svobode izražanja ne uresničujejo le v lastnem interesu, temveč predvsem v interesu drugih ljudi. Ravno tako je pomemben status oškodovanca, saj je stopnja, ki jo mora dopustiti določena oseba, ko gre za izražanje mnenj o njej, višja, če gre za javno osebo, in še toliko bolj, če gre za osebo, ki spada v izvršilno vejo oblasti. Kaznivo dejanje razžalitve javne osebe je zato izvršeno le v primerih, ko se storilec o takšni osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo. Meje uveljavljanja pravice do svobode izražanja pa morajo biti širše, kadar je posamezna izjava podana v okviru razprave o temi v javnem interesu, ko je lahko kaznivo dejanje razžalitve izvršeno le v primeru še posebej grobih, provokativnih in žaljivih izjav (glej tretji odstavek 158. člena KZ-1).7

11. Pravica do svobode izražanja, ki sicer uživa privilegirani položaj v razmerju do pravice do časti in dobrega imena, takšnega položaja ne uživa, če namen avtorja spornih besed ni varstvo javnega interesa ali pravic in koristi posameznikov (izjave, s katerimi se katera pravica uveljavlja ali varuje in vsa ravnanja v zvezi z varstvom pravice), temveč zaničevanje oškodovanca. Pri uporabi tretjega odstavka 158. člena KZ-1 kot razloga za izključitev protipravnosti mora biti zato pri storilcu podana zavest o tem, da ravna z namenom varstva upravičenih interesov, pri čemer ni pomembno, da so ob tem tudi drugi motivi, kot so na primer sovraštvo ali maščevanje, vse dokler varstvo upravičenih interesov ni potisnjeno povsem v ozadje. Izjava je upravičena, če interes storilca prevladuje nad pravico prizadetega do spoštovanja časti in dobrega imena. Okoliščine, ki jih je treba pri tem upoštevati, so med drugim intenzivnost in obseg širjenja žaljive izjave, reaktivna povezava s poprejšnjim vedenjem prizadetega in informacijski interes javnosti. Izjave, ki žalijo čast, morajo biti ustrezne in potrebne za varstvo upravičenih interesov ter biti primerno sredstvo po vsebini, obliki in spremljevalnih okoliščinah, da je v okvirih tretjega odstavka 158. člena KZ-1 izključena njihova protipravnost. Izjava mora torej biti nujna za varstvo interesov in hkrati pomeniti najmilejše sredstvo, ta pogoj pa ni izpolnjen, če je žaljiva izjava javnosti posredovana po nepotrebnem. Poleg tega niso primerna blatenja in čista zmerjaška samovoljna kritika, pri kateri stopi v ospredje oseben napad na čast in dobro ime oškodovanca. Očitki in graja se morajo izkazati kot stvarno sprejemljiva kritika za dosego cilja zaščite upravičenega interesa, zato je treba pri celovitem skupnem tehtanju poleg obsega prizadetosti nasprotujočih si interesov, upoštevati tudi povod za izjavo, njeno obliko in pomen za javnost. Zlasti je pomembno, ali je razžaljeni sam dal razlog za napad na njegovo čast ali ga celo izzval.8

12. Sodišče prve stopnje je presodilo, da obsojenčev zapis besede »ustaš« ter izjave »pokvarjen, jebi se, ustaš, spizdi že nekam v lijepo njihovo, od koder si tudi prišel, srat nam na glavo« zajemajo vsebine, ki so objektivno žaljive in lahko škodijo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, v celotnem kontekstu zapisanega pa predstavljajo način izražanja, ki presega meje dopustnega. Ugotovilo je, da gre nedvomno za grobe in napadalne žaljivke, iz katerih izhaja obsojenčev namen zaničevanja in ne za varstvo upravičenih koristi oziroma obrambo pravic, kljub obsojenčevim navedbam o obrambi pravice do referenduma v občini ... Obsojenec je svoje žaljive zapise skušal le prikriti pod spore zaradi referenduma, zato mu ni verjelo, da je pisanje na facebook profilu le njegov odziv na to problematiko, saj ni izrazil zgolj svojega mnenja, ki bi bilo usmerjeno v kritiko dela in odločitev zasebnega tožilca kot župana, temveč je odkrito in grobo napadel njegovo osebnost, kar je potrdil tudi v zagovoru, ko je večkrat poudaril, da je vse, kar je zapisal, čista resnica. Izpostavilo je, da je kritika presegla meje dopustnega in dostojnega, zapisi pa ne predstavljajo konstruktivne kritike županovega dela, kljub spornosti tematike referenduma za javnost, saj je obsojenčevo izražanje pretežno merilo na osebno diskreditacijo zasebnega tožilca (_ad personam_) in ponižanje, zato ni podanih razlogov za izključitev protipravnosti po tretjem odstavku 158. člena KZ-1. Obsojenec je zasebnega tožilca med drugim označil za pokvarjenega in za ustaša (pokvarjen človek, jebi se, ustaš, spizdi že nekam v lijepo njihovo, od koder si prišel srat nam na glavo), na odprtem facebook profilu, dostopnem širšemu krogu ljudi, ki so zasebnega tožilca kot župana manjše občine poznali. Vsebina inkriminirane izjave pa ima zanj nedvomno žaljiv pomen in so jo kot tako razumeli tudi tisti, ki so jo prebrali. Tudi oznaka za ustaša pomeni, da je obsojenec zasebnega tožilca označil za podpornika in simpatizerja totalitaristične nacistične in ustaške ideologije, ki ima v konkretnem okolju ter upoštevaje vse okoliščine, še posebej funkcije župana, vsekakor slabšalni in objektivno žaljiv pomen ter pomeni negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu, s katero ga je obsojenec prikazal kot negativno in nemoralno osebo. Iz narave zapisanih besed je razvidno podcenjevanje in nespoštovanje človeškega dostojanstva oškodovanca, ki se je zaradi njih počutil razžaljenega in prizadetega, ravno zaradi njegove funkcije pa so navedene izjave v okolici povzročile še večje zgražanje in negativni odziv in imele na zasebnega tožilca še toliko negativnejši vpliv. Izpostavilo je, da je zasebni tožilec zanikal, da bi bil privrženec ustaške ideologije, obsojenčeva pisanja pa je sprejel zelo razočarano in zelo prizadeto in jih je razumel kot žalitev na osebni in tudi nacionalni ravni, enako tudi njegova družina, saj je bil obsojenec v prejšnjem mandatu podžupan Občine ... in imajo njegove zapisane besede še posebno težo. Obsojenec je poznan tudi kot pravnik in opravlja odvetniški poklic, kar pomeni, da se je še toliko bolj zavedal zapisanega in kako se lahko to razume, zapis pa je objavil na javnem facebook profilu, na način, da se je z njim lahko seznanila širša javnost. 13. Sodišče druge stopnje je v zvezi s kaznivim dejanjem razžalitve presoji sodišča prve stopnje ustrezno pritrdilo ter tudi samo presodilo, da so uporabljeni izrazi objektivno žaljivi ter zmožni škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, vsak od uporabljenih izrazov, vključno z označbo zasebnega tožilca za ustaša, ki ne predstavlja samo trditve o dejstvu, pa je vsebinsko grob ali vsaj posredno uperjen v njegovo osebo. Uporabljeni izrazi zato niti v medsebojni povezavi ne morejo biti drugačni kot objektivno žaljivi in kot takšni škodovati časti in dobremu imenu zasebnega tožilca. Strinjalo se je tudi s presojo glede uporabe tretjega odstavka 158. člena KZ-1, da pritožnikova objava na facebook profilu ne sodi k nobeni od v tej določbi naštetih dejavnosti, ter izpostavilo, da sodišče prve stopnje ni prezrlo širšega ozadja objave, ki je povezana s predmetom v očitnem interesu širše skupnosti občine ... in posledično z delom zasebnega tožilca kot njenega župana, kar v celotni objavi ni bilo niti posredno omenjeno. Obsojenec prezre, da zasebnega tožilca ni označil le za ustaša, temveč je uporabil še druge grobe izraze, ki so bili vključno z navedeno označbo ter medsebojno povezani uperjeni v osebo zasebnega tožilca. Ustrezno je še presodilo, da se obsojenec z uporabljenimi izrazi ni neposredno obregnil ob konkretno (provokativno) ravnanje zasebnega tožilca, kot po ugotovljenih kršitvah 10. člena EKČP v primerih Oberschlick proti Avstriji in Mladina proti Sloveniji ter ni uporabil predhodnih ravnanj zasebnega tožilca za podlago uporabljenim izrazom, kot je bilo to po ugotovljeni kršitvi 19. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah v primeru Bodrožić proti Srbiji in Črni gori, zato je neutemeljeno tudi sklicevanje na navedene zadeve.

14. Vrhovno sodišče mora presoditi, ali so besede, ki jih je zapisal obsojenec, takšne, da zadostijo zahtevani prepovedani posledici »koga razžali«, ali je način storitve, kot se mu očita v izreku tak, da kaže na podcenjevanje, zaničevanje, neupoštevanje dostojanstva druge osebe, posmehovanje, pritikanje negativnih značajskih lastnosti drugemu oziroma izražanje negativne vrednostne sodbe o drugemu. Pri presoji, ali vsebuje neko ravnanje vse elemente kaznivega dejanja, se sodišče omeji izključno na izrek. Kršitev kazenskega zakona je namreč podana le tedaj, če v opisu manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, če ti zakonski znaki pri opisu obsojenčevega izvršitvenega ravnanja niso korektno navedeni ali če ravnanje, ki je očitano, ne vsebuje očitka. Slednje velja še posebej za dejanje, kot je obravnavano, kjer se zaradi vsebinsko odprtih normativnih zakonskih znakov zahteva še posebna vrednostna zapolnitev. Izpolnjena morajo biti določena vrednostna merila, da lahko neko posledico štejemo za dejanje storilca, obseg tehtanja pa je vedno očitek v obtožnem aktu oziroma opis v izreku sodbe.9 Po presoji Vrhovnega sodišča so besede, ki jih je izrekel obsojenec žaljive in pomenijo negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu, tudi v delu zapisa v zvezi z besedno zvezo »Jebi se, ustaš!«. V kontekstu zapisanega je beseda »ustaš« uporabljena izrazito negativno, kot napad na osebnost zasebnega tožilca, še posebej ob nadaljnjem zapisu »Spizdi že nekam v lijepo njihovo, od koder si tudi prišel, srat nam na glavo«, kar pritrjuje tudi navedbam zasebnega tožilca o razžalitvi na nacionalni ravni. Glede na to, da so navedene besede v kontekstu zapisanega razumljene kot subjektivna trditev in ne kot dejstvo, ugotavljanje resničnosti zapisanega, za kar se zagovornik zavzema v zahtevi, ni potrebno.10 Med drugimi pa je obsojenec zapisal tudi besede »Tako pokvarjenega človeka ... še nisem srečal v svojem življenju« ter »imaš jajca le, ko je treba nekoga napizditi in podpirati kurčeve ustaše«, ki ravno tako predstavljajo izrazito negativno vrednostno sodbo o zasebnem tožilcu. Pri omejevanju svobode govora je pomembno presoditi, ali je poseg v svobodo izražanja nujen, še posebej poseg kazenskega sodišča kot _ultima ratio_. Zapisane besede niso le nevljudne, nesramne, nedostojne, saj gre za očitno žaljivo vrednostno sodbo z uporabo žaljivih pridevnikov in samostalnikov, ki delajo obsojenčev zapis objektivno žaljiv,11 zato ne gre le za neprimerne izjave, temveč pravno nedopustne, ki zapolnjujejo zakonske znake kaznivega dejanja.12

15. Glede na to, da iz celotnega zapisa v opisu kaznivega dejanja izhaja, da se je zapis nanašal na tožnikovo ravnanje kot župana Občine ... v zadevi javnega interesa in je bil podan v javno dostopni razpravi o referendumu o preklicu odloka občinskega sveta o preimenovanju Titove ceste v ..., je treba izpostaviti tretji odstavek 158. člena KZ-1 ter dolžnost javnih funkcionarjev trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime. Na podlagi te določbe se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi med drugim v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Storilec torej tudi v teh primerih, kljub zatrjevanju resničnih dejstev, odgovarja za kaznivo dejanje razžalitve, če je vrednostna sodba, ki jo je izrekel na podlagi takih resničnih dejstev, izrečena z namenom zaničevanja. V obravnavani zadevi je iz očitka v obtožnem aktu tudi po presoji Vrhovnega sodišča jasno razviden in konkretiziran namen obsojenčevega zapisa, in sicer izključno zaničevanje zasebnega tožilca z žaljivimi izjavami, brez izkazanega obsojenčevega interesa po zaščiti javnega interesa ali vzpodbujanju javne razprave v zadevi javnega pomena. Zagovornikovemu zavzemanju za presojo obsojenčevega ravnanja po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 zato ni mogoče pritrditi. Sodišče mora pri tehtanju, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja presojati zlasti težo dejstev oziroma vrednostnih sodb, o katerih govori obdolženec ter s tem povezano svobodo izražanja na eni strani ter težo posega v pravico drugega, to je v njegovo dostojanstvo. Sploh v primerih kritike nosilcev javnih pooblastil gre zaščita tudi pretiranim, šokantnim, žaljivim in javno vznemirjajočim izjavam, deplasiranim, slabega okusa in nizkotnim ter v moralnem smislu nepoštenim. Čeprav morajo izvoljeni predstavniki ljudstva trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime in je šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo, pa iz besed, kot jih je pod javno objavo na omrežju facebook zapisal obsojenec, izhaja, da niso podane v resni kritiki ravnanja zasebnega tožilca kot župana ali le kot pretirane izjave v javni politični razpravi z namenom kritike dela funkcionarja, katere očitno ne morejo vzdržati navedb o ustaštvu in žalitev na nacionalni ravni, pač pa se iz načina izražanja jasno vidi, da so sporne izjave podane izključno z namenom napada na osebnost zasebnega tožilca in njegovega zaničevanja.

C.

16. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR po tarifnih številkah 7111 in 71113 v zvezi z 7152 Taksne tarife ter v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe, in zapletenosti kazenskega postopka.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Ustavno sodišče je merila za ustavnoskladno obsodbo za kaznivo dejanje razžalitve postavilo v odločbi Up-1128/122 z dne 14. 5. 2015. Pri tem je razlikovalo med vrednostnimi ocenami in trditvami o dejstvih ter odločilo, da je resničnost dejstev mogoče dokazati, kar ne velja za vrednostne sodbe. Razlikovanju med dejstvi in vrednostnimi sodbami je sledil tudi zakonodajalec (odločba Ustavnega sodišča Up-417/16 z dne 18. 3. 2021, strani 10 in 11). 2 Marko Šorli in Rok Čeferin v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2018, strani 848 do 854. 3 Odločbe Ustavnega sodišča U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999, Up-407/14 z dne 14. 12. 2016, Up-417/16 z dne 18. 3. 2021, Up-300/16 z dne 17. 6. 2021 in druge. 4 Odločba Ustavnega sodišča Up-614/15 z dne 21. 5. 2018. 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022. 6 Marko Šorli in Rok Čeferin, 2018, strani 856 in 857. 7 Navedena merila so delno povzeta v določbi tretjega odstavka 158. člena KZ-1, s katero je izključena kaznivost sicer žaljivih izjav, če so podane v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, vendar le, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da avtor spornih izjav teh ni podal z namenom zaničevanja. Zakonodajalec je s tem posebej privilegiral oziroma še posebej zavaroval tiste oblike svobode izražanja, ki so namenjene varstvu javnega interesa ali pa varstvu pravic in koristi posameznikov. V takih primerih je zato izključena protipravnost avtorja sicer žaljivih besed. 8 Marko Šorli in Rok Čeferin, 2018, strani 858 do 865. 9 Glej sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022. 10 Sicer pa niti resničnost trditve v skladu s četrtim odstavkom 160. člena KZ-1 ne izključuje vedno kaznivega dejanja razžalitve. 11 Predmet zaščite kaznivega dejanja razžalitve je objektivna in ne subjektivna čast (lastno mnenje o sebi). Za storitev kaznivega dejanja ni pomembno, ali je storilec želel drugega razžaliti, niti ali je tisti, kateremu je bila izjava namenjena, to štel za napad na svojo čast (sodba I Ips 1641/2014 z dne 20. 9. 2022). 12 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-1128/122 z dne 14. 5. 2015.