12. 3. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A., d.d., Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 26. februarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1. Ustavna pritožba družbe A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 3/2002 z dne 7. 3. 2002 v zvezi s sklepom in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cpg 976/2001 z dne 21. 9. 2001 in s sklepom in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV Pg 49/2000 z dne 19. 4. 2001 se ne sprejme.

2. Pritožnica sama nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

Okrožno sodišče v Ljubljani je sklenilo, da se zavrže tožba ustavne pritožnice, da mora tožena stranka opustiti besedilo A. v firmi in skrajšani firmi in jo izbrisati iz sodnega registra, ter razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se toženi stranki prepoveduje v gospodarskem pomenu uporabljati in posnemati znak ter blagovno in storitveno znamko A. v besedi, sliki, risbi, izrazu in v kombinaciji. Pritožbeno sodišče je pritožbo ustavne pritožnice zavrnilo in potrdilo sklep in sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo tudi revizijo.

Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje opravilo prvi narok za glavno obravnavo v njeni odsotnosti in v odsotnosti njenega pooblaščenca, čeprav je slednji s priporočeno vlogo svoj izostanek izrecno opravičil in hkrati predlagal preložitev glavne obravnave, ker je imel istega dne razpisanih sedem drugih glavnih obravnav. Ker je šlo za prvi narok, na katerem je potrebno navesti vsa dejstva in predložiti vse dokaze ter se opredeliti do navedb in dokazov nasprotne stranke, pritožnica zaradi odločitve sodišča tega ni mogla storiti, kar naj bi posledično vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi. Zato zatrjuje kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B.

Pritožnica v ustavni pritožbi ponavlja svoje navedbe, ki jih je brez uspeha uveljavljala že v pravdnem postopku. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Predlaga, da naj Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodi in pritožnici prizna stroške tega postopka.

Pritožnica nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki ni ugodilo njenemu predlogu za preložitev naroka za glavno obravnavo. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. V njem mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Vendar je ob tem treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke ter njeno pravico do sodnega varstva in do sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Zato je možnost preložitve naroka po prvem odstavku 115. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) omejena le na primere, ko je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so zato drugi opravičljivi razlogi. Z ustavnimi zahtevami je skladno stališče, da ni le odgovornost sodišča, ampak tudi strank, da s skrbnim in vestnim sodelovanjem v postopku prispevajo k učinkovitosti in pospešitvi sodnega postopka.

Ob navedenih izhodiščih se izkaže, da sodišča z zavrnitvijo predloga za preložitev naroka za glavno obravnavo niso kršila pritožničinih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Za sklep o kršitvi 22. člena Ustave ne zadošča dejstvo, da se pooblaščenec obravnave ni udeležil, ker naj bi za to, da sodišče ne bo preložilo naroka, zvedel dve uri in pol pred narokom. Stališča sodišč, da bi pooblaščenec - odvetnik lahko poskrbel za substitucijo bodisi v tej bodisi v drugih zadevah, ker je za svojo zadržanost vedel že ob prejemu vabila za narok v zadevi, ki je predmet ustavne pritožbe, niso v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ali s katerokoli drugo človekovo pravico in temeljno svoboščino.

Ker z izpodbijanimi sodnimi odločbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnica ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz druge točke izreka.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger