Jedro

Sodna praksa je zavzela stališče, da je ustavno skladna takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom med drugim ugodilo obročnemu plačilu sodne takse v višini 6.525,00 EUR, zavrnilo pa je ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugovoru v celoti ugodi in razveljavi plačilni nalog za sodno takso.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožeča stranka je mnenja, da je sodišče sodno takso odmerilo previsoko, ker s sklepom z dne 27. 10. 2020 ni na primeren način preverilo višine vrednosti spora. Tožeča stranka meni, da v predmetni zadevi vrednost spora, na podlagi katere se odmeri sodna taksa, znaša 24.000,00 EUR in ne 476.000,00 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu obrazložilo, da je na podlagi 34.a člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) dopustno zoper plačilni nalog vložiti ugovor, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Tožeča stranka je v tej zadevi vložila nasprotno tožbo, zaradi česar ji je sodišče dne 8. 9. 2020 izdalo plačilni nalog za redni postopek, pri čemer je upoštevalo vrednost spora 500.000,00 EUR. Tožeča stranka je skladno z 31. členom ZST-1 podala predlog, da sodišče na primeren način preveri pravo vrednost spora. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 27. 10. 2020 ugotovilo, da vrednost spora znaša 476.000,00 EUR in je tožeči stranki od tega zneska odmerilo sodno takso v višini 6.525,00 EUR.

6. Sodna praksa je zavzela stališče, da je ustavno skladna takšna razlaga določbe prvega odstavka 34.a člena ZST-1, ki dopušča presojo odmerjene višine sodne takse tudi iz v ugovoru navedenih razlogov, ki se nanašajo na sodno določeno vrednost predmeta postopka za odmero sodne takse. Pravica stranke do pravnega sredstva zoper odmerjeno višino sodne takse bi bila namreč zgolj navidezna v primeru, če stranke zatrjevane kršitve določb ZST-1 (19. do 30. člen ZST-1) glede določitve vrednosti predmeta postopka zaradi odmere sodne takse ne bi imele pravice uveljavljati v ugovoru zoper plačilni nalog po 34.a členu ZST-1, ki v tem smislu predstavlja končno (incidenčno) odločbo.1

7. Tožeča stranka v pritožbi pravilno opozarja, da se v primeru iz 30. člena ZST-1 vrednost predmeta postopka določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera, predvsem obsega in pomena predmeta ter premoženja in dohodkov strank. V tej zadevi je najprej tožena stranka od tožeče stranke s tožbo zahtevala plačilo pogodbene kazni v višini 500.000,00 EUR zaradi domnevne kršitve konkurenčne klavzule. Ker tožeča stranka meni, da je tako določena pogodbena kazen previsoka, je bila prisiljena iz previdnosti vložiti nasprotno tožbo, in sicer zaradi neenotne sodne prakse, ali zadošča ugovor za znižanje pogodbene kazni oziroma je potrebna oblikovalna tožba.2 Glede na navedeno okoliščino in ob upoštevanju dejstva, da je bila sodna taksa za prvotno tožbo (tožene stranke) že plačana, previsoka sodna taksa pa omejuje možnost dostopa do sodišča in s tem pravico do sodnega varstva, v predmetni zadevi ni primerno, da se sodna taksa odmeri od razlike med predmetnima pogodbenima kaznima. Pritožnica pravilno poudarja, da z (nasprotno) tožbo zasleduje vrednost pogodbene kazni v višini 24.000,00 EUR in ne 500.000,00 EUR oziroma 476.000,00 EUR. Na podlagi navedenega je primerneje, da se sodna taksa odmeri v smislu 30. člena ZST-1 v višini 24.000,00 EUR.

8. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotovljenih kršitev namreč glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti oziroma jih bo lažje in bolj ekonomično odpravilo sodišče prve stopnje. Razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek po oceni pritožbenega sodišča tudi ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

1 Prim. VSL sklep I Cpg 202/2017. 2 Prim. VS RS odločba VIII Ips 46/2019.