Jedro

Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 v razmerju do področnih prekrškov v svoji dispoziciji odraža dodatno vsebino in meritorni presežek.

Razlaga, da bi bilo storilcu v primeru neplačevanja prispevkov za ZPIZ kaznivo dejanje mogoče očitati šele z nastopom pogojev za upokojitev delavca, nasprotuje namenu kazensko pravnega varstva delavčeve socialne varnosti.

Kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 lahko izvrši vsaka oseba, ki dejansko odloča o pravicah delavcev.

Poslovanje družbe ni dopustno ohranjati na račun nespoštovanja temeljnih pravic delavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženec je dolžan plačati 250,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Velenju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1E. Izreklo mu je pogojno obsodbo z določeno kaznijo enajstih mesecev zapora in s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oškodovance s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v višini 255,80 EUR, oprostilo pa ga je plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo so se pravočasno pritožili obdolženčevi zagovorniki, kot so uvodoma navedli, iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki (prvega odstavka) 370. člena ZKP. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba, ki skuša v pretežnem delu uveljaviti v utrjeni sodni praksi že zavrnjena stališča, ni utemeljena.

4. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je ustrezno apliciralo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Za svojo odločitev je navedlo zadostne in razumne razloge, ki jim kaže pritrditi in ne ponavljati, v tem pritožbenem postopku pa jih ni mogoče izpodbiti.

5. Pritožba uveljavlja kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu (prvi odstavek 28. člena Ustave, 2. člen KZ-1). Trdi, da je ravnanja, opisana v izreku izpodbijane sodbe, zakonodajalec opredelil kot prekrške. Navaja, da je neplačilo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi prekršek po 19. točki prvega odstavka 217. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), neplačilo regresa prekršek po 25. točki navedenega določila, neizplačilo nadur prekršek po 24. točki istega določila, nepredložitev obračuna prispevkov za socialno varnost in njihovo neplačilo pa je prekršek po 397. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Dejanja v izreku izpodbijane sodbe niso jasno opredeljena kot kaznivo dejanje, saj opredelitev istega ravnanja hkrati kot prekršek in kot kaznivo dejanje nasprotuje pravilu _lex certa_ kot prvini načela zakonitosti. Po mnenju pritožnikov so kazenskopravno varovane pravice lahko le tiste, ki niso varovane upravnopravno (prekrškovno). Sklicujejo se na odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/07-17 z dne 8. 1. 2009, kjer je bila postavljena zahteva po jasnih in razpoznavnih ločnicah med prekrški in kaznivimi dejanji, ter na stališča znanstvenega komentarja posebnega dela KZ-1, da imamo opraviti s potencialno „neustavnim stanjem“.

6. Glede izpostavljenega vprašanja razmerij med zakonsko opredelitvijo prekrškov in zakonskimi znaki kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev obstaja uveljavljena praksa Vrhovnega sodišča.1 Določba 196. člena KZ-1 kot blanketna norma za izvršitev kaznivega dejanja že v temelju predpostavlja kršitev predpisov s področja delovnih razmerij. To pomeni, da so zakonski znaki prekrškov (tudi tistih, ki jih predstavlja pritožba) resda vsebovani v zakonskih znakih kaznivega dejanja, toda kaznivo dejanje zajema še druge elemente zakonskega dejanskega stanu, ki so lastni le kaznivemu dejanju, ne pa tudi prekrškom. Ključna razlika je v tem, da prekrški predstavljajo „gole“ kršitve predpisov, pri kaznivem dejanju pa gre za posege v pravno zavarovane dobrine, ki se navzven kažejo s prikrajšanjem oškodovanih delavcev in so v zakonskem besedilu opredeljeni z dikcijo, da mora zaradi storilčevih kršitev predpisov priti do prikrajšanja delavcev za pravice, ki jim pripadajo, oziroma do omejitve teh pravic. V konkretni zadevi se obdolžencu ne očitajo zgolj kršitve številnih predpisov, opredeljenih v izreku sodbe, temveč tudi, da je bil oškodovanec pod točko 1 izreka prikrajšan za pravico do neto plače, oškodovanci pod točko 2 izreka so bili prikrajšani za pravico do odpravnine, oškodovanci pod točko 3 izreka za pravico do regresa, oškodovancema pod točko 4 izreka je bila odvzeta pravica do (bruto) plače ter pravica, da bi se jima plača v obdobjih, v katerih prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili obračunani in plačani, upoštevala v izračun pokojninske osnove, oškodovancem pod točko 5 izreka pa je bila omejena pravica do (bruto) plače, hkrati pa so bili prikrajšani tudi za pravico, da bi se jim plača v obdobjih, v katerih obračunani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje niso bili plačani, upoštevala v izračun pokojninske osnove. Za prekrške, kot jih opredeljuje pritožba, je kršitelj odgovoren takoj, ko zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, in je odgovoren že, če je ravnal malomarno (prvi odstavek 9. člena ZP-1). Po drugi strani mora storilec kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 ravnati naklepno in se pri tem med drugim zavedati posledic kršitev predpisov, ki se zrcalijo bodisi v omejevanju bodisi v prikrajšanju za pravice, ki delavcem pripadajo. Posledično ni mogoče trditi, da gre za subsumpcijo enakih dejanskih okoliščin pod različne zakonske dejanske stanove, istočasno pa tudi ne za popolno prekrivanje znakov prekrškov z znaki predmetnega kaznivega dejanja. Na tej točki ni pomislekov v jasnost in določnost ločnice med prekrški in kaznivim dejanjem, ki v svoji dispoziciji v razmerju do prekrškov evidentno odraža dodatno vsebino oziroma jasen meritorni presežek. Ker se zakonski znaki področnih prekrškov in kaznivega dejanja na abstraktni ravni ne prekrivajo, ni mogoče govoriti o kršitvi pravila določnosti (_lex certa_), potemtakem pa tudi ne o kršitvi načela zakonitosti kot materije ustavnega ranga. Nasprotno stališče v pritožbi ni utemeljeno, prepričati pa ni moč niti s sklicem na mnenja avtorjev znanstvenega komentarja, pri čemer gre – prvič – za njihova osebna mnenja, že sicer pa – drugič – komentarji zakonov niso formalni pravni viri, na katere bi bila sodišča pri odločanju vezana. Razlogov za odstop od utrjene sodne prakse (precedenčnega sodišča) ni razbrati, kar velja tudi v nadaljevanju.

7. Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona, ki je sicer ne substancira, pritožba razbere v okoliščini, da se obdolžencu v točki 4 izreka izpodbijane sodbe očita, da ob izplačilu neto plač delavcema B. B. (za obdobje avgust 2014 – december 2014) in C. C. (za januar 2014) ni ne obračunal niti plačal predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s čimer je oškodovancema odvzel pravico do (bruto) plače in tudi pravico, da bi se jima plača v opredeljenih obdobjih, v katerih prispevki niso bili obračunani in plačani, upoštevala najmanj v izračun pokojninske osnove. Pritožba navaja, da je v prvem odstavku 196. člena KZ-1 inkriminirano zgolj neplačilo predpisanih prispevkov, ne pa tudi neobračun prispevkov. Vendar kljub temu, da zakonska dikcija govori le o kršitvi predpisov o plačilu predpisanih prispevkov, je dolžnost delodajalca, da prispevke od bruto plače za delavca tako obračuna kot plača, kar mu nalaga ZDavP-2 v 352. členu, stopnje prispevkov pa določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (ZPSV). Res se po določbah 134.a člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) obdobja, na katera se nanaša obvestilo ZPIZ delodajalcu, da prispevki v določenih obdobjih niso bili obračunani, lahko (ne glede na prvi odstavek 134. člena ZPIZ-2) upoštevajo pri pokojninski dobi. Višina starostne pokojnine pa se odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (prvi odstavek 30. člena ZPIZ-2). Tu je srž kazenskopravnega očitka obdolžencu v izpostavljenem delu, saj je posledica tega izseka kaznivega dejanja konkretizirana v neupoštevanju plače v obdobju neobračunanih in neplačanih prispevkov prav za izračun pokojninske osnove (ne pa v vplivu na problematiko pokojninske dobe). Obdobja, v katerih prispevki niso bili plačani, ne morejo biti upoštevana pri izračunu starostne pokojnine, zato ni dvoma, da je obdolženec tudi z ravnanjem, opisanim v točki 4 krivdoreka sodbe, izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja, tj. ne oziraje se na to, da se v opisu dejanja poleg opustitve obveznosti plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar je ključni del očitka, zatrjuje še opustitev povezane dolžnosti obračuna predpisanih prispevkov. Obdolženec v tem delu torej ni bil spoznan za krivega dejanja, ki ne bi bilo kaznivo, zato pritožbeno nakazana kršitev kazenskega zakona ni podana. Ugotovitev izpodbijane sodbe (točka 13 obrazložitve), da obdolženec v delu, ki se nanaša na točko 4 izreka, ni ne obračunal niti plačal predpisanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za dva zaposlena delavca, posledično ne more biti ne nepravilna niti nepopolna.

8. Neutemeljeno pritožba navaja tudi, da naj bi imeli delavci po zaključku postopka prisilne izterjave prispevkov, ki ga vodi država (FURS), prispevke evidentirane kot poravnane. Iz dopisov FURS, ki se nahajajo v spisu, je res razvidno, da so bili družbi D. d. o. o., po zaključenem stečaju odpisani neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, tj. za tiste zaposlene, za katere so bili predloženi REK-1 obrazci, ter za časovno obdobje november 2015 – januar 2018. Iz dopisov ZPIZ z dne 1. 7. 2022 in 20. 7. 2022 (list. št. 859 in 862) pa izhaja, da bo Zavod v primeru družbe D. d. o. o., navkljub odpisu prispevkov upošteval obdobja odpisa v pokojninsko dobo (prvi odstavek 134. člena ZPIZ-2), vendar se obdobja brez plačanih prispevkov delavcem ne bodo upoštevala pri izračunu pokojninske osnove (30. člen ZPIZ-1). Zato ni moč pritrditi pritožbi, da naj bi se v danem primeru ugotovilo, da imajo delavci prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje evidentirane kot poravnane (točki 4 in 5 izreka sodbe).

9. Pritožba ocenjuje, da bi se prikrajšanje delavcev kot obvezni element kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 lahko ugotovilo šele, če in ko bi se posamezni delavec upokojil, saj bi bilo šele takrat moč zaključiti, ali je neplačilo prispevkov vplivalo na višino pokojnine (pritožbena razprava o pokojninski dobi je irelevantna, saj se vpliv na pokojninsko dobo, kot pojasnjeno v točki 7 te sodbe, ne očita). Sodišče prve stopnje naj bi ubralo „napačen materialni pristop“ in zmotno štelo, da že neplačilo (obračunanih) prispevkov pomeni prikrajšanje delavcev. Tak pristop je zgolj hipotetičen in nekonkreten ter prepovedana posledica iz točk 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe ni bila ugotovljena. Prikrajšanje bi nastopilo le v primeru, če bi se neplačani prispevki nanašali prav na obdobje najugodnejših let delavca, ki se nato ne bi upoštevala pri odmeri pravic (starostne pokojnine). V nasprotnem bi bil delavec zaradi neplačila prispevkov morebiti celo v ugodnejšem položaju.

10. Tudi na ta vprašanja je bilo v praksi Vrhovnega sodišča že odgovorjeno.2 Kot je že bilo večkrat poudarjeno, je obdolženec z izvršitvenimi ravnanji, substanciranimi v točkah 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe, oškodovancem odvzel oziroma omejil pravico do (bruto) plače in jih prikrajšal tudi za pravico, da bi se plača v obdobjih neplačanih prispevkov upoštevala v izračun pokojninske osnove. Po uveljavljeni praksi precedenčnega sodišča je poseženo v socialno varnost delavca že s samim neplačilom prispevkov za socialno varnost, s čimer je omejena pravica do (bruto) plače, prepovedana posledica pri kaznivem dejanju po 196. členu KZ-1 pa nastopi že z neplačilom predpisanih prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za obdolženčevo krivdno odgovornost. Razlaga, ki jo ponujajo pritožniki, sporoča, da bi bilo moč delodajalcu oziroma storilcu očitati to kaznivo dejanje v primeru neplačevanja prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje šele ob nastopu pogojev za delavčevo upokojitev, kaznivo dejanje pa bi se lahko izvrševalo daljše časovno obdobje, v skrajnem primeru več let ali celo desetletij. Kot je judiciralo Vrhovno sodišče, gre za absurdno stališče, ki negira namen kazenskopravnega varstva z danim kaznivim dejanjem zavarovane dobrine, tj. delavčeve socialne varnosti.

11. Obdolžencu se očita, da je bil vse obdobje izvrševanja kaznivega dejanja dejanski poslovodja družbe D. d. o. o., v času od 5. 6. 2012 do 28. 3. 2014 pa je bil kot direktor družbe tudi njen zakoniti zastopnik. S tem v zvezi pritožba trdi, da lahko kaznivo dejanje po 196. členu KZ-1 stori le direktor, s čimer nakazuje, da obdolženec v inkriminiranem obdobju po 28. 3. 2014 (do januarja 2018) ne bi mogel biti aktivni subjekt obravnavanega kaznivega dejanja. Vendar nima prav. Predmetno kaznivo dejanje lahko izvrši delodajalec oziroma (vsaka) oseba, ki dejansko odloča o pravicah delavcev, navedenih v 196. členu KZ-1. V krivdoreku izpodbijane sodbe je tudi za obdobje po 28. 3. 2014 opredeljen status obdolženca kot „dejanskega poslovodje“. V točki 7 obrazložitve je sodišče prve stopnje jasno navedlo, da je bil obdolženec celotno obdobje pod obtožbo dejanski poslovodja v družbi D. d. o. o., kar je potrdil sam in zaslišani delavci, prav tako pa ni dvoma, da je bil on tisti, ki je sprejemal odločitve, vezane na (ne)uresničevanje temeljnih pravic delavcev. Med podajanjem zagovora na glavni obravnavi 13. 5. 2021 je bil obdolženec natančno izprašan, kaj pomeni dejstvo, da je bila direktor družbe po marcu 2014 njegova soproga (B. B.), sam pa je bil zaposlen kot „vodja projekta“. Jasno je povedal, da se je dogovarjal za posle in je bil odgovoren za vse poslovodne odločitve, bil je skratka dejanski poslovodja (medtem ko je žena le podpisovala dokumente). Da se je obdolženec (in ne kdo drug) dogovarjal z delavci glede parametrov njihovih zaposlitev in odločal o njihovih pravicah, so med zaslišanji izpovedali številni oškodovanci (E. E., F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K.). Posledično pritožba ne more uspeti z izvajanji, da obdolženec ni bil dejanski poslovodja in odgovorna oseba za zagotavljanje pravic delavcev, saj temu poleg izpovedb zaslišanih prič nasprotuje že sam obdolženčev zagovor. V tem pa je nedvoumno opredelil tako svojo vlogo kot (formalno) vlogo žene B. B., ki obdolžencu gotovo ni ničesar „delegirala“, saj take vloge glede na izsledke dokazovanja pred sodiščem prve stopnje v družbi ni imela. V tej smeri dejansko stanje ni bilo zmotno ugotovljeno, kot smiselno zatrjuje pritožba.

12. Sledeč ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča3 je aktivni subjekt kaznivega dejanja po 196. členu KZ-1 tudi tista oseba, ki v družbi dejansko vodi posle, tj. ne glede na njen (formalni) status v družbi. Obravnavano kaznivo dejanje lahko torej izvrši vsak, ki ne ravna po predpisih (kot v konkretni zadevi) o plači, drugih prejemkih iz delovnega razmerja in plačilu predpisanih prispevkov. Da je imel obdolženec kot dejanski poslovodja _de facto_ te pristojnosti in posledične dolžnosti, je bilo v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje zanesljivo ugotovljeno, odločilne okoliščine glede obdolženčeve vloge v družbi D., d. o. o., v kritičnem časovnem obdobju pa so določno opredeljene tudi v opisu kaznivega dejanja v sodbenem izreku. S tem je zadoščeno zahtevi po konkretizaciji kazenskopravnega pojma „kdor ne ravna po predpisih“ iz abstraktnega zakonskega opisa kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Iz navedenih razlogov ne more biti podana niti nakazana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, pospremljena z zatrjevanjem nedovoljene razširitve pomena zakonskih znakov.

13. Že iz uvodnega dela opisa kaznivega dejanja izhaja, da se obdolžencu izvrševanje kaznivega dejanja v vseh izvršitvenih oblikah, vključno z neplačilom regresa ali sorazmernega dela regresa oškodovancem pod točko 3, ki so bili prikrajšani za pravico do regresa, očita v svojstvu direktorja oziroma dejanskega poslovodje v družbi D., d. o. o., ne pa v družbi L. d. o. o., katere poslovodja je bil obdolženčev oče M. M. Da naj bi bili delavci, ki so bili v obdobju 2012 – 2016 prikrajšani za pravico do regresa, zaposleni v družbi L. d. o. o., je očitna pomota, saj navedena družba vse od 31. 5. 2013 dalje ni več imela zaposlenih delavcev (list. št. 747). Oškodovanci, omenjeni pod točko 3 izreka, so bili sprva res zaposleni v družbi L. d. o. o., nakar so se, kot so izpovedali, prezaposlili v družbo D. d. o. o., kar potrjujejo podatki o zaposlitvah v kritičnem obdobju (npr. list. št. 127). Ta ugotovitev pa je skladna z zaključkom, da je obdolženec kaznivo dejanje storil kot odgovorna oseba družbe D. d. o. o., in ne kot odgovorna oseba družbe L. d. o. o. Obdolžencu se torej ne očitajo kršitve temeljnih pravic delavcev, ki ne bi bili zaposleni v družbi D. d. o. o., ampak v družbi L. d. o. o., zaradi česar je razumljivo, da izpodbijana sodba o njegovi vlogi v družbi L. d. o. o., ne vsebuje razlogov.

14. Pod točko 1 krivdoreka se obdolžencu očita, da oškodovancu N. N. ni izplačal nadurnega dela oziroma dodatka za nadurno delo, s čimer je tega delavca prikrajšal za pravico do neto plače. Sodišče prve stopnje je obrazložilo (točki 11 in 12 izpodbijane sodbe), da je bil z verodostojnimi izpovedbami N. N. in drugih delavcev ovržen obdolženčev zagovor, da se nadurno delo ni opravljalo, s tem pa naj ne bi bilo temelja za N. N. zatrjevanje, da za nadurno delo ni dobil plačila. Priča N. N. je že med zaslišanjem v fazi posameznih preiskovalnih dejanj jasno izpovedal, da mu družba D. d. o. o., še vedno dolguje 586,00 EUR z naslova neplačanih nadur, kolikor je ostalo neplačano po delnih nakazilih septembra in oktobra 2017. V zvezi s tem je večkrat klical obdolženca, ki mu je obljubljal, da denar bo, po februarju 2018 pa se mu ni več javil. Povedal je, da je plača včasih malo zakasnila, sicer pa je bila redna, kar kaže na resnicoljubnost priče, ki je o nekdanjem delodajalcu izpostavila tudi pozitivne vidike poslovanja. Oškodovanost za znesek 586,00 EUR z naslova neplačanih nadur izhaja tudi iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon z dne 17. 5. 2018. Na glavni obravnavi je N. N. vztrajal pri svoji izpovedbi in še dodatno pojasnil, da je bil obdolženec tisti, ki je rekel, da morajo delati nadure, ker je tako zahtevalo delo. Da so opravljali nadurno delo na terenu, je izpovedal še O. O.; da nadure niso bile v celoti plačane, je izpovedal P. P.; da se je o (neplačanem) nadurnem delu dogovarjal z obdolžencem, je izpovedal C. C. Višje sodišče zatorej pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da gre pri N. N. izpovedbi za verodostojno izpovedbo in da ni najti razlogov, da bi se v njegovo resnicoljubno izpovedovanje podvomilo. Sam obdolženec je v zagovoru povedal, da z nekdanjimi zaposlenimi ni v slabih odnosih, zato ni moč razbrati, zakaj bi si delavci, vključno s N. N., očitke izmislili. S pritožniki se ne gre strinjati, da naj bi bila izpovedba N. N. splošna in nedosledna. N. N. je določno izpovedal, da mu je opravljanje nadurnega dela odredil obdolženec (da so se delale nadure, so potrdili tudi drugi delavci, pri čemer sta N. N. in C. C. povedala še, da nadurno delo ni bilo v celoti plačano), določno je specificiral še vedno obstoječi dolg; če se natančnih časovnih parametrov opravljanja nadurnega dela po več letih ni več mogel spomniti, pa obremenilne narave in prepričljivosti njegove izpovedbe ne omaje. Posledično ne drži graja pritožbe, da naj bi bilo dejansko stanje v tem delu zmotno ugotovljeno.

15. Pritožba nadalje navaja, da je obdolženec sicer priznal, da nekatere obveznosti družbe do zaposlenih res niso bile poravnane, vendar je pojasnil, zakaj niso bile poravnane (v bistvenem zaradi nastopa gospodarske krize in zaradi upada poslov v družbi D. d. o. o.). Pritožniki menijo, da obdolženec ni imel naklepa za izvršitev očitanega kaznivega dejanja, drugačno stališče sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pa ni pravilno. Poudarjajo, da se je obdolženec zelo trudil, da bi družba poravnala vse obveznosti, zlasti obveznosti do delavcev, vendar mu to ni uspelo. Sklicujejo se na podatke FURS, da je družba D. d. o. o., v času pod obtožbo poravnala za več kot 500.000,00 EUR (natančno 508.012,21 EUR) davkov in prispevkov, pri čemer je bilo cca. 200.000,00 EUR (198.090,94 EUR) prostovoljnih plačil, cca. 300.000,00 EUR (309.921,27 EUR) pa je bilo zaseženo v davčnih izvršilnih postopkih. Pri slednjih obdolženec ni mogel vplivati na to, katere obveznosti se bodo poplačale; če ne bi prišlo do zasega sredstev s strani FURS, bi plačal prav obveznosti z naslova davkov in prispevkov. Pritožba navaja še, da sta obdolženec in žena v družbo v letu 2017 vložila 32.500,00 EUR, kar ne kaže obdolženčevega naklepa. Prav tako je obdolženec proti koncu leta 2017, kot izkazuje dokumentacija v spisu, vodil resne pogovore z družbo R. d. o. o., in z njenim direktorjem T. T. (ki je bil zaslišan kot priča), tj. v smeri prevzema družbe D. d. o. o., vključno s poplačilom vseh obveznosti (do delavcev). V družbi D. d. o. o., so se do konca trudili odpraviti finančne težave in bi jih verjetno celo odpravili, če FURS ne bi predlagal stečaja (predlog za uvedbo stečajnega postopka nad davčnim dolžnikom je bil podan 14. 11. 2017). Obdolženec se ni imel namena okoristiti na račun kršenja pravic delavcev, na kar kaže njegov trud z dokapitalizacijo sanirati družbo in vlaganje denarnih sredstev, pridobljenih z osebnimi krediti. Sodišče prve stopnje naj bi obdolženčev zagovor preveč enostavno zavrnilo z argumentom, da je plačilo delavcev vedno primarna obveznost delodajalca. Storilca se ne sme obsoditi, če družba plačila ni zmogla, obdolženec pa si je prizadeval, da bi se obveznosti poravnale. Tudi okoliščina, da obveznosti do delavcev niso bile uresničevane v daljšem obdobju (julij 2012 – januar 2018), ne kaže nujno na izvršitev kaznivega dejanja. Finančne težave so se aktivno odpravljale, družba pa je na trgu vendarle uspela dobiti določene posle.

16. Obdolženec se je v svojem zagovoru torej skliceval na finančne posledice krize v gospodarstvu tudi v sferi družbe D. d. o. o., ki so zaznamovale celotno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja, ki se razteza skozi čas več kot petih let, v katerem niso bile zagotovljene temeljne pravice delavcev. Na glavni obravnavi 13. 5. 2021 (stran 17 prepisa zvočnega posnetka) je povedal, da je družba plačevala materiale, elektriko, komunalo, telekomunikacije in najemnino ter celo zaostale obveznosti družbe njegovega očeta L. d. o. o. Na naroku 28. 10. 2021 (strani 3 in 4 prepisa zvočnega posnetka) pa je na vprašanje, ali je družba D. d. o. o., v letu 2017, kar je torej tik pred podanim predlogom za uvedbo stečajnega postopka, imela kakšen dolg do svojih dobaviteljev, odgovoril, da ne. Obstajal je „le“ dolg do FURS in do oškodovanih delavcev, iz česar izhaja, da so bile druge (tekoče) obveznosti družbe, vključno z dolgovi do dobaviteljev, očitno poravna(va)ne prednostno in pred obveznostmi, izvirajočimi iz delavčevih pravic.

17. V področni judikaturi Vrhovnega sodišča4 je nedvomno uveljavljeno naziranje, da je izplačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja ter predpisanih prispevkov prvenstvena dolžnost delodajalca, ki jo mora izpolniti pred vsemi drugimi obveznostmi družbe. Poslovanja podjetja ni dopustno ohranjati na rovaš neizplačila plač in drugih prejemkov delavcem. Če poslovanje podjetja ne dosega pričakovanih in potrebnih (finančnih) rezultatov, je treba sprejeti ekonomske in druge ukrepe, ki jih predvidevata ZDR-1 ter v končni instanci Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Iz dopisa FURS z dne 7. 11. 2022 (list. št. 875 – 877) je razvidno, da je bilo stanje dolga družbe S. d. o. o., na dan začetka stečaja (14. 2. 2018) skupaj kar 319.099,40 EUR, stečajni postopek pa se je uvedel, kot že povedano, na predlog FURS, ne poslovodstva družbe. Obdolženec je, kar pravzaprav priznava tudi sam, poslovanje družbe ohranjal, vendar na račun kršitev temeljnih pravic delavcev, česar se je zavedal. Šlo je torej za zavestne odločitve poslovodstva, ki je v primeru reševanja slabega likvidnostnega in premoženjskega stanja zavezano spoštovati pravice iz delovnega razmerja, ki pripadajo zaposlenim, ter spoštovati določbe ZFPPIPP, pri čemer ni dopustno selektivno poravnavanje različnih obveznosti in prikrajšanje delavcev za njihove pravice oziroma terjatve do delodajalca, ki so prednostne, zaposleni pa so za obstoj podjetja navsezadnje bistveni. V takšnih okoliščinah se obdolženec, ki je skrbel za poravnavo tekočih obveznosti družbe in plačevanje dobaviteljev, ne more razbremeniti odgovornosti, tj. ne glede na to, če je v družbo vlagal tudi sredstva, pridobljena z osebnimi krediti, ter ne glede na to, če je šele koncem leta 2017 (torej po več kot petletnem izvrševanju kaznivega dejanja) neuspešno skušal „dokapitalizirati“ družbo s pomočjo očitno nesojenega vlagatelja – družbe R. d. o. o. Zagovor, da naj bi se zavarovana dobrina (socialna varnost delavcev) ščitila prav s kršitvami iste dobrine, tj. z vztrajanjem pri poslovanju, ki je v nasprotju z določbami ZDR-1 in ZFPPIPP, je v izrazitem notranjem nasprotju, nelogičen ter v ustaljeni sodni praksi ostaja nesprejemljiv. Zato je sodišče prve stopnje zagovoru obdolženca upravičeno odreklo relevantno težo in utemeljeno zaključilo, da mu je očitano kaznivo dejanje dokazano tudi po subjektivni plati (točke 18 – 23 razlogov).

18. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve navedlo, da je družba S. d. o. o., v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 1. 2018 prostovoljno plačala za 198.090,94 EUR davkov in prispevkov, pri čemer je s podatki na plačilnem nalogu poravnala točno določene obveznosti za točno določenega zavezanca, v pretežnem delu pa so ostale neporavnane prav obveznosti z naslova delovnih razmerij (od skupno 319.099,40 EUR dolga le 54.341,03 EUR odpade na DDV, davek od dohodka pravnih oseb in na nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča). Prvo sodišče je pritrdilo obrambi, da družba oziroma obdolženec kot njen poslovodja ni mogla vplivati na vrstni red poplačil v postopkih davčne izvršbe, vendar je v luči presoje gornjih izhodišč pri tem ključno, da je šlo že za prisilno izvršbo, ko družba več kot očitno ni razpolagala z zadostnimi likvidnimi sredstvi, da bi poravnala vse svoje obveznosti; kot je bilo ugotovljeno, jih je poravnavala selektivno. Prav v takem položaju pa bi moral obdolženec sprejeti ukrepe, kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki, in ne vztrajati pri več let perzistirajočih kršitvah temeljnih pravic delavcev. Obdolženec stečajnega postopka nikoli ni predlagal, ampak je to storil FURS. Šele tik pred stečajem, torej bistveno prepozno, pa je pristopil k sanaciji oziroma nameravani dokapitalizaciji (prevzemu) družbe (točka 19 obrazložitve), pri čemer družbe ni bilo moč uspešno sanirati niti s tremi krediti iz let 2012, 2017 in 2018 v višini 25.000, 25.000 in 4.000 EUR, ki naj bi jih z ženo vložila v družbo (točka 20). Četudi bi bilo v družbo vloženih 54.000 EUR sredstev, je dolg ob stečaju še vedno znašal 319.099,40 EUR (po podatkih FURS, po bilančnih podatkih – list. št. 585 – pa je družba D. d. o. o., zaznamovala kar za 541.530,24 EUR obveznosti do upnikov), kar pomeni, da je šlo za scela zgrešene poskuse sanacije.

19. Sodišče prve stopnje se je tehtno in razumno opredelilo (točke 21 – 23), da pri povzetem ne more iti za objektivne razloge, ki bi lahko izključevali obdolženčevo krivdo, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje. Njegovo reagiranje na problematično situacijo v družbi bi moralo biti pravočasno, ustrezno in skladno z zavezujočimi predpisi, vendar se je obdolženec nasprotno in zavestno odločil, da bo na račun ohranjanja poslovanja družbe v skladu z lastnimi predstavami skozi kar večletno obdobje kršil delovnopravno zakonodajo in zakone s področja socialne varnosti. Pri obravnavanem kaznivem dejanju ni treba, da pride do (osebnega) okoriščenja obdolženca, zato pritožbena izvajanja v tej smeri nimajo pravne relevantnosti ter ne morejo omajati pravilnih sodbenih zaključkov dejanske in materialne narave.

20. Pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP), zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje obdolžencu upravičeno izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave, pri čemer je upoštevalo, da obdolženec ni bil kaznovan ne za kazniva dejanja niti za prekrške, živi urejeno življenje in je oče dveh otrok. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je opozorilna sankcija v tem primeru ustrezna kazenska sankcija, ob upoštevanju teže izvršenega kaznivega dejanja, stopnje obdolženčeve krivde in že omenjenih olajševalnih okoliščin pa se tudi določena kazen zapora v pogojni obsodbi ter odmerjena preizkusna doba kažeta kot primerni in pravični. Sodišče prve stopnje je v odločbi o kazenski sankciji sicer kršilo kazenski zakon (obdolžencu namreč ni izreklo obvezne stranske denarne kazni, ki je predpisana v prvem odstavku 196. člena KZ-1E), vendar je pri tem ravnalo v korist obdolženca, državno tožilstvo pa pritožbe zoper sodbo niti ni vložilo. Spregledano je bilo tudi, da so bile večjemu številu delavcev kršene pravice v obdobju več kot dveh let, kar bi klicalo k pravni opredelitvi obdolženčevega ravnanja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1E in (tj. glede na predpisano kazen) k stvarni pristojnosti okrožnega sodišča. Vendar so vse to kršitve, ki gredo obdolžencu v korist. 21. Ker pritožbeni razlogi niso podani, sodbe pa ne obremenjujejo kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bila pritožba zavrnjena kot neutemeljena in potrjena sodba sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

22. Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obdolženec dolžan plačati sodno takso (prvi odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP). Taksa v znesku 250,00 EUR je bila določena na podlagi tar. št. 7112, 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti tega postopka ter premoženjskih razmer obdolženca kot taksnega zavezanca (op. 7.1-a k tarifni tabeli ZST-1), ki je zaposlen in prejemnik mesečne plače v višini 1.000,00 EUR.

1 Npr. sodbe VS RS I Ips 4442/2015 z dne 15. 4. 2021 (točka 13 obrazložitve), I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021 (točka 7 obrazložitve) in I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018 (točka 9 obrazložitve). 2 Npr. sodba VS RS I Ips 34451/2015 z dne 10. 1. 2019 (točki 12 in 13 obrazložitve). 3 Npr. sodba VS RS I Ips 20175/2015 z dne 19. 1. 2017 (točka 7 obrazložitve). 4 Sodba VS RS I Ips 50655/2012 z dne 5. 3. 2020 (točka 7 obrazložitve) in številne druge.